O našem največjem obalnem mestu Makedonec, doma iz Ohrida (bralci ste ga lahko na naših straneh spoznali že minuli teden), ni vedel prav dosti, a njegov cilj je bil jasen - popolnoma neobremenjeno in brez kakršnih koli naših namigov raziskati njegovo turistično ponudbo in znamenitosti.

Če se je naš izvidnik skupaj z rojakom Kokanom minuli teden iz Maribora vrnil poln nepozabnih vtisov in na vse pretege hvalil pestrost dogajanja na Lentu, je tokrat svoje vtise iz Kopra strnil precej bolj na kratko. "Bilo je drago in malce zmedeno," je zaupal v uvodu najinega srečanja.

"Ker kot nekdanji veslač in reševalec iz vode obožujem vodo, sem se najbolj razveselil kopanja v morju. Vedel sem, da je Koper obmorsko mesto, zato sem pričakoval obilo počitniške zabave in vsega, kar gre zraven. Toda, povedano po resnici, ni bilo tako - mesto se mi je za nas mlade zdelo precej dolgočasno in zaspano, je pa res, da je ponudba za družinice z majhnimi otroki in za starejše precej idealnejša," se je glasil sklep Nikole.

V družbi je zabavnejše

Bo že držalo, da imajo vsake oči svojega malarja in da vse pač ne ugaja vsem. Tudi prijetna družba običajno še kako vpliva na naše izletniške vtise in morda je bila prav odsotnost te zaslužna za to, da se je Nikola v Kopru počutil nekoliko osamljenega. Na pot z vlakom se je namreč zaradi zadržanosti prijateljev z ljubljanske železniške postaje odpeljal sam.

"Potovanje z vlakom se mi je zdela najudobnejša rešitev prevoza, še posebno zato, ker sem želel v miru prebrati svoje zapiske o koprskih turističnih točkah, ki sem jih našel na spletu. Tudi cena povratne vozovnice je bila podobna tisti za avtobusni prevoz, zato nisem dolgo okleval," je pojasnil svojo odločitev.

Dve uri dolga pot proti morju mu je hitro minila, nekaj pripomb je Nikola navrgel le v zvezi s številnimi, a na srečo kratkimi postanki in zaradi malce nelagodja po lastni krivdi. Pomotoma se je namreč usedel na sedež v prvem razredu, zato ga je kontrolor vozovnic prijazno opomnil na njegovo nevednost in mu pojasnil, da lahko v prvem razredu ostane za doplačilo ali pa se preseli v drugi razred. Odločil se je za prvo možnost in tako svojo morsko dogodivščino dočakal udobneje.

Tistega dne je bilo precej vroče, koprska železniška postaja se je Nikoli na prvi pogled zdela precej oddaljena od mestnega jedra, zato je namesto pešačenja izbral taksi.

"Znaš govoriti srbsko?"

"Prisedel sem k prijaznemu starejšemu gospodu in ga pozdravil v slovenskem jeziku. Povedal sem, da želim v središče mesta, a ko me je prosil, naj bolj natančno povem, kam želim, sem mu zaupal, da sem turist. Pa sva začela govoriti po angleško, a ne za dolgo. Ko je namreč gospod izvedel, da prihajam iz Makedonije, sva 'prestavila' na srbski jezik in tako sem že v taksiju izvedel precej zanimivega o zgodovini Kopra," je obujal spomine na svoj pomenek s taksistom.

Za prevoz mu je Nikola odštel pet evrov, kar se mu je glede na kratko vožnjo zdelo precej drago, še posebno, ker je naslednji dan, ko je zapuščal Koper, za enako razdaljo in pri istem taksi podjetju odštel evro in pol manj.

A pustimo politiko taksistov ob strani, mesta plaža je bila namreč prvi cilj našega izvidnika. Na kratko se je razgledal naokoli in se naužil morskega zraka, nato pa se je s pomočjo GPS-napravice na mobilnem telefonu odpravil v akcijo iskanja turističnoinformativnega centra (TIC).

