Sklad je namreč zavezanec za vračilo zemljišč denacionalizacijskim upravičencem, ki jim mora po 72. členu zakona o denacionalizaciji izplačati tudi odškodnino, ker zemljišč, ki so jim jih po 2. svetovni vojni odvzeli, niso mogli uporabljati. Od leta 2003 je sklad (skupaj z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški) izplačal za nekaj manj kot 10,5 milijona evrov odškodnin, trenutno pa ima odprtih (v sodnih in zunajsodnih postopkih) še 55 zahtevkov, v katerih upravičenci zahtevajo za okoli 21,3 milijona evrov odškodnin. V letu 2012 je sklad za izplačila po 72. členu zakona o denacionalizaciji načrtoval pet milijonov evrov in dodatnih 588.000 evrov za zamudne obresti in pravdne stroške, a je že v prvi polovici leta porabil skoraj ves denar, zato za nadaljnja poplačila odškodnin denacionalizacijskim upravičencem pričakuje evre iz državne blagajne.

Direktorica sklada Irena Šinko pravi, da poskušajo čim več denacionalizacijskih zahtevkov rešiti sporazumno, brez posredovanja sodišč, saj v tem primeru skladu ni treba plačati vrtoglavih zamudnih obresti in sodnih stroškov. Sodišča so namreč zamudne obresti v začetku določala od dneva razsodbe, kasneje pa od vložitve zahtevka na sodišču, zato so denacionalizacijski upravičenci zelo zadovoljni, če v teh primerih sodni mlini meljejo počasi, saj tako dobro naloženega denarja ne bi imeli v nobeni banki.

Auerspergovim in Bornovim skupaj dobrih pet milijonov evrov odškodnine

Za sklad so bili do zdaj največji finančni zalogaj Enrica Auersperg in drugi, ki so v sodnem postopku dosegli, da jim je sklad po 72. členu zakona o denacionalizaciji izplačal 3,2 milijona evrov odškodnine. Slaba dva milijona evrov je v zunajsodnem zahtevku dobil Karl Born, nekaj manj kot milijon pa Nadškofija Ljubljana. Druge velike prejemnike odškodnine po 72. členu zakona o denacionalizaciji objavljamo v preglednicah, podatkov o tem, kdo vse še čaka na izplačilo odškodnine, pa nam na skladu niso želeli posredovati (še leta 2010 so to storili), ker da za to nimajo pravne podlage.

Denacionalizacija, ki se vleče kot slepo črevo, bi morala biti končana že leta 2005, a tudi najnovejše, 39. vladno poročilo o spremljanju poteka denacionalizacije kaže, da še ne bo prav kmalu končana. Po odstotkovnem deležu rešenih zadev je sicer že zelo daleč, a ker so na koncu ostali najtežji primeri (vračanje pokljuških gozdov ljubljanski nadškofiji, Blejski otok, protokolarni dvorec Brdo...), se bo vlekla še naprej.

Vrnili za 2,5 milijarde evrov premoženja

Statistika kaže, da je bilo do zdaj vloženih 39.663 zahtevkov za vrnitev nacionaliziranega premoženja, od tega daleč največ kmetijskih zemljišč, gozdov in stavbnih zemljišč, denacionalizacija pa se tako vleče predvsem zaradi zakonske določbe, po kateri je temeljno načelo vrnitev v naravi. To terja, da morajo v upravnih postopkih ugotavljati dejansko stanje premoženja v času podržavljenja (torej za 50 in več let za nazaj) in ga primerjati z njegovim stanjem v času vračanja. Publicistka dr. Spomenka Hribar je pred časom zapisala, da je prav uzakonjena vrnitev odvzetega premoženja v naravi ena največjih napak nekdanje Demosove vlade, kajti: "Premoženje so dobili nazaj potomci razlaščencev, ki niso imeli ne znanja ne potrebnega erosa za delo svojih prednikov in to premoženje prodajajo za velike avtomobile, vile..."

 

Do konca junija je bilo pravnomočno končanih 39.331 denacionalizacijskih zahtevkov ali 99,1 odstotka vseh. Po podatkih ministrstva za pravosodje in javno upravo je bilo na dan 30. junij 2012 odločeno o vrnitvi premoženja (kmetijskih zemljišč in gozdov, stanovanj, poslovnih prostorov...) v skupnem znesku nekaj več kot 2,5 milijarde evrov. Nerešenih je ostalo 332 zahtevkov, ki jih rešujejo upravne enote, sodišča, ministrstva... Ministrstva imajo nekaj grehov pri reševanju pritožb na drugi stopnji, in sicer ministrstvo za infrastrukturo in prostor (18), za kmetijstvo in okolje (56) ter za gospodarski razvoj in tehnologijo (8), 105 zahtevkov pa je v upravnem sporu ali v reviziji.

Kdo najbolj zamuja

Upravne enote bi morale že konec marca 2005 končati vse denacionalizacijske postopke na prvi stopnji, a je domačo nalogo edina pravočasno opravila le UE Metlika. Tudi dobrih sedem let kasneje ni veliko bolje: še vedno je namreč le 16 od 58 upravnih enot, ki so denacionalizacijo že spravile pod streho, druge pa imajo še vedno skupaj 178 nerešenih zadev, največ (93) pri vračanju kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetijskih gospodarstev, 65 pri vračanju stanovanjskih hiš, stanovanj, poslovnih stavb, poslovnih prostorov in stavbnih zemljišč ter 20 nerešenih zadev pri vračanju zasebnih gospodarskih podjetij. Največ nerešenih zadev imajo upravne enote Ljubljana (23), Maribor (20), Kranj (17), Škofja Loka (16) in Ptuj (11).

Poleg upravnih enot na prvi stopnji o vrnitvi premoženja odločajo tudi ministrstva. Največ nerešenih zadev (39) na prvi stopnji ima ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, na drugem mestu je z devetimi nerešenimi zahtevki ministrstvo za kmetijstvo in okolje, ministrstvo za finance, ki je pristojno za odločanje o denacionalizaciji premoženja bank, zavarovalnic in drugih finančnih organizacij, pa ima nerešeni še dve zadevi, ki sta se vrnili iz pritožbe.