Ona je ena izmed tistih, ki dvignejo slušalko, ko zazvoni SOS-telefon, kamor kličejo otroci in ženske - žrtve nasilja. Ko pokličejo in se izpovedo, jih posluša, poskuša pomiriti in jim skozi pogovor pomagati. "Klicala je mlada mamica z dvema majhnima otrokoma, dojenčkom in triletnikom. Večino časa sama skrbi zanju. Ne ve, kaj narediti. Ko mož pozno zvečer pride domov, renči nanjo ali jo zmerja, kdaj pa kdaj jo udari. Pokliče, ko ima dosti vsega tega in ne zna najti izhoda iz te situacije," opisuje Branka. Vsaka žrtev praviloma pokliče večkrat, prostovoljci pa jih vselej poslušajo, bodrijo, opogumijo in jim pomagajo.

Naj energijo raje usmerijo v rešitev

SOS-telefon deluje že 23 let, v Ljubljani od leta 1989 in v Celju od leta 1999. Na klice se oglaša 50 prostovoljk, od študentk od upokojenk, najmlajše so stare 18 let, najstarejša pa 70 let. Vsaka izmed teh dela ali tri ure med tednom ali štiri ure med koncem tedna. Kako naj pomagajo žrtvi, prostovoljke izučijo na usposabljanju.

"Učimo jih, kaj je nasilje v družini in kako ga reševati, kakšne so posledice, katere so oblike pomoči in različni postopki, ukrepi. Med seboj vadimo tudi telefonske pogovore in svetovanje, nazadnje pa se uvajajo pri starejših prostovoljkah ob delu," opisuje Dalida Horvat, vodja programa SOS-telefon. Usposabljanje je brezplačno, vsak pa se šele po koncu odloči, ali želi sodelovati kot prostovoljec ali ne. "To delo je psihično in čustveno zelo naporno, zgodbe, ki jih slišijo, so pretresljive, zato morajo biti prostovoljci močne osebnosti," še dodaja.

Namen SOS-telefona je, da prostovoljci, ki se oglašajo na klice, poskušajo žrtev pripraviti do tega, da energijo, ki jo sedaj usmerja v preživetje ali vzdrževanje nefunkcionalnega odnosa, usmeri v iskanje rešitev, pravi predsednica društva, v okviru katerega deluje SOS-telefon, Maja Plaz. Vse žrtve se srečujejo s psihičnim nasiljem, ki se mu pogosto pridruži še fizično ali spolno nasilje.

Žrtvam nasiljaponudijo zatočišče v varni hiši

"Nekatere ženske kličejo v joku in povedo, da se bojijo prihoda moža domov, saj ne vedo, kdaj bodo spet tepene in kdaj se bo možu strgalo. Ne vedo, kdaj bodo spet letele vilice ali noži po zraku, medtem ko bo otrok v bližini," opisuje Branka. Takim ženskam povedo, da se lahko zavoljo svoje in otrokove varnosti umaknejo v varno hišo. Društvo namreč upravlja varni hiši, kjer je 38 postelj, v vsaki hiši pa je prostora za sedem žensk z otroki. Tja napotijo žrtve fizičnega nasilja ali spolnih zlorab. "Za odhod se jim ni treba odločiti takoj. Večinoma žrtve povedo svojo odločitev, šele ko tretjič ali četrtič pokličejo," dodaja Branka. Trenutno sta obe njihovi varni hiši polni, prostora je le še za eno žensko brez otroka, pravi Plazova. Nemalokrat primere nasilja ali spolnih zlorab tudi prijavijo in sodelavke društva celo pričajo na sodišču.

Na SOS-telefon večinoma kličejo ženske, otrok je zelo malo. "Nazadnje me je klicala deklica, ki je imela težave z reševanjem matematične naloge. To nalogo sva skupaj rešili, a zdi se mi, da je bil razlog klica nekje drugje," pripoveduje Branka. Pomembno je, da je njen prvi stik s telefonom pozitiven, saj bo naslednjič morda poklicala zaradi resnične težave.

Mladostniške težave rešujejo prostovoljci na sorodnem TOM (Telefon za otroke in mladostnike), ki deluje pod okriljem Zveze prijateljev mladine. Mrežo TOM sestavlja sedem svetovalnih skupin, ki delujejo v Idriji, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Slovenskih Konjicah, Tolminu in Velenju, jeseni pa se jim bo pridružila še skupina v Krškem, je povedala začasna koordinatorka Nacionalne mreže TOM Kornelija Kaurin. Če SOS-telefon v eni uri zazvoni največ petkrat, kot ocenjujejo prostovoljke, je klicev na TOM vsaj dvakrat več. Samo v Mariboru, kjer ima telefon tudi največjo tradicijo, dela 29 prostovoljcev. Na dan pokliče med 80 in 90 otrok, več jih pokliče dopoldan, ko so v šoli ali na poti iz šole, pravi prostovoljka, ki se oglaša na klice na TOM, Teja*. "Največ je zafrkavanj. Pogosto klicatelj nič ne reče, sliši se le šumenje v ozadju, in potem odloži, včasih pa pove kakšno šalo. Največkrat to počnejo otroci med šolskim odmorom in se na tak način kratkočasijo. A ne glede na to, v vsakem primeru ponudim pomoč," pripoveduje.

Zanima jih spolnost

Tisti, ki se ne zafrkavajo, najpogosteje sprašujejo o spolnosti. "Zanima jih, kaj je penetracija, kako se uporablja kontracepcija in kje jo dobijo, kdaj se lahko zanosi in kdaj se lahko dela splav. Mlajši sprašujejo, kako mami povedati, da so dobili enko v šoli. Kličejo Romi ali debelejši otroci, ki jih sošolci zbadajo in se želijo z nekom pogovoriti." Čeprav je telefon načeloma namenjen le otrokom in mladostnikom, včasih pokličejo tudi starejši - tudi njim prisluhnejo in pomagajo. "Vedno imamo pri roki kup telefonskih številk, od centra za socialno delo do ginekološke ambulante," dodaja Teja.

Nevladne organizacije v času krize dobijo vse manj denarnih donacij, rešujejo pa jih predvsem prispevki iz dohodnine, pravi Plazova. "To, da lahko občani del dohodnine namenijo nevladnim organizacijam, se je za nas dobro obneslo, lani smo dobili približno 35.000 evrov," pravi. "A večji problem krize je to, da poleg upada sredstev beležimo tudi upad prijave nasilja oziroma klicev, ki poročajo o nasilju. To bi lahko zmotno posplošili, da je nasilja manj, pa ni tako. Ljudje si ga le ne upajo prijaviti," pravi Plazova.

"Ne le pri nas, po vsem svetu ugotavljajo, da so ženske raje tepene kot revne. S prijavo in prekinitvijo nasilnega odnosa namreč vsaka ženska tvega ekonomsko in socialno varnost. Raje, kot da tvegajo, potrpijo," dodaja Horvatova. Nacionalna raziskava o nasilju je pokazala, da je v svojem življenju določeni obliki nasilja izpostavljena vsaka druga ženska, starejša od 15 let.

*Priimka prostovoljk hranimo v uredništvu. Na TOM in SOS-telefonu velja načelo anonimnosti tako za klicatelja kot za prostovoljca.