Gre za obolenje, ki se običajno pojavlja v času, ko se ljudje več zadržujejo v naravi. Pogosto je povezano z opravili na vrtu, polju, s taborjenjem, kopanjem na divjih kopališčih... Bolezen prepoznamo po visoki telesni temperaturi, mrzlici, močnem glavobolu ter hudih bolečinah v ledvenem predelu in trebuhu. Bolnik je v obraz rdeč, kot bi ga opeklo sonce. Pri težjem poteku bolezni lahko pride do krvavitev v koži in sluznicah, do odpovedi ledvic, okuženi lahko tudi umre.

"V Kranjski Gori se pogovarjamo samo še o miših," so nam priznali domačini, ki se z njimi spopadajo na različne načine. Ker jim silijo v kleti, stanovanja in tudi  čebelnjake, jim nastavljajo pasti, rekorderka med njimi pa je gospa, ki je letos ujela že več kot dvesto miši. Biologinje dr. Tatjane Avšič-Županc, vodje laboratorija za diagnostiko zoonoz na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, ki se z mišjo mrzlico ukvarja poklicno, letošnja invazija glodavcev ne preseneča. "V prostem času grem zelo rada v gozd, in ker je bilo lansko jesen toliko bukovega žira, da je drselo pod nogami, sem sodelavcem rekla: Če bo še mila zima, nam bo prihodnje leto teklo z nosu, toliko dela bomo imeli v laboratoriju."

In res jim teče. Vsi vzorci krvi bolnikov, pri katerih zdravniki posumijo na okužbo z virusom mišje mrzlice, pridejo v njihov laboratorij, zato delajo tudi ob vikendih in praznikih, dr. Avšič-Župančeva pa je dopust, ki ga ima vselej v tednu, ki se izteka, zaradi mišje mrzlice letos skrčila na zgolj dva dni. Pogovor smo posneli v sredo, na njen rojstni dan, tik preden je odpotovala k prijateljem v Trento.

Dr. Tatjani Avšič-Županc, redni profesorici za mikrobiologijo in imunologijo na ljubljanski medicinski fakulteti, gre zasluga, da je virus Dobrava iz rodu hantavirusov, ki povzročajo mišjo mrzlico, za zdaj edini virus na svetu, ki ima slovensko ime. Odkrila ga je naša sogovornica, a leta 1988, ko se je to zgodilo, si ni znala predstavljati, kako pomemben bo čez nekaj let. Iz tega virusa je Avšič-Župančeva doktorirala, zaradi njega je prejela najvišje znanstveno priznanje v državi, Zoisovo nagrado za vrhunske znanstvene dosežke, in bila tudi po zaslugi odkritja tega virusa in svojih drugih raziskovalnih dosežkov izvoljena v izredno članico SAZU. Pričakuje, da se bo pozno jeseni število obolelih za mišjo mrzlico zmanjšalo, ker naj bi bilo takrat manj tudi miši. "V poletnih mesecih in zgodaj jeseni pa se bodo številke gotovo še povečevale," predvideva Tatjana Avšič-Županc.

Toliko dela z mišjo mrzlico kot letos v vašem laboratoriju še niste imeli?

Z diagnostiko hemoragične mrzlice z renalnim sindromom še nikoli toliko. Bila so sicer epidemična leta, recimo 2008, 2005, 2002, 1998, 1995, a tako razširjene mišje mrzlice, kot je letos, pa še ni bilo. Pa tudi ne takega mišjega leta, tako številne populacije malih sesalcev.

Zakaj?

Med dejavniki, ki so vplivali na to ogromno populacijo, so gotovo obilje bukovega žira, ki je  njihova glavna hrana, in mile zime. Imeli smo dve zimi zapored z zelo malo snežne odeje, pa tudi zmrzali ni bilo velike. Gnezda glodavcev, ki niso prav globoko v zemlji, zato v takih milih zimah ostanejo. Je pa letos populacija glodavcev res izjemna. V tridesetih letih, odkar jo spremljam,  take ne pomnim. Toda to je naravni pojav in zato bo narava zagotovo sama zopet vzpostavila ravnotežje med populacijami glodavcev.

Mi  pa moramo poskrbeti za ljudi...

Res je. Kar zadeva hantaviruse, ki jih prenašajo divji glodavci in so njihovi naravni rezervoarji, je letošnje leto malce zoprno in nevarno. Kajti če imamo večjo populacijo naravnih gostiteljev teh virusov, je toliko več živali okuženih s hantavirusi, toliko več je prenašalcev in njihovih izločkov, zato je tudi večja verjetnost, da bo več ljudi prišlo v stik z virusom mišje mrzlice.

