Zato je prav zanimivo v medijih spremljati komentarje, ki so osnovani na poročanju medijev, potem mediji povzemajo komentarje in tako naprej. Tako smo v lepem krogu (zelo verjetnega) množenja netočnosti. Zato se bom omejil na komentar dveh načel, ki bosta po mojem mnenju ključni za uspešno delovanje holdinga in za kateri tudi ob podrobni predstavitvi zasnove SDH ne bomo vedeli, ali bosta spoštovani.

Ti načeli se dotikata načina upravljanja naložb holdinga in morebitnega prenosa slabih bančnih terjatev na holding. Obe bosta ključni za vprašanje vmešavanja politike v gospodarstvo. To je velik problem našega gospodarstva in če ustanovitev in delovanje holdinga nanj ne bosta dala odgovora, si od njega ne gre obetati kvalitetnega premika v načinu upravljanja slovenskih podjetij.

Najprej vprašanje načina upravljanja naložb holdinga. Glede tega se je najbolj iskrilo ob vprašanju, ali bo bilanca Kada, ki ima zakonsko določene obveze do ZPIZ, ločena od ostalih naložb ali ne. Za upokojensko populacijo nedvomno pomembno vprašanje, vendar še najlaže rešljivo. Bolj je pomembno vprašanje upravljanja portfeljev vseh na holding prenesenih družb. Od združitve si verjetno obetamo sinergijske učinke, ki bi jih prinesel skupni upravljalski okvir. Ključno vprašanje pri tem pa je, kaj je tisto, kar bo preprečilo, da se skozi upravljanje ne bi več kanaliziral vpliv interesnih skupin, nacionalnega interesa in širšega vpliva politike. Verjetno nič, če se ne bo upravljanje preneslo na zunanjo družbo. Ta mora biti izbrana na mednarodnem razpisu in zavezana dosegati pogodbene cilje, ki morajo biti osnovani izključno na finančnih kriterijih. Družba, ki mora paziti na svoj mednarodni ugled, bo previdna pri koketiranju s politiko. Obenem je ravno mednarodna uspešnost pogoj neodvisnosti od politike, saj lahko ti ljudje v primeru spora v Sloveniji mirno odkorakajo in si poiščejo službo drugje.

Osnovati kriterije uspešnosti poslovanja na finančnih kriterijih pa bo za Slovenijo težko požreti. Zahteva namreč upravljalcu podeliti svobodo prodaj in nakupov lastniških deležev. Takoj ko bo to prišlo do deležev podjetij, ki jih pojmujemo kot del slovenskega nacionalnega interesa, bo, prepričan sem, romantike konec.

Drugi, s prvim soroden problem bo po vsej verjetnosti nastal z napovedjo, da se bo SDH uporabil za prenos slabih naložb iz bank. Vendar si pred problemom poglejmo pozitivne strani takega prenosa.

Poslovne banke imajo osnovno težavo z restrukturiranjem slabih naložb. So namreč depozitne institucije in zaradi tega podvržene zakonskim omejitvam glede ročnosti in likvidnosti svojih naložb in obveznosti. Slabe naložbe zahtevajo trajne vire kapitala, saj gre po pravilu za nelikvidne naložbe, katerih likvidacija ali restrukturiranje zahteva veliko časa, če se želimo izogniti prodajam v stiski, v katere so banke pogosto prisiljene zaradi regulatornih zahtev. Slaba banka daje največje učinke pri prestrukturiranju slabih naložb ravno s tega vidika. Ni depozitna institucija in zato lahko financiranje prestrukturiranja slabih naložb sloni na bistveno drugačnih virih, brez potrebe izpolnjevanja regulatornih zahtev centralne banke. S prenosom naložb na slabo banko dosežemo sprostitev kapitala in likvidnosti v bančnem sistemu.

Zaradi teh razlogov smo s kolegoma S. Polancem in J. Damijanom že februarja 2009 predlagali ustanovitev slabe banke. To se ni naredilo zaradi nasprotovanja tako Pahorjeve vlade kot Banke Slovenije. Danes se slaba banka, sicer prepozno, ustanavlja. Imela bo višje stroške in nižje učinke, vendar je vseeno potrebna. Le da ji vlada noče reči slaba banka. Verjetno zato - če sem malce zloben, ker je sedanji finančni minister in predlagatelj ustanovitve SDH Janez Šušteršič naš predlog slabe banke v članku za Dnevnikov Objektiv, ki je sledil našemu, skritiziral z obrazložitvijo, da reševanje problema zasebnih dolgov ni naloga države in gre za do davkoplačevalcev nepravičen ukrep. Kar je veljalo takrat, seveda velja tudi danes.

Zdaj pa k bolj problematičnim vidikom prenosa terjatev iz bančnih bilanc na SDH. Če bi šlo le za res slabe naložbe, bi bilo vse v redu. Vendar se načrtuje tudi prenos dobrih naložb. Govor je o delnicah podjetij, ki so jih banke zasegle "padlim tajkunom". Mercator, Pivovarna Laško, Helios, Iskra Avtoelektrika... Te naložbe načeloma niso tako slabe, da bi jih morali izločati. Niti niso v osnovi neprodajljive. Vendar so kljub temu z njimi težave. Ne zaradi bank samih, te se jih želijo znebiti na trgu, temveč zaradi slovenskih branikov nacionalnega interesa, ki si ne želijo, da bi jih banke prodale. Vsakič ko se naredi poskus - spomnimo se samo Agrokorjeve ponudbe za Mercator - narod pade v histerični trans. Zato potencialni tuji investitorji na take naložbe dejansko gledajo kot na slabe naložbe. Če investirajo v banko s takimi delnicami v portfelju, kupijo premoženje, s katerim ne morejo prosto razpolagati, saj se ob vsakem poskusu prodaje dvigne nacionalnointeresarska histerija.

Kaj to pomeni za delovanje SDH? Po eni strani je logično, da moramo nanj prenesti delnice omenjenih podjetij, sicer potencialni tuji investitorji na NLB, NKBM ali Abanko gledajo kot na "poroko s taščo". Po drugi strani pa se nehajmo slepiti, da bomo ta podjetja kaj laže prodali, če bodo na državnem holdingu. Če nočemo, da jih banke prodajajo zaradi nacionalnointeresarske histerije, potem iz istih razlogov hočemo, da jih ima holding. Tako bo v imenu sanacije bank država naredila tisto, česar si ni upala odkrito: z davkoplačevalskim premoženjem bo kupila podjetja iz zgodbe slovenskega nacionalnega interesa. Vpliv gospodarsko-političnih spreg v teh podjetjih pa se bo nadaljeval.

Oportuno zaradi krize v bankah? Da. Politična realnost? Da. Vendar se vseeno zavedajte, da imate v žepu tujo roko, ki vam sega po denarnici.