Med obema Britancema se je uvrstil lanski zmagovalec Cadel Evans, ki se je v skupnem seštevku zavihtel na drugo mesto, za Wigginsom zaostaja deset sekund. V prvi skupini je na cilj prišel še Italijan Vincenzo Nibali.

Po šestih nervoznih ravninskih etapah se je razredčena karavana v sedmi srečala s prvimi zahtevnejšimi vzponi. Ne sicer s takimi, ki jo čakajo v zadnjem tednu, a vseeno dovolj težkimi, da so postregli s prvimi odgovori, kdo je dobro pripravljen, predvsem pa kdo na dirki nima možnosti. Etapa od Toblainea do La Planche des Belles Fillesa se je namreč končala s šestkilometrskim vzponom, ki je imel v povprečju sedem odstotno naklonino, na katerem so bili lahko v ospredju le najmočnejši.

Ti so sredi vzpona nevtralizirali pobeg sedmih kolesarjev, nato pa se je začel boj za visoke uvrstitve. V njem so prednjačili kolesarji britanske ekipe Sky, ki niso uresničili napovedane obrambne taktike, ampak so uprizorili napad, ki je nazorno pokazal, kdo ima na dirki najboljšo ekipo za gorske preizkušnje. Najprej je oster ritem narekoval Michael Rogers, nato njegov avstralski rojak Richie Porte, napad pa je zaključil Chris Froome, ki je kar malce presenetljivo zbral še dovolj moči za etapno zmago.

"Od začetka do konca smo nadzorovali potek dirke. Seveda nisem bil v načrtu za zmago, moja naloga je bila pomagati Bradleyu, a ko sem se na koncu znašel med najboljšimi, sem si rekel, zakaj ne bi poskusil. Nisem verjel, da lahko premagam Evansa, a mi je uspelo, na kar sem neznansko ponosen. Za nami je popoln dan. Sam sem dobil etapo, Wiggins pa je oblekel rumeno majico. Več si ne moremo želeti," ni skrival navdušenja 27-letni Britanec, za katerega je bila to prva zmaga na Touru, pred tem je imel na največjih le eno na Vuelti.

Brajkovič napredoval za 16 mest

Njegovemu zmagoslavju se je seveda pridružil tudi Wiggins, ki ni skoparil s pohvalami na račun moštvenega kolega. "Bil je enkraten. Ne vem, od kje je vzel toliko moči. A pohvale si ne zasluži samo on, brezhibno je delovala vsa ekipa. Pripeljala me je do rumene majice, o kateri sem sanjal že kot otrok. Čeprav nekateri menijo, da sem si jo oblekel nekoliko prezgodaj, bom sam rekel, da za rumeno majico ni nikoli prezgodaj," je dejal Wiggins.

Po bolj ali manj ponesrečenih ravninskih etapah, ki so se končale s petkovo grozljivko, je na svoj račun tokrat lahko prišel tudi slovenski adut Jani Brajkovič. Čeprav mu zaključni klanec ni ustrezal (bil je hiter in dokaj kratek), je dokazal, da sodi med najmočnejše, bil vsem tekmecem enakovreden več kot polovico vzpona, tudi ko je odpadel, pa se ni predal in je pozneje ujel še dvojico, ki je hudemu ritmu podlegla pozneje. Na koncu je z zaostankom 46 sekund zasedel osmo mesto, v skupnem pa napredoval na 17., za vodilnim zaostaja tri minute in dve sekundi. Če ne bi bilo smole v prejšnji etapi, bi bil po sedmi v skupnem seštevku šesti, a ni še nič izgubljenega, deseterica se zdi realno dosegljiva. Bolj kot njegova forma pa skrbi forma njegove ekipe. Tokrat je na vzponu hitro ostal povsem sam, brez pomoči, saj sta hitro odpadla tako poškodovani Hrvat Robert Kišerlovski in tudi najizkušenejši član ekipe Aleksander Vinokurov.

Preostali Slovenci v etapi niso imeli nobenih možnosti za odmevnejši rezultat in so na cilj prišli s "sprintersko ekipo" v ozadju.