Kdo vse ga prenaša?

Prenašalke hantavirusov so gozdne in poljske miši ter gozdne voluharice. Okužena žival virus izloča s slino, urinom in iztrebki. Glodavci pogosto iztrebljajo in urinirajo na enem mestu večkrat, ker tako označujejo svoj teritorij. In ko pride neka druga, neokužena žival, se najprej s tem okoljem sporazumeva tako, da vonja - podobno kot psi. In na tak način se okuži. Ko se živali okužijo, pa ostanejo trajno okužene in so na neki način trajni gostitelji oziroma nosilci virusa, vendar same ne zbolijo.

In kako se okuži človek?

Človek se okuži z vdihavanjem aerosolov, v katerih so hantavirusi, kamor pridejo iz izločkov okuženih glodavcev. Ker je letos tako velika populacija glodavcev, jim primanjkuje hrane, zato že zdaj silijo v naše kleti, garaže, shrambe... Iščejo hrano po naših domovih, ne le v naravi. In ko jo grizejo, jo poslinijo, s slino pa, če so okužene, izločajo virus. Izločajo ga tudi z urinom in iztrebki, v katerih virus ostane precej časa. Ljudje pridemo v stik z virusom tudi, ko čistimo prostore ali jemo pridelke, na katerih so izločki okužene živali. Virus mišje mrzlice je kar obstojen. Kolegi na Finskem so delali raziskave in ugotovili, da lahko v prašnih delcih ali v zemlji ostane "živ" tudi do štirinajst dni, kar je dokaj neobičajno, saj virusi sicer ne preživijo prav dolgo v okolju. Je pa visoka temperatura zanje na srečo negativen dejavnik.

Vas je strah jeseni, ko se bodo začeli glodavci še bolj množično seliti v domove ljudi?

Ne, mislim, da se bo populacija proti jeseni, ko ne bo več toliko hrane, začela redčiti. Upam vsaj. Tudi poginjene miši, ki jih je te dni povsod polno, so najverjetneje posledica lakote. Nekaj takih, poginjenih, smo pregledali v našem laboratoriju in nobena ni bila okužena s hantavirusi. Tudi naše večletne izkušnje, predvsem iz leta 2005, ko smo v takratni epidemiji ravno tako videvali poginjene miši, kažejo, da niso bile okužene. Zaradi hantavirusov, ki jih gostijo, miši same ne poginejo. Z njimi živijo v nekakšnem sožitju.

Strokovnjaki iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije opozarjajo, da v Sloveniji nihče glodavcev ne spremlja sistematično, zato ne vemo, kaj se dogaja v populaciji. Opravljate morda vi kakšne raziskave na terenu preko medicinske fakultete?

Ja. Začeli smo že leta 1985, ko smo odkrili prve bolnike z mišjo mrzlico in vpeljali diagnostične metode, s katerimi smo odkrili, da so hantavirusi in tudi bolezen, ki jo povzročajo, prisotni v Sloveniji. Pred nami so hemoragično mrzlico z renalnim sindromom odkrili že v republikah bivše Jugoslavije in pričakovati je bilo, da je tudi pri nas. Vsekakor so bili bolniki z mišjo mrzlico v Sloveniji tudi poprej, vendar so jih najverjetneje diagnosticirali kot bolezen neznanega ali virusnega izvora.

Virus mišje mrzlice ste v Sloveniji odkrili vi osebno?

Da, virus Dobrava.

Drži, da je to edini virus na svetu s slovenskim imenom?

Drži. Ko sem vpisala magistrski študij na medicinski fakulteti, mi je mentor, prof. dr. Miha Likar, rekel: "Zdaj pa vem, s čim bi se ti ukvarjala." Profesor je bil namreč leta 1983 na kongresu italijansko-jugoslovanskih mikrobiologov na Plitviških jezerih in ravno takrat je bila tam velika epidemija hemoragične mrzlice z renalnim sindromom. Poročali so že o hantavirusih in o bolezni, ki jo povzročajo. Profesor je dejal: "Nemogoče je, da mi tega ne bi imeli v Sloveniji. Gotovo imamo virus, vendar ga nihče ne spremlja in ne išče." No, in tako sem jaz dobila nalogo, da to raziščem.