"Naša kulinarika ne ponuja nič posebnega"

"Ni bilo lahko. Nisem bil prepričan, ali sem res v centru mesta, zato sem veliko prepešačil. Hodil sem gor in dol po ulicah, šel nazaj k obali ter videl le pristanišče in industrijske objekte. Med vračanjem sem končno ugledal tablo 'center', ji sledil in prišel do Titovega trga, kjer domuje TIC," je opisal svoje preglavice.

Zaposleni mladenič ga je prijazno sprejel in ga založil z zemljevidom mesta. Obkrožil je zanimivosti, ki naj si jih ogleda, kar veliko jih je bilo, a kaj, ko je naš izvidnik pozneje dobil občutek, da Koper vseeno ne ponuja toliko, kot je pričakoval.

Z ustrežljivostjo v TIC je bil Nikola precej zadovoljen: "Vprašal sem ga glede dogajanja v mestu, a se mi je zdela predlagana zabava v nekem lokalu precej oddaljena od mestnega jedra. Na moje vprašanje, kaj se da v Kopru dobrega in značilnega zanj pojesti, sem dobil odgovor, da nimajo nekih posebnosti, da je njihova kulinarika mešanica italijanske in istrske kuhinje ter da naj poskusim testenine, morske jedi, pršut in tartufe. Tudi o nočitvi sem se pozanimal, saj doma prek spleta nisem našel nič primernega: večina hotelskih ali apartmajskih sob je bila že zasedena ali pa so bile njihove cene previsoke za moj žep."

Najboljši mesni burek v Sloveniji

Oborožen s številnimi namigi, med preučevanjem zemljevida in "iskanjem samega sebe", kot se je izrazil med našim poizvedovanjem, se je končno napotil raziskat mesto. Njegovo pozornost je na Titovem trgu najprej privabila stolnica - župnijska cerkev Marije Vnebovzete. Navdušila ga je s svojo drugačnostjo, še posebno všeč so mu bile orgle, ki jih je videl prvič v življenju.

Vzpon na samostojno stoječ zvonik oziroma mestni stolp je Nikola nagradil z nepozabnim razgledom na ves Koper z okolico in srečanjem s še dvema mladima turistoma, doma s Kosova. Zapletli so se v kratek pomenek, fotografirali drug drugega in se na srečo poslovili, še preden se je na vso moč začel oglašati cerkveni zvon. Sledili so kratek sprehod po Titovem trgu, enem najlepših mestnih trgov na nekdanjem beneškem ozemlju, ter bežna ogleda Pretorske palače in Lože, ki jo krasijo beneški, gotsko zašiljeni loki.

"Okoli 13. ure sem si zaželel malice. Videl sem kar nekaj lokalov, a se mi je zdelo, da prodajajo le pijače, zato sem zavil kar v pekarno Rino, ki sem jo našel v Župančičevi ulici. Privoščil sem si mesni burek in čeprav na videz ni bilo tako videti, se je na moje veliko presenečenje izkazal najboljši od vseh, ki sem jih poskusil v Sloveniji!" Makedonec kar ni mogel prehvaliti svojega opoldanskega zalogaja.

"Bilo je vroče in frustracijsko"

Tako je Nikola opisal svoj popoldan. V želji po iskanju znamenitosti na zemljevidu je zbegano tekal sem in tja ter se večkrat izgubil. Ozke uličice so se mu zdele slabo označene, nobenih imen pod številkami na tablicah ni zasledil, ta so bila po njegovih besedah le na znakih, ki označujejo ulice, zato je imel velike težave z orientacijo.

