"Gospod, usmili se svoje cerkve"

Zanimivo pa je, da so vatli, s katerimi Vatikan odmerja kazni za božje pastirje in svoje dostojanstvenike, nadvse različni. Medtem ko je v mnogih primerih pedofilije dolgo mižal na obe očesi, je pri drugih, ki so bili le neposlušni, segel po najhujših kaznih, kar jih je ponujalo kanonsko pravo.

"Gospod, pogosto se nam tvoja cerkev zdi kot ladja, polna vode, ki pušča na vseh koncih," je v svojem nagovoru ob veliki noči leta 2005 dejal kardinal Joseph Ratzinger. In prosil: "Usmili se svoje cerkve, tudi v njeni sredini Adam vedno znova podleže svoji skušnjavi." Dobra dva tedna kasneje je konklava nemškega kardinala izvolila za papeža, njegove besede so napovedovale prihodnost. Spolne zlorabe duhovnikov in cerkvenih dostojanstvenikov ter posledično vprašanje o smiselnosti celibata so pomembno zaznamovali njegov pontifikat.

Zaradi Groerja cerkev zapustilo 44.000 vernikov

Razkritja glede spolnih zlorab otrok in mladostnikov v katoliških ustanovah so se začela že precej pred Ratzingerjevim časom. Če so se na začetku zdela še kot problemi nacionalnih škofovskih konferenc, so se v času njegovega pontifikata razvila v globalno krizo celotne katoliške cerkve.

Avstrijski kardinal Hans Hermann Groer je tipičen primer, ko Cerkev ni natančno vedela, kako naj se odzove na težke očitke o spolnih zlorabah. Njegova upornost in povsem napačen odziv Vatikana sta povzročila težko krizo avstrijske katoliške cerkve, ki se je odrazila tudi v tem, da jo je v letu množičnih očitkov spolnih zlorab zapustilo okoli 44.000 vernikov. Vatikan se na očitke sprva sploh ni odzval. Kardinal je sicer odstopil kot predsedujoči škofovske konference, Vatikan mu je kot dunajskemu nadškofu diplomatsko ob bok postavil naslednika Christopha Schönborna ter po dobrih šestih mesecih sprejel Groerjev odstop z mesta dunajskega nadškofa "zaradi starosti". Afera Groer je v Avstriji povzročila obilo razburjenja, pobuda "Mi smo cerkev" je na referendumu zbrala pol milijona podpisov in zahtevala temeljite reforme katoliške cerkve.

Po svojem odstopu se je Groer umaknil v cistercijanski samostan, ki ga je sam ustanovil v Marienfeldu, že leto in pol zatem je spet prevzel cerkveno službovanje kot prior v eni od podružnic samostana Gottweig. Ko so se tudi tam pojavili množični očitki mladih menihov o spolnem nadlegovanju, je po dveh letih izgubil tudi to funkcijo in se zatem, ko so vodilni avstrijski nadškofi priznali javnosti, da očitki o spolnih zlorabah držijo, umaknil v samostan nazarenskih sester v Goppeln v Nemčijo. Od oktobra 1998 je živel v avstrijskem Marienfeldu, kjer je konec marca 2003 umrl. Omenjenih dejanj nikdar ni priznal, na vse očitke je odgovarjal z molkom. Besede: "Če sem kdaj kar koli zagrešil, potem naj mi bog in ljudje odpustijo," so bile višek njegovega kesanja. Vatikan tako v njegovem primeru kot tudi pri kasnejših številnih obtožbah spolnih zlorab v Avstriji in Nemčiji ni spregovoril odločne in odkrite besede.

Vsak tretji duhovnik v Nemčiji zaplodil otroka

So pa vedno novi škandali, ki so leta 2010 pretresli tudi Nemčijo, spodbudili razpravo o smiselnosti celibata in pobude o njegovi ukinitvi. Mnogi so ga videli kot enega od vzrokov za pedofilsko ravnanje cerkvenih dostojanstvenikov, drugi ga pojmujejo kot neživljenjsko obliko bivanja, skregano s sodobno stvarnostjo, tretji mu nasprotujejo zaradi upada tistih, ki so se še pripravljeni posvetiti duhovniškemu poklicu in se s tem odreči družini in uradnemu življenju v dvoje.

Neuradno pa mnogi duhovniki živijo v dvoje in je skrivanje njihovih zvez pravzaprav hipokrizija, ki prinaša nesrečo in trpljenje tako izbrankam posvečenih mož kot tudi njihovim otrokom. Že leta 1994 je nemški magazin Spiegel poročal, da ima okoli 30 odstotkov duhovnikov ljubice, leta 2002 je isti časnik pisal o "tajnih božjih otrocih". Takšnih naj bi bilo takrat v Nemčiji nekaj tisoč - po podatkih civilnih pobud naj bi bilo v spolnih zvezah 9000 od 17.000 nemških duhovnikov, vsak tretji naj bi zaplodil tudi vsaj enega otroka. To so otroci, ki jih ne bi smelo biti, kot nezaželene pankrte so jih v marsikaterih okoljih tako tudi obravnavali, je zapisal Spiegel. Pogosto so se jih odrekli tudi njihovi očetje, še posebej takrat, ko je bilo treba očetovstvo priznati in plačati alimente. Skrivaj in prek notarja ob pisni zaobljubi, da o tem nihče ne bo ničesar izvedel, je še nekako šlo. Tistim, ki svojim otrokom niso hotele zatajiti njihovih očetov, je bilo težje.

