Jože Čurin
Na pokopališču mesteca Newark v srednji Angliji leži med padlimi letalci mož, čigar življenje in smrt sta med drugo svetovno vojno presunila na milijone ljudi. To je general Wladyslaw Sikorski. Bil je ministrski predsednik in vrhovni poveljnik poljskih sil v izgnanstvu, dokler ni - kot vsi, ki ležijo tam - padel kot letalec. Bilo je v noči s 4. na 5. julij 1943, ko je angleški bombnik, v katerem se je peljal Sikorski, kmalu po vzletu skrivnostno strmoglavil v morje. Letalska nesreča poljskega generala ima kar nekaj podobnosti s tragedijo poljskega političnega vodstva pred dvema letoma v ruskem Smolensku, v kateri je umrlo vseh 96 potnikov.
Konec leta 1939 so v Parizu ustanovili poljsko vlado v izgnanstvu. Za ministrskega predsednika in obrambnega ministra so imenovali Sikorskega. Bil je stari bojni tovariš maršala Pilsudskega. Pozneje je postal ministrski predsednik, vendar je pustil državno službo do leta 1926, ko je z državnim udarom prevzel oblast Pilsudski in uvedel diktaturo. Od tedaj je bil Sikorski eden njegovih najodločnejših nasprotnikov. Ko je Hitler septembra 1939 napadel Poljsko - Pilsudski je bil tedaj že mrtev - je Sikorski ponudil svoje odlično strateško znanje vladi, vendar je bila njegova ponudba brez odgovora. Zapustil je domovino in prišel dva dni pred kapitulacijo Varšave v Pariz. Čez teden dni so ga znova izvolili za ministrskega predsednika, hkrati pa je postal poveljnik nove poljske armade v Franciji. Po porazu Francije se je poleti 1940 približno 30.000 poljskih vojakov rešilo s pobegom v Anglijo. Tam so postali jedro prenavljajoče se poljske armade. Tudi begunski vladi se je posrečilo zbežati v London. Sikorski je med drugimi vodji begunskih vlad kmalu postal najpomembnejši Churchillov zaveznik.
General Sikorski ni imel samo prijateljev, ampak tudi sovražnike. To so bili večinoma nekdanji privrženci Pilsudskega in nekaj častnikov, ki so leta 1939 sramotno zapustili poljske enote. Ko je Hitler napadel tedanjo Sovjetsko zvezo, je Sikorski postal tudi Stalinov zaveznik in s tem se je začela njegova pot v pogubo.
Prve slutnje
Konec marca 1942 je Sikorski, ki so ga mučile slutnje o možnosti tajnega sporazuma med Churchilom, Rooseveltom in Stalinom, ki bi zadeval poljske meje, odletel v ZDA. Churchill mu je dal na voljo bombnik liberator. Na poti nad Atlantikom so odkrili eksplozivno zažigalno bombo, ki bi se utegnila vsak hip sprožiti, a k sreči se to ni zgodilo, saj so jo pravočasno onesposobili. Oficirja, ki jo je našel, so večkrat zaslišali in na presenečenje vseh je priznal, da je bombo podtaknil sam, da bi tako javnost opozoril na možnost atentata na Sikorskega. Najprej so oficirja razglasili za duševno motenega, a kmalu zatem ga je v Edinburghu do smrti povozil tovornjak. Novembra 1942 je Sikorski že tretjič potoval v ZDA, da bi se z Rooseveltom pogovoril o sovjetskih ozemeljskih zahtevah, ki so že nekaj časa obremenjevale odnose z zavezniki. Iz Montreala naj bi letel v Washington. Dvomotorno letalo lockheed hudson, ki ga je dal na voljo RAF, se je po vzletu v Montrealu že povzpelo na višino 30 metrov nad vzletno stezo, ko sta nenadoma odpovedala motorja. Odličnemu pilotu je uspelo prisilno pristati, le nekaj potnikov je bilo lažje ranjenih. Nesrečo so skrbno prikrivali, Sikorskega pa prepričevali, da je zanjo kriv pilot, čez nekaj časa pa so generala le obvestili, da je bila posledica nemške sabotaže. Očitno niti te nesreče Sikorski ni jemal dovolj resno, dokler ni napočil polet iz Gibraltarja leta 1943.
Prvega maja tistega leta je dobil pismo, v katerem sta ga dva od njegovih ministrov rotila, naj se nevarnemu potovanju na Bližnji vzhod odpove. Sikorski tudi tega opozorila ni upošteval, na pismo ni niti odgovoril. Deset dni kasneje se je majhna skupina politikov odpravila na angleško vojaško letališče, kjer je čakalo letalo zunanjega ministra Edna. Letalo je bilo predelan ameriški bombnik tipa liberator. Letalo z oznako AL 523 je pilotiral češki letalski poročnik Edvard Maks Prchal, ki je veljal za enega najboljših transportnih pilotov in enega od petih zavezniških pilotov, ki so lahko tudi ponoči pristajali v Gibraltarju. V zgodnjih jutranjih urah je letalo prispelo v Gibraltar in kmalu nadaljevalo pot proti Kairu.
Medtem ko je letalo srečno prispelo v Kairo, je v večini poljskih ministrstev zazvonil telefon. Prestrašenim ministrom je neznani glas v tekoči poljščini sporočil: "Ali že veste najnovejše, gospod minister? Letalo generala Sikorskega je v Gibraltarju strmoglavilo. Vsi potniki so mrtvi." Obupani uslužbenci so se pomirili šele, ko jim je angleška vlada zagotovila, da je vse v redu in da so bila telefonska sporočila le zlobna šala! Po nekaj dneh napornega bivanja na Bližnjem vzhodu se je Sikorski odločil, da se predčasno vrne v London. Ker se je letalo, s katerim so potniki pripotovali v Kairo, s posadko vrnilo v London, je Sikorski zaprosil, naj mu pošljejo letalo s pilotom Prchalom vred. Neposredno pred poletom 3. julija 1943 so prosili Sikorskega, naj vzame na krov še tri potnike, ki morajo nujno v London, da pa trenutno ni nobenega drugega plovila proti Angliji. To so bili brigadir John P. Whitle z vojaške policije in dva agenta tajne službe. V soboto popoldne je v Gibraltar že pripotoval Sikorski in tam ostal do naslednjega dne popoldne 4. julija 1943, letalo pa je bilo pripravljeno na zadnji polet iz Gibraltarja proti Londonu.
Več v tiskani izdaji!
