Skakanje s pečin, šport, ki v zadnjem času očara mnoge, slavi po svoji adrenalinski moči in hitrosti izvedbe. Po eni strani gre za številke, 27 metrov višine, tri sekunde prostega pada in hitrost vsaj 85 km/h, po drugi strani pa za vznemirljivo navdušenje, ki se širi po vsem svetu, oboje združeno pod "cliff diving". Pa vendar višina ni vedno odločilnega pomena. Včasih gre zgolj za osvajanje novih, težko dostopnih, naravnih lokacij. Kaj lepšega, kot stati na vrhu 15-metrskega deročega slapu, ujetega med stene nekakšne podzemne dvorane, od koder se razprostira pogled v prostran tolmun modro-zelene barve ali temno zelene barve, odvisne od količine dežja.
Ali kot ob tej priložnosti zaupa Orlando: "Zaradi neravne in spolzke podlage je bilo najtežje najti ravnotežje, ki ti nudi občutek prepričanosti, da pri skoku ne bo šlo kaj po zlu. Nato je sledil občutek letenja in na koncu občutek zadovoljstva. Prav v vsakem skoku danes sem užival, mogoče pri prvem še najmanj, pri ostalih pa neizmerno. Slap je zelo lep in vedno znova sem navdušen nad lepotami tega predela Slovenije. Tu sem bil že večkrat in tako Jerneja kot Aleša poznam že s tekmovanj po Sloveniji." Tudi oba Slovenca sta več kot navdušila. Jernej Klinar s skokom na glavo in Aleš Karničnik z dvema sklonjenima saltama naprej s pol obrata. Seveda tokrat ni šlo za tekmovanje, temveč za vračanje k lepotam, ki jih nudi ta šport, in neponovljiv občutek svobode, ko poletiš.