Zame je bil to velik izziv, a v tistih časih ni bilo lahko. Bila sem bolj ko ne prepuščena sama sebi. V začetku so mi pomagali kolegi z vojaške medicinske akademije v Beogradu. Imeli so zelo dobro ekipo za terensko delo, zelo dobre epidemiologe. Kolegica z virološkega inštituta v Beogradu nam je dala prve reagente, da smo lahko začeli delati. Tako smo odkrili naše prve bolnike z mišjo mrzlico. Potem smo šli na teren, na različne konce po Sloveniji, med drugim tudi v vas Dobrava, od koder je bil naš prvi bolnik. Povsod smo lovili miši, saj je bilo treba ugotoviti, katera žival ima kateri virus.

Ko smo namreč začeli delati raziskave, smo opazili, da imamo v Sloveniji bolnike z blagim potekom bolezni in tiste s klinično težjo obliko bolezni. Nekaj jih je tudi umrlo. Iz tega smo sklepali, da imamo najbrž opravka z dvema različnima vrstama hantavirusov. Bili smo prvi na svetu, ki smo poročali o tem. Nekaj let kasneje mi je uspelo izolirati hantavirus Dobrava, za katerega takrat nisem vedela, kako pomemben bo kasneje.

Kako ste ga izolirali?

Bilo je kar težko in dolgotrajno delo, saj je te viruse na celičnih kulturah zelo težko gojiti. Ko mi je uspelo virus osamiti in ga gojiti na celični kulturi, smo s prvimi antigenskimi analizami zelo hitro ugotovili, da se razlikuje od tistih hantavirusov, ki smo jih poznali do takrat. To je bil prototip hantavirusov, ki se imenuje Hantaan; Skandinavci in preostali del Evrope pa so poznali virus Puumala. Potrdili smo, da je naš virus popolnoma drugačen znotraj skupine hantavirusov, da ima povsem svoje lastnosti, zato je dobil svoje mesto kot nov hantavirusni tip in poimenovali smo ga virus Dobrava. Šele kasneje smo ugotovili, da so bili vsi bolniki v Sloveniji do takrat, ki so imeli težji potek bolezni, ali tisti, ki so umrli, okuženi z virusom Dobrava, ki v nasprotju s skandinavsko različico virusa, virusom Puumala, povzroča bistveno težji potek bolezni.

Zanimivo je, da je bila večina letošnjih bolnikov pri nas - razen treh - okužena z virusom Puumala.

Torej s tistim manj nevarnim?

Tako je. V Sloveniji smrtnega primera zaradi okužbe z virusom Puumala še nismo imeli. Vsi, ki so do zdaj umrli zaradi mišje mrzlice, in teh je 12, so bili okuženi z virusom Dobrava. Toda v poletnih mesecih in zgodaj jeseni v Sloveniji običajno prevladujejo bolniki, okuženi z virusom Dobrava, zato pričakujemo, da bo tako tudi letos. Gre namreč za dve vrsti naravnih gostiteljev, za dve vrsti miši. Naravni gostitelji virusa Puumala, ki povzroča blažjo obliko bolezni, so gozdne voluharice, medtem ko je naravni gostitelji virusa Dobrava rumenogrla gozdna miš. Trenutno v naravi verjetno prevladuje populacija gozdnih voluharic, zato so v tem času zelo pogoste okužbe v gozdu.

Še vedno se ljudje okužijo tudi pri spravilu sena, če delajo ročno. V tem primeru seno najprej sušijo, potem ga zvečer spravijo v kopice, in ker so mali glodavci načeloma nočne živali, torej so aktivni ponoči, takrat hodijo naokoli in v kopice izločajo svoje izločke. Zjutraj, ko pridejo seno ponovno sušit, s tem dvigujejo prah in se z vdihavanjem morebiti inficiranih aerosolov okužijo. Na enak način se lahko okužijo tudi pri delu na polju.

In kako se obvarujemo pred okužbo?

Če v kleti, shrambi, drvarnici, zidanici, koči, počitniški hišici... opazimo iztrebke ali vonjamo glodavski urin, je treba prostor najprej dobro prezračiti - medtem se odstranimo iz prostora -, nato predel, kjer so iztrebki, razkužimo, lahko tudi z varikino. Morebitne iztrebke glodavcev odstranimo in prostor mokro očistimo. Poginule miške je najbolje prijeti z rokavicami in jih zakopati v zemljo. Če imamo pri roki apno, jih posipamo z njim, zadostuje tudi, da jih polijemo z varikino. V gozdu, na polju in travnikih, kjer v zemlji opazimo mišje rove, se ne zadržujmo po nepotrebnem, ne posedajmo in ne postavljajmo šotorov, saj je to znak, da so tam glodavci.

