Po zadnjih podatkih Inštituta za varovanje zdravja (IVZ) so slovenske bolnišnice to leto sprejele že 116 bolnikov z mišjo mrzlico. V tem pogledu je bilo do zdaj rekordno leto 2008 s 45 hospitaliziranimi, medtem ko je letos samo v juniju bolnišnično zdravljenje potrebovalo 49 ljudi, največ na Štajerskem.

Razlago, zakaj tak razmah glodalcev, smo poiskali pri dr. Ivanu Kosu, biologu z ljubljanske biotehniške fakultete. Pripisuje ga dvema dejavnikoma: izjemno bogatemu lanskemu obrodu bukve, ki je najpogostejša drevesna vrsta v naših listnatih gozdovih, bukov žir pa glavni prehranski obrok nekaterih glodalcev, svoj delež je prispevala tudi razmeroma blaga zima, zaradi katere so se miši razmnoževale vse leto.

Plenilci niso kos invaziji glodalcev

"Drevesne vrste imajo nenaden obrod, ki se pojavi vsakih nekaj let. Bukev, denimo, obrodi izjemoma in izjemno na večjem območju. Temu so posredno prilagojene živali, ki imajo svojo razmnoževalno strategijo vezano na to," razlaga Kos. In poudarja, da število glodalcev zelo niha, saj je lahko razmerje med obdobjem, ko je neke vrste najmanj, in obdobjem, ko je je največ, tudi 1:1000. Naš sogovornik pravi, da so tovrstna nihanja v naravi običajna in se dogajajo že milijone let: "Res pa je, da bolj kot je okolje heterogeno, več kot je vrst plenilcev, ki se prehranjujejo z glodalci, manjša bo amplituda njihovega številčnega nihanja."

Dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, dodaja, da živali, ki se prehranjujejo z glodalci (lisice, sove, ujede, podlasice, male kune, divje mačke...), ne morejo zaužiti toliko dodatne hrane, saj je njihov odziv na povečanje števila glodalcev praviloma odložen. "Ko začnejo plenilci sami povečevati populacijo, začne število glodalcev že upadati. Med izjemami je letos sova. Zanjo so dokazali, da se je na veliko število glodalcev tudi sama odzvala z uspešnejšim razmnoževanjem," pojasni Kryštufek in obžaluje, ker je Slovenija zelo zanemarila sistematično spremljanje živali, ki prosto živijo v naravi. "O glodalcih vemo zelo malo, o njihovih plenilcih še manj, a bi že zaradi podnebnih sprememb, na katere se živi svet odziva, morali vedeti, kako se odziva," potarna Boris Kryštufek.

Ne vemo, kaj se dogaja v naravi

Razlage, od kod letos toliko miši tudi v bližini človekovih bivališč, so zato bolj ugibanja. Kryštufek meni, da bi morali glodalce sistematično spremljati strokovnjaki za okolje iz združenega kmetijsko-okoljskega ministrstva, da smo na tem področju s podatki zelo bosi, pa ugotavlja tudi Tatjana Frelih, zdravnica, zaposlena na Inštitutu za varovanje zdravja. "Monitoringa mišk nimamo, bi pa bilo dobro, če bi ga imeli, da bi vedeli, kaj se dogaja v naravi," je prepričana. Laboratorijsko diagnostiko mišje mrzlice pri nas izvajajo le na inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo medicinske fakultete v Ljubljani, na veterinarski fakulteti, denimo, je niso razvili. Pojasnjujejo, da zato, ker je mišja mrzlica bolezen, za katero zbolevajo ljudje, ne pa rejne in hišne živali.

Na sirkovo metlo pozabite

Na inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo so po zadnjih podatkih mišjo mrzlico potrdili pri 116 ljudeh, vendar Tatjana Frelih poudarja, da je njena razširjenost bistveno večja, saj so pri večini okuženih klinični znaki blagi ali jih sploh ni, zato največkrat ne vedo, da so se sploh okužili. "Mi zaznamo le 15 do 30 odstotkov okuženih bolnikov," navaja Frelihova in dodaja, da gre za hujše bolnike, ki vsi potrebujejo bolnišnico zdravljenje.

Zadnje "mišje leto" leto je bilo 2008, ko je zbolelo 45 ljudi. Običajno se okužijo spomladi in jeseni, ko se več zadržujejo v naravi oziroma ko opravljajo poljska dela, zato na IVZ pričakujejo, da se bo bolezen umirila šele konec leta in da bo poleti morda nekaj zatišja, jeseni pa naj bi znova izbruhnila. Ugotavljajo tudi, da se v letih, ko so mile zime in ko bukev polno rodi, miši tako namnožijo, da se število okuženih ljudi z virusom mišje mrzlice poveča za 30 do 70 odstotkov. "Ker miši pri nas nihče sistematično ne spremlja, se na IVZ kot služba javnega zdravstva čutimo dolžni, da ljudem svetujemo, kako se zavarovati in zmanjšati tveganje, da bi prišli v stik z virusom," pojasnjuje Frelihova. Pristojni so pri tistih, ki so se letos že bolnišnico zdravili zaradi mišje mrzlice, opravili poizvedbo, ki je pokazala, da se jih je peščica okužila med spravilom drv v gozdu, glavnina pa v zaprtih prostorih - pri pospravljanju kleti, pri gradbenih delih v zaprtih prostorih... Zato Frelihova svetuje: "Če v kleti ali garaži vidimo mišje iztrebke, prostor najprej temeljito prezračimo, malce počakamo, nato pa površine razkužimo, lahko tudi z navado varekino, šele potem jih počistimo. Nikoli pa ne pometajmo s sirkovo metlo, saj bi s tem dvignili prah in povečali nevarnost okužbe."

Ivan Kos ugotavlja, da ljudje na letošnjo namnožitev miši gledamo precej subjektivno. "Če ne bi bilo mišje mrzlice in drugih bolezni, ki jih te prenašajo (same pa ne zbolijo!), nanje ne bi bili tako pozorni," meni Kos, po drugi strani pa priznava, da večja kot je gostota teh glodalcev, večja je verjetnost, da bodo za hrano stikali tam, kjer jih v tem času običajno ni, torej v bližini človekovih bivališč. S to ugotovitvijo se strinja tudi Boris Kryštufek, ko pravi: "Vsaka žival obvlada svoj prostor, ki mu rečemo območje dejavnosti. Natančno ve, kje bo v njem našla hrano, in če se prek tega prostora gibljejo še druge živali, se umakne in pride v bližino človeka. To je tako, kot če bi nekdo hodil skozi naše stanovanje."