Po minutah nejevolje je čez čas vendarle ugledal znameniti Da Pontejev vodnjak. Imena preostalih videnih znamenitosti, trgov, ulic in stavb Nikoli niso ostala v spominu; kdo bi vedel, zakaj, morda zato, ker se mu je mudilo na plažo. Zaradi vročine si je zaželel morske osvežitve na kopališču Kroštola. Bližina pristanišča ga ni preveč motila, bolj kot urejenost in ponudbo plaže pa je pohvalil izjemno toplo morje in prijeten ambient slaščičarne Kroštola, kjer si je ob pijači začel iskati prenočišče.

Po mobilnem telefonu je preklical skoraj deset številk, ki mu jih je priskrbel predstavnik TIC, in na koncu le uspel rezervirati apartma v središču mesta, za katerega je odštel 60 evrov. Pomirjen, da mu je vendarle uspelo najti streho nad glavo, se je pozneje podal v iskanje katere izmed tipičnih koprskih gostiln, kjer bi si omislil večerjo.

"Kje so vsi?"

Ponudbe pic, lignjev in mesa na žaru, ki so se bohotile na panojih pred lokali, ga niso zanimale, njegovo lakoto je prebudila šele fotografija krožnika testenin s tartufi pred picerijo Park v Pristaniški ulici. "Videti je bilo okusno, zato nisem okleval z naročilom. Zelo sem užival v izbranem okusu in bil nadvse hvaležen gospodiču iz TIC, da mi je priporočil pokušnjo tartufov."

A okusna večerja žal ni bila znamenje za večerno zabavo. "Resda je bila ura že blizu polnoči, toda bil sem kar malo šokiran, ko sem videl, da je bilo ob obali precej prazno. Nekaj turistov se je sprehajalo, opazil sem družinice, toda kje so bili mladi? Neki lokal je ravno končal z živo glasbo, več zabave pa nisem našel," je bil nad nočnim utripom Kopra začuden Nikola. V deželo sanj se je zato odpravil kar malce razočaran.

Naslednje jutro je bil že boljše volje. Po zajtrku in sprehodu skozi stari del mesta si je privoščil kopanje in sončenje. Počitniško vzdušje ga je napolnilo s svežo energijo in tudi z začudenjem. Kot nekdanji reševalec iz vode na ohridskem kopališču je opazoval delo koprskih kopaliških mojstrov in se kar ni mogel načuditi, da so ti morali skrbeti še za ležalnike in senčnike na plaži, čeprav so otroci med njihovimi opravili nevarno skakali drug čez drugega. "Pri nas v Makedoniji je red strožji. Reševalci iz vode bedimo le nad kopalci," je povedal.

Za piko na i

Okrepčevalnica Snack bar Delfi je bila sredi zgodnjega popoldneva zadnja postojanka našega izvidnika. Za kosilo si je privoščil pico s pršutom, saj je o njem slišal toliko pohval, da se domov nikakor ni hotel vrniti, ne da bi ga poskusil. Mesna specialiteta mu je šla v slast, a časa za še več užitkov ni bilo - bližala se je ura odhoda vlaka v Ljubljano.

S taksijem se je odpravil do železniške postaje in za piko na i doživel še eno spoznanje: po tem, ko smo že omenili, da je za taksi odštel evro in pol manj kot ob prihodu v Koper, je moral tokrat 1,70 evra doplačati za povratno vozovnico do Ljubljane.

"Pojasnili so mi, da sem na napačnem vlaku, čeprav se je meni vlak zdel povsem enak kot tisti, s katerim sem pripotoval v Koper. Kdo bi vedel, zakaj smo se kljub dražji vozovnici nazaj v prestolnico vozili še pol ure dlje kot prejšnji dan," Nikola ni skrival začudenja, a je ob koncu našega pomenka vendarle priznal, da mu bo Koper, ki ga je zaradi tujih turistov in ozkih uličic spominjal na rodni Ohrid, vseeno ostal v lepem spominu.

V kakšnem spominu pa bo dvodnevni raziskovalni izlet ostal simpatični Nally, Avstralki vietnamskega rodu, ki smo jo skupaj s partnerjem Vasjo v teh dneh napotili v izvidnico Kranjske Gore?