Na vrhu konec prejšnjega meseca so se evropski voditelji načelno dogovorili, da bodo ustvarili enoten bančni nadzorni organ za evroobmočje, ki bo povezan z Evropsko centralno banko (ECB). V javnosti je dogovor odmeval kot velik korak proti enotni evropski bančni uniji, ki bi v prihodnosti lahko vsebovala skupne fonde za garancijo bančnih depozitov, torej delovala kot varnostna mreža za banke, ki se znajdejo v težavah. Kljub naporom, da se postopek pospeši, verjetno nobena sprememba ne bo zaživela prej kot naslednje leto, kar pa bo za nekatere države že prepozno.

S stanjem se delno strinja tudi Črt Kostevc s katedre za mednarodno ekonomijo in poslovanje na ljubljanski Ekonomski fakulteti: "Gre za to, da se ne odpravlja sistemskih težav, temveč se dejansko samo 'lajša simpotome'. Edino, kar je sistematično, je to, da se vztraja na periodičnih injekcijah v finančni sistem, ki pa ne pomirijo trgov in ne odpravljajo vzrokov za težave. Gre bolj za kaskadni učinek krize, ki se zaradi medlih protikriznih ukrepov širi na vedno širši krog držav," je Kostevc povedal za Dnevnik.si in dodal: "Dejansko je torej problem v tem, da se 'krpa' in ne 'kroji'".

V evroombočju se ustvarja neviden finančni zid

V evroobmočju se počasi ustvarja neviden finančni zid, podoben železni zavesi, ki je nekoč razdelila vzhod in zahod, ta zid pa deli sever in jug, piše Reuters. Na severu so države, ki imajo rekodno nizke obresti, med njimi sta Nemčija in Nizozemska. Na drugi strani pa na jugu Španija in Italija pri stroških zadolževanja premikata meje možnega. Investitorji trenutno ne verjamejo, da bi Španija lahko dočakala dogovorjene spremembe.

Z obzirom na to, da bonitetna ocena države in obvezniški donosi efektivno določajo nivo stroškov zadolževanja za banke in podjetja znotraj države, je jasno, da se najboljše španske in italijanske banke zadolžujejo mnogo dražje, kot najslabše banke v Nemčiji. Če se bo taka situacija nadaljevala, bodo možnosti za evropski jug vse manjše, ekonomska vrzel med severom in jugom pa vse večja.

Akcija ECB je prinesla samo nekaj mesecev miru

Tudi prvi mož Evropske centralne banke Mario Draghi, ki je prejšnji teden tretjič v zadnjih šestih mesecih znižal temeljno obrestno mero, je priznal, da vedno večje razlike med severom in jugom otežujejo vodenje enotne monetarne politike. Draghi je enkrat že pogasil požar v evrobmočju, ko je konec lanskega leta med evropske banke razdelil približno milijardo evrov z nizkimi obrestmi, vendar pa je pomoč prinesla le nekaj mesecev zatišja.

Dodatna likvidnost je takrat znižala stroške zadolževanja za španske in italijanske banke, vendar so ti učinki do danes izginili. Prejemniki pomoči pozivajo, naj ECB izvede še eno podobno intervencijo. Toda Draghi je, boječ se inflacije, to možnost že zavrnil.

Je evro večen?

Jasno je, da bi morala v primeru bankrota ali izstopa določene države iz evroobočja največji račun poravnati ravno Nemčija. Že sama misel na to, da obstaja taka možnost, investitorje sili, da denar zapeljejo v "varno pristanišče", torej v nemške obveznice. Po mnenju analitika portala Reuters Paula Taylorja, smo danes že priča takšnim pojavom.

Kljub temu, da vsi voditelji evroobmočja in Evropske unije zagotavljajo, da je evro večen, in ga je potrebno rešiti za vsako ceno, resničnost nakazuje, da se je situacija hitro obrača navzdol in samo vprašanje časa je, kdo bo končal na dnu in kdo nekje vmes. Volja očitno obstaja, žal pa se proces evropske desintegracije dogaja precej hitreje, kot delujejo sile finančne integracije.

"Razpad evroobmočja zaenkrat ni verjeten"

V razpad evroobmočja ekonomist Kostevc za zdaj ne verjame. "Razpad evroobmočja sicer zaenkrat ni verjeten, če bi pa do njega prišlo, bi to imelo za Slovence primarno negativne posledice. Podobne posledice bi nosile vse članice evro območja, s tem dodatkom, da je Slovenija majhna država, za katero nosi evro nekatere dodatne ugodnosti. Ključno za Slovenijo bi bilo, da bi morala znova vzpostaviti lastno valuto, ki bi seveda relativno hitro devalvirala."