Klara je zatem, ko oče njenega otroka tudi po testu očetovstva ni bil pripravljen plačevati preživnine in je njeno zahtevo z argumentom, da menihi nimajo denarja, zavrnila tudi nemška kongregacija, poslala pismo na centralo meniškega reda v Vatikan. "Ta otrok torej po volji Cerkve nikdar ne bo spoznal svojega rodnega očeta in bo ostal prikrajšan za odkritje, kako pomemben je drugi, moški del njegovega življenja. Ostajajo le sanje o nekem očetu," je Klara pisala v Rim. Od tam je prišel lapidaren odgovor: "Žal se ne moremo vmešavati v zadeve naših provinc." Nemški odvetniki meniškega reda pa so ji pisali: "Meniški red pravno ni zavezan, da bi poravnal obveznosti meniškega brata. Možno pa je, da meniški red prevzame obveznost plačevanja preživnine, če zadeva ne bo prišla v javnost."

Sivi lasje zaradi izganjanja hudiča in župnikove poroke

Največ sivih las pod škofovskimi čepicami je bržkone zakrivil kontroverzni, a hkrati mnogim simpatični temnopolti zambijski nadškof iz Lusake Emmanuel Milingo. Leta 1930 rojeni Milingo se je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja svojim sledilcem v Zambiji prikupil z metodami zdravljenja in izganjanja hudiča, v katerih je krščanstvo križal z elementi starih afriških religij. V Vatikanu njegovega spogledovanja z afriškimi plemenskimi rituali seveda niso odobravali in so mu prepovedali delovanje v Zambiji. Ko so ga premestili v Italijo, je lahko pod drobnogledom Vatikana dokaj nemoteno deloval in našel nove privržence. Cerkev mu je celo dovolila, da nekatere metode zdravljenja uvozi na Apeninski polotok.

Spokojnost Svetega sedeža je ponovno zmotil leta 2001, tokrat s skokom v zakonski jarem. Poroka s 43-letno korejsko mojstrico akupunkture, ki je takrat 71-letnemu Milingu - kot je dejal sam - omogočila boljši uvid v žensko polovico božjega srca, je v cerkvenih katedralah glasno odmevala. Papež Janez Pavel II. ga je pozval, naj se v imenu Jezusa Kristusa vrne v katoliško cerkev in se pokesa za svoj izlet iz celibata. Milingovo spoštovanje in ljubezen do vrhovnega vodje Cerkve in bogoslužja sta bila močnejša od ljubezni do mojstrice akupunkture Marie Sung iz ločine Moon in Milingo je bil v stiku z žensko polovico božjega srca takrat le nekaj mesecev. Po razhodu in Milingovem umiku v osamo si je Sungova z gladovno stavko pred baziliko svetega Petra v Rimu poskušala priboriti moža nazaj, vendar sta se Vatikan in ločina Moon na koncu uradno dogovorila, da je zakon med Milingom in Sungovo ničen. Milinga je zaradi poroke čakala pokora, med katero se je moral umakniti v samostan, bojda celo v Argentino. Kasneje se je smel vrniti v Italijo in tudi nadaljevati maševanje in zdravljenje duš.

Milingo tudi po pokori ni opustil liberalne ideje o porokah božjih služabnikov in se je zanje še naprej bolj kot ne glasno zavzemal. Zapustil je Italijo in se v ZDA, kjer se je že leta 2001 v enem izmed newyorških hotelov poročil s Sungovo, čez pet let ponovno pojavil v družbi svoje izbranke in ustanovil društvo Poročeni duhovniki zdaj. Ko je na lastno pest mimo papeževega privoljenja istega leta v Washingtonu štiri poročene moške posvetil v duhovnike, je nemudoma sledilo njegovo izobčenje in kasneje še degradiranje v navadnega laika.

Prisilna preobrazba iz klerika v laika je doletela tudi kanadskega škofa Raymonda Johna Laheyja iz Nove Škotske, ki ga je med navadne smrtnike na koncu odnesla afera z otroško pornografijo. Lahey se je s promiskuiteto v duhovniških vrstah srečal leta 2009, v prvi epizodi spolnih škandalov pa so glavno vlogo igrali prav duhovniki iz njegove škofije. Zaradi spolnih zlorab otrok, ki naj bi se na njegovi škofiji sicer vlekle desetletja, je z žrtvami dosegel poravnavo, čez nekaj mesecev pa so obmejni policisti na njegovem prenosnem računalniku našli otroško pornografijo. Zaradi posedovanja otroške pornografije je bil obsojen na krajšo zaporno kazen, ki jo je odslužil v priporu, milosten pa ni bil niti Vatikan, ki se mu je odrekel in ga po poročanju nekaterih kanadskih medijev iz božjega odposlanca degradiral v običajnega smrtnika.

