V Sloveniji policisti še vedno iščejo tri dela Ivana Groharja (Petermanova Francka, Mileva Zakrajšek in Deklica), ki so konec leta 2011 izginila iz Loškega muzeja, njihova skupna vrednost pa je ocenjena na okoli 200.000 evrov. Šest zgodnjih, 240.000 evrov težkih Groharjevih del z verskimi motivi, ki so jih leta 2007 v času uničujočih poplav v Železnikih ukradli iz Sorice, pa so policisti našli pri enem od osumljencev ropa sefov banke SKB. Kriminalistka Uršula Belaj, ki se na generalni policijski upravi ukvarja prav s preiskavami ukradenih umetnin, sicer ocenjuje, da gre v Sloveniji v večini primerov za priložnostne tatvine. "Srečali smo se tudi s tatvinami, ki so nakazovale, da morda v ozadju tiči naročnik, zbiralec, ki je dobro vedel, kaj želi, in je nekomu plačal, da je umetniško delo ukradel zanj. A takšni primeri so redki," razlaga Belajeva. Lani so policisti uspešno zaključili 12 odstotkov preiskav glede 51 tatvin umetniških del in 14 odstotkov 36 velikih tatvin umetnin.
Slovenski policisti pripomogli k najdbi Cezannovega Dečka
Iskanje ukradenih slik in kipov ni enostavno in zahteva potrpežljivost. Ker imajo umetnine tudi kulturno vrednost in predstavljajo del zgodovine in naroda, je prvi cilj organov odkrivanja, da ukradene umetnine najdejo in vrnejo lastniku. Nemalokrat jih najdejo šele čez leta v že tretjih ali četrtih rokah, kupci ukradenih umetnin pa nimajo pretiranega interesa, da bi s policisti sodelovali pri preiskavi. Zato se tovrstne preiskave najpogosteje končajo z ovadbo zaradi prikrivanja in ne zaradi tatvine.
Umetnine včasih najdejo povsem po naključju. Tako je bilo tudi z Groharjevimi deli, ki so jih našli pri osumljencu ropa SKB. "Informacije so v tem primeru vodile v povsem drugo smer," priznava Belajeva. Drugače je bilo pri odmevni aretaciji v Srbiji, h kateri so pomemben delež prispevali prav slovenski policisti s svojimi podatki. Njihovi srbski kolegi so v sodelovanju s švicarskimi in tudi slovenskimi policisti prijeli Srbe, ki so leta 2008 iz zbirke Fundacije E. G. Bührle v švicarskem Zürichu ukradli več svetovno znanih del. V Srbiji so pri tatovih tako našli tudi Cezannovega Dečka v rdečem telovniku, ki je vreden okoli 100 milijonov evrov. Del preiskave, s katero so slovenski policisti pomagali Švicarjem in Srbom, se je odvijal tudi na slovenskih tleh.
Umetnine so dobra investicija
Ukradene umetnine lahko hitro menjujejo države in včasih tudi lastnike. Iz galerije Riemer v Slovenskih Konjicah je leta 2004 izpuhtelo več kot 30 različnih del, večina pa se jih je že vrnila na Štajersko. Nekaj so jih našli v Moskvi, nekaj v Beogradu, zadnje najdene slike pa so se letos marca vrnile iz Rima. "V tem primeru je šlo za večjo združbo, ki je kradla po vsej Evropi. Od Francije in Španije pa vse do Rusije. Slike so nato tudi prodajali v galerijah, ki jih je imel v lasti organiziran kriminal," pripoveduje Belajeva.
Po mnenju dr. Bojana Dobovška s fakultete za varnostne vede na mariborski univerzi je zanimanje za umetnine - tudi ukradene - zadnja leta vedno večje: "Umetnine so dobra investicija. Vrednosti so stabilne ali celo rastejo, saj gre za omejeno količino del najodmevnejših avtorjev. Vedno se pojavljajo novi ljudje, nove elite, ki se zanimajo za nakup. Trenutno prevladujejo Rusi in Kitajci," razlaga Dobovšek. Zato ni nič čudnega, da so v umetninah svoj zaslužek poiskali tudi kriminalci. Ukradene umetnine lahko prodajo naprej, jih zastavijo v zameno za prepovedano drogo, umetniške dragocenosti pa so tudi priročno sredstvo za pranje denarja. Ker se mnogi člani na novo vzniklih svetovnih elit težko pohvalijo z razgledanostjo na področju umetnosti, jim kriminalci včasih namesto ukradene umetnine prodajo kar njen ponaredek. Novopečeni lastniki pa prav zaradi nelegalnega izvora svoje nove umetnine njeno pristnost težko kjer koli verodostojno preverijo.
