Po skoraj tednu dni pričakovanj, zadrževanja diha in rastoče napetosti po govoru guvernerja ECB Maria Draghija pred dobrim tednom dni so se tako v veliki meri uresničile napovedi tistih bolj previdnih (ali pa zgolj bolj realističnih) opazovalcev. Ti so hiteli miriti evforijo na kapitalskih trgih, pa najsi je šlo za eksplozivnega bika v začetku tedna ali pa še silovitejšega medveda ob koncu tedna, pred katerim so svarili mnogi. Opozarjali so celo pred najslabšim mogočim scenarijem v obliki ponovitve lanskoletnega mini zloma, ko so delniški tečaji od začetka avgusta pa do konca septembra izgubili skoraj petino vrednosti. Toda namesto atomske bombe je na koncu odjeknila le pasja bombica, saj so glavni evropski borzni indeksi v povprečju izgubili okoli dva odstotka, nad sedmimi odstotki pa se je znašel tudi zahtevani donos na španske obveznice.
Analitik Alte Invest Sašo Stanovnik pojasnjuje, da so prvi odzivi zelo nepredvidljivi, zato bodo večje posledice verjetno občutne šele prihodnji teden. Šele takrat bo postalo jasno, ali se bodo vlagatelji umaknili iz bolj tveganih naložb ali pa še vedno pričakujejo skorajšnje ukrepe ECB, vseeno pa večjih rasti indeksov ne pričakuje. Ob tem Stanovnik meni, da so bile Draghijeve izjave vzete iz konteksta, svetovna javnost pa je skušala preveč brati med vrsticami in slišati tisto, kar je želela. Veliko ljudi si je torej ustvarilo nerealna pričakovanja in bilo posledično precej razočaranih.
Guverner ECB Mario Draghi se torej ni uklonil pritiskom trgov in pričakovanjem javnosti, čeprav je napovedal vsaj možnost vnovičnega zagona SMP. Prav pri tem kritičnem kamnu spotike pa ga čakajo še številne nevšečnosti, ki izvirajo iz temeljnega poslanstva ECB.
Banka lahko namreč z nakupi obveznic na sekundarnem trgu pripomore k znižanju donosov in s tem vsaj deloma sprosti pritisk na javne finance ranljivih držav. Toda to še zdaleč ni dovolj. Veliko učinkovitejši je poseg na primarnem trgu, torej odkup obveznic neposredno od izdajateljev, ki ima veliko občutnejši učinek na upad stroškov zadolževanja. Težava pa nastane, ker mandat ECB banki izrecno prepoveduje financiranje državnih primanjkljajev in tovrstni poseg bi pomenil prav to. Draghi se je sicer skliceval na drugo določilo mandata, ki ECB dovoljuje ukrepanje v primeru, da napetosti na finančnih trgih ovirajo normalen prenos ukrepov monetarne politike v gospodarstvo, in prav to naj bi se dogajalo v primeru Italije in Španije oziroma njunih nevzdržno visokih stroškov zadolževanja. Na tem mestu vstopita v igro tudi evropska mehanizma za finančno stabilnost, začasni EFSF oziroma njegov stalni naslednik ESM, katerima so posegi na primarnem trgu dovoljeni. ECB in EFSF naj bi tako v ozadju že pripravljala okvir za sodelovanje, saj naj bi ECB po obveznicah posegla na sekundarnem trgu, EFSF pa naj bi obveznice istočasno kupoval neposredno od ranljivih članic evrskega območja. Pojavljajo se celo špekulacije, da ECB čaka na 12. september oziroma odločitev nemškega ustavnega sodišča, ki presoja ustavno podlago za ustanovitev 500-milijardnega sklada ESM.
Nemški odpor trdovraten kot v bitki za Berlin
Vseeno pa zadeva še zdaleč ni tako preprosta, saj prav Nemci najbolj goreče nasprotujejo tudi kakršnemu koli vpletanju ECB. Zaradi nestrinjanja z SMP, v okviru katerega je ECB doslej nakupila že za 211 milijard evrov državnih obveznic, pa je banko zapustil celo dolgoletni prvi ekonomist Jürgen Stark. Neobičajnim ukrepom banke, ki poleg SMP vključujejo tudi sprejemanje manj kakovostnih zavarovanj s premoženjem v zameno za posojila bankam in širitev bilance ECB, je nasprotoval tudi bivši predsednik nemške centralne banke Bundesbank Axel Weber, s temi pogledi pa se strinja tudi njegov naslednik Jens Weidmann. Črna ovca nemške družine je le prvi finančnik v državi Wolfgang Schäuble, ki je Draghijeve odločne besede sprejel z odprtimi rokami. A tudi Schäuble ni nepopravljivi idealist, saj je takoj nato opozoril na hudo krizo zaupanja, ki trenutno vlada v evropskem finančnem sistemu, ter še dodatno poudaril pomen reformnih ukrepov za spopad s finančno krizo s strani samih članic evrskega območja.
Pri tem mu trdno ob strani stoji tudi Draghi, ki je prav tako poudaril uresničevanje danih fiskalnih zavez s strani vseh vpletenih in poseg EFSF na primarnem obvezniškem trgu kot temeljna pogoja za ukrepanje ECB. Prav tako je izrazil prepričanje, da so na zasedanju oblikovali določene smernice monetarne politike, ki bodo ustrezno konkretizirale več pomembnih odločitev glede reševanja krize. Ključno obrestno mero so sicer po julijskem znižanju tokrat ohranili nespremenjeno pri že tako rekordno nizkih 0,75 odstotka, večina analitikov pa meni, da bo do vnovičnega znižanja vseeno prišlo še pred koncem leta. To namreč omogočajo in obenem zahtevajo trenutne gospodarske razmere, saj se evrsko območje še naprej sooča z anemično gospodarsko dejavnostjo in visoko brezposelnostjo, za povrh pa se za prihodnje mesece pričakuje tudi zniževanje inflacijskih pritiskov. Toda čas za poenotenje načinov reševanja krize se vse bolj izteka. Negotovost in nezaupanje sta vsekakor zadnje, kar pešajoče evropsko gospodarstvo trenutno potrebuje, brez usklajenega in učinkovitega delovanja pa evropski voditelji tvegajo le še nadaljnje zaostrovanje krize.