Predvsem pa moramo primerno shranjevati hrano, da žival nima dostopa do nje. Tudi divjih živali ne prijemajmo. Divja žival sodi v divjino in k človeku nikoli ne bo prišla, če je zdrava. Če je bolna ali je z njo kar koli drugega narobe, pa bo prišla, zato jo takrat pustimo pri miru. Previdno moramo ravnati tudi z iztrebki netopirjev in polhov.

Nekatera območja v Sloveniji so glede mišje mrzlice bolj na udaru. Zakaj?

Do zdaj je bilo najhuje na Štajerskem. Mislim, da je bilo glavno žarišče pogorje Pohorja, saj se letos bolniki pojavljajo vse od Koroške do vzhodnega dela Pohorja. To je pravzaprav eno najstarejših žarišč mišje mrzlice v Sloveniji. Že leta 1954, ko pri nas bolezni še nismo poznali in ko niti na svetu hantavirusov še niso poznali, so hrvaški zdravniki opisali štiri primere svojih bolnikov, ki so delali kot sezonski delavci na Pohorju. Iz opisa klinične slike sodeč gre za hemoragično mrzlico z renalnim sindromom.

Žarišče te bolezni je tudi na Dolenjskem in v Beli krajini ter v osrednji Sloveniji z Notranjsko. Nekaj manj je v letošnjem letu bolnikov na Gorenjskem. Mislim, da smo imeli doslej le tri ali štiri primere, in sicer na območju Škofje Loke in Golnika.

Koliko časa traja, da v laboratoriju potrdite ali ovržete sum na mišjo mrzlico?

S hitrim testom lahko rezultat preliminarno povemo v pol ure. V približno dveh urah in pol z dokaj veliko verjetnostjo ugotovimo, ali gre za svežo okužbo s hantavirusi, medtem ko popolna diagnostika tudi z dokazom virusnega genoma v krvi traja šest ur. Delamo vsak dan, tudi ob vikendih in praznikih, zdravniki pa dobijo rezultate vsak dan sproti, kajti hemoragična mrzlica sodi v skupino bolezni, pri katerih je treba prijaviti že sum, zato je treba diagnosticirati urgentno.

Dobivate v laboratorij le vzorce krvi tistih, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje?

Zanimivo je, da smo do letošnje epidemije dobivali le vzorce bolnišnično zdravljenih bolnikov, letos pa je ogromno bolnikov, od katerih dobivamo vzorce že iz urgentnih ambulant ali enodnevnih bolnišnic. Taki bolniki ne potrebujejo bolnišničnega zdravljenja, a ker sumijo, da bi lahko imeli mišjo mrzlico, pridejo v urgentne ambulante in te nam pošiljajo vzorce v analizo.

Morda so ljudje tudi zahvaljujoč medijem zdaj bolj pozorni na simptome in prej odidejo k zdravniku. V preteklosti smo v neepidemičnih letih in v manjših epidemičnih letih diagnosticirali samo bolnišnično zdravljene bolnike, ki so najbrž predstavljali le vrh ledene gore, kvečjemu tretjino vseh okuženih ali še manj. Zdaj pa dobivamo v analizo tudi vzorce krvi bolnikov, ki imajo blažji potek bolezni, zato je diagnostični pristop drugačen, kar je bil za nas spet izziv, ki smo se mu morali prilagoditi.

Kako poteka diagnostična preiskava na virus mišje mrzlice?

Ko dobimo vzorec, ga obdelujemo pod šifro, z dvojno ali celo trojno kontrolo. Z različnimi testi vzporedno ugotavljamo, ali so v serumu protitelesa proti hantavirusom, prav tako v krvi neposredno določamo virus z molekularnimi testi. Šele ko so znani rezultati vseh testov, pogledamo, kdo je vzorec poslal, koga je treba obvestiti o rezultatu. Preverimo, katerega spola je bolnik, koliko je star, kakšna je bila napotna diagnoza... Bolnike tudi redno prijavljamo epidemiološki službi Inštituta za varovanje zdravja.

Glodavce vsako leto spremljamo tudi na terenu in v njih iščemo hantaviruse. Preučujemo, ali se virusi v njih kaj spreminjajo, raziskujemo še kakšne druge različice istega virusa. Raziskovalno se ukvarjamo tudi s preučevanjem patogeneze hantavirusne okužbe - nastanka bolezni pri ljudeh. To področje je slabo poznano in raziskano. Nas in tudi druge raziskovalce po svetu pa najbolj zanima, zakaj lahko enak virus pri nekom povzroči okužbo brez simptomov, pri nekom drugem klinično blago obliko bolezni, pri tretjem pa poteka bolezen s težko klinično sliko in se celo konča s smrtjo. Za takšne raziskave bi potrebovali primeren živalski model, da bi preučevali patogenezo bolezni. A za hantaviruse še nismo našli primerne živali. In še nekaj je: ti virusi so zelo nevarni za delo in laboratorijsko osebje, zato jih preučujemo v biološko visoko varnem laboratoriju, kakršnega ima poleg nas v Sloveniji le še veterinarska fakulteta.