Kazen Cerkve je doletela tudi številne duhovnike, med katerimi je dal Vatikanu najboljši razlog zanjo bržkone v Švici posvečeni španski duhovnik Juan Fernandez Krohn, ki se je moral talarju odreči zaradi poskusa atentata na papeža Janeza Pavla II. Za napad z bajonetom se je maja 1982 odločil, ker je v papežu videl tajnega sovjetskega agenta, ki želi s komunističnimi idejami okužiti Vatikan. S svojim mahanjem z bajonetom med papeževim obiskom Portugalske, ki je ostalo zavito v tančico skrivnosti, naj papeža ne bi poškodoval, čeprav nekateri trdijo, da ga je vendarle ranil, a naj bi Janez Pavel II. stisnil zobe in potrpel. Kakor koli, Krohna so takrat na Portugalskem obsodili na šestletno zaporno kazen, zdravil pa se je tudi zaradi psihičnih težav.

Papež skuša podaljšati svojo palico do Združenih držav

Leta 2002 so zločini ameriških duhovnikov, ki so desetletja spolno zlorabljali cerkveno mladež, dokončno prebili zid tišine. Po takrat zbranih podatkih je pri spolnem zlorabljanju sodelovalo 1205 ameriških duhovnikov, njihove zločine pa je Cerkev prikrivala na vse načine. S premeščanjem iz ene v drugo škofijo, z zastraševanjem, z odkupninami. Sredi viharja in zgroženosti nad škandalom pa je padla vsaj ena glava. Kardinal Bernard Francis Law, nadškof Bostona, je na povelje iz Vatikana decembra 2002 odstopil. Izdali so ga dokumenti, v katerih je dokazano, da je prikrival in branil zločine duhovnikov svoje škofije. Lawa niso izobčili, so ga pa "izgnali". Janez Pavel II. je svojemu kardinalu, ki je tako zvesto zastopal interese takratne Cerkve, podaril vodstvo druge najpomembnejše bazilike v Rimu. Do lanskega leta, ko je odšel v pokoj, je kardinal Law užival rimske počitnice, občasno maševal v baziliki Santa Maria Maggiore in posedal z drugimi kardinali. Pred roko pravice in nove nekoliko ostrejše politike do pedofilije ga je ščitila beseda pokojnega, zdaj blaženega papeža Wojtyle. Nekaj let po tistem, ko je oblast v Vatikanu prevzel nemški papež, so se odnosi med Vatikanom in ameriško katoliško cerkvijo nekoliko spremenili. Benedikt XVI. v cerkvi na drugi strani luže postopoma vpeljuje svoj red in nastavlja svoje može.

Gabino Zavala, pomožni škof iz Los Angelesa, je iz Vatikana prejel podoben ukaz kot škof Uran. Zavala je bil progresiven, odločen zagovornik manjšin in socialno marginalnih skupin ter oster nasprotnik spolnih zlorab. A so odkrili, da se je v mladosti spozabil. Zavala je priznal, da je oče dveh otrok, in je moral (brez drugih posledic) odstopiti.

Leta 2006 je moral na zahtevo Vatikana odstopiti tudi Thomas Gumbleton, pomožni škof v Detroitu, ki je bil znan aktivist za legalizacijo homoseksualnosti v katoliški cerkvi. "Homoseksualci so psihološko popolnoma zdravi ljudje," je tudi tik pred prisilno upokojitvijo zatrdil Gumbleton, ki je bil v mladosti žrtev spolne zlorabe. Med "prostovoljno" odstopljene se bo verjetno moral vpisati tudi Richard G. Lennon, škof iz Clevelanda. Na pritožbe njegovih sodelavcev in zaposlenih, češ da ni sposoben upravljanja škofije, so njegovi nadrejeni v Ameriki in Vatikanu odprli preiskavo, ki Lennonu ne obeta nič dobrega.

Pod drobnogledom pa so tudi ameriške nune, katerim je Vatikan po tri leta dolgi preiskavi vsilil komisarja in jim dal še nekaj časa, da se vrnejo v čredo. Preiskavo nad nunami, ki da so ubrale pot, ki vodi iz Cerkve, je leta 2008 odredil kardinal Franc Rode, takratni prefekt kongregacije za apostolsko življenje. Vatikan obtožuje nune, da zanemarjajo bogoslužje in da se ukvarjajo s političnimi dejavnostmi. Predstojnice konference ameriških nun ugovarjajo in trdijo, da je v ozadju spora dejstvo, da Vatikan nikoli ni uresničil reform drugega vatikanskega koncila, ki je za nune prava zvezda vodnica.