Bi vam bilo lažje, če bi diagnostiko opravljali tudi na veterinarski fakulteti?

Ne. Mišja mrzlica je sicer zoonoza, torej bolezen, ki se z živali prenaša na ljudi, vendar živali, ki prenašajo ta virus, zaradi njega niso prizadete. Tudi rejne živali se ne okužijo, zato je ta bolezen izključno v pristojnosti humane medicine. Moramo pa dobro sodelovati z epidemiološko službo in kliniki ter s Prirodoslovnim muzejem Slovenije. Brez sodelovanja z muzejem ne bi mogli opraviti toliko terenskega dela in določati živalskih vrst. Skupaj z njihovimi strokovnjaki lovimo glodavce.

Imamo tudi študijski teren blizu Ljubljane, ki ga vsako leto obdelujemo, da spremljamo populacijo. Tudi tam smo letos zaznali njeno povečanje. Žal pa nam finančne zmožnosti ne dovoljujejo, da bi imeli stalen nadzor, da bi lahko spremljali glodavce sistematično na več območjih in večkrat na leto. To bi bilo čudovito, saj smo v primerjavi z drugimi državami biotsko izjemno bogata država.

Katere evropske države imajo največ bolnikov z mišjo mrzlico?

Če bi pogledali število obolelih na število prebivalcev, so na prvem mestu države nekdanje Sovjetske zveze, na drugem pa skandinavske države, zlasti Finska in Švedska. V zadnjih letih je zelo veliko obolelih tudi v Nemčiji, potem smo verjetno že mi.

Torej države, kjer je veliko gozdov?

Tako je. Zanimivo je tudi, da je Slovenija otok, kjer sta sočasno prisotna dva tipa hantavirusov, ki povzročata bolezen pri ljudeh. Virus Dobrava severneje od nas redko kdaj najdejo in tudi bolniki, okuženi z virusom Dobrava, so redki. V Sloveniji in južneje od nas pa je ta virus bolj prisoten.

O kakšni številki glodavcev, ki prenašajo hantaviruse, govorimo letos?

To bi težko rekla, lahko pa povem, da je okuženih od 20 do 25 odstotkov živali. V vsakem epidemičnem letu doslej jih je bilo okuženih od 15 do 25 odstotkov. Živali takrat lažje ujamemo, saj jih je veliko in se tudi zaradi lakote lažje zvabijo v pasti, s katerimi jih lovimo v naravi. V neepidemičnih letih, ko so populacije številčno skromne, pa je včasih težko uloviti kakšnega glodavca. Številka okuženih se takrat giblje med petimi in osmimi odstotki.

Bi pri tistih, ki so doslej zboleli za mišjo mrzlico pri nas, lahko povlekli kakšno vzporednico?

Zanimivo je, da večinoma zbolevajo mladi, zdravi ljudje. Letos smo med bolniki imeli že dva otroka in pred leti romsko deklico, sicer pa otroci praviloma ne zbolevajo. Tudi drugod po svetu otroci zelo redko zbolijo za mišjo mrzlico, zelo malo je tudi bolnikov med starostniki, čeprav imajo ti pogosto neko osnovno bolezen in bi zato pričakovali, da so dovzetnejši za okužbo. Večinoma zbolevajo zdravi ljudje, stari od 30 do 40 let. Verjetno zato, ker je to starostna populacija, ki je zelo aktivna v naravi.

Zadnji smrtni primer smo imeli leta 2010. Umrl je bagerist, ki je delal na trasi avtoceste pri Trebnjem. Včasih sem sama obiskala kakšnega bolnika z mišjo mrzlico, ki se je zdravil v ljubljanskem  kliničnem centru, in se pogovarjala z njim, saj sem želela izvedeti, na kakšen način se je okužil. Kar nekaj je bilo bageristov, pa ljudi, ki so delali v lesni industriji, v skladiščih, lovcev, ribičev...

Bi bilo cepljenje proti mišji mrzlici smiselno?

Vsekakor, a imajo cepivo za zdaj registrirano le Korejci, zato ne vemo, kakšna je navzkrižna zaščita tega cepiva za hantaviruse, ki so v Evropi, in za tiste v Severni in Južni Ameriki. Cepivo preučuje in razvija tudi ameriška vojska. Trenutno je v drugi fazi kliničnega preizkusa.