Na tako delikatno mesto ga je zasadil umetnik Sebastin Errazuriz in ta svoj projekt v javnem prostoru poimenoval Spomenik koncentracijskemu taborišču. Stadion v Santiagu de Chile ima namreč za mnoge mučno zgodovino kljub današnji funkcionalnosti in povezanosti s pretežno prijetno izkušnjo nogometnega dogodka. V času Pinocheta in diktature se je stadion uporabljal za zapiranje, mučenje in ubijanje političnih nasprotnikov. Podobno zgodbo pripoveduje fotografija Anette Mone Chisa in Lucie Tkacove, ki sta upodobili moštvo Slovan iz Bratislave v klasični kompoziciji predstavitvenega skupinskega portreta. Četudi se na hitro zazdi, da igralci v rokah držijo vsak svojo žogo, so tam v resnici lobanje, ki so bile odkrite med arheološkimi izkopavanji na mestu današnjega stadiona.
Na stadione gledamo skozi prizmo športne in spektakelske namembnosti, redkeje pa o njih razmišljamo kot o prostorih z zgodovino, zgodbami. V kolikšni meri je Plečnikov stadion, prostor nogometne evforije izpred desetletja, še mesto, na katerem so leta 1944 mladi fantje zaprisegli Hitlerju? Kako kmalu bodo zgodbe stožiških gradbenih delavcev potonile pod kolektivno zavest?
Fani, a najprej snobi
Kako se kustos oziroma v našem primeru kustosinja, ki ni marala nogometa, odloči, da bo pripravila razstavo o nogometu v sodobni umetnosti? Tako, da jo mahne na "road trip" čez Balkan v času svetovnega nogometnega prvenstva 2010. Tam se namreč v času prenosov tekem iz Južnoafriške republike ne da nič postoriti. Uradi so prazni, nihče ne dviga telefonov, nobeden ne odgovarja na elektronsko pošto. Kustosinjo zajema panika. Začne raziskovati, zakaj je celotna regija popolnoma disfunkcionalna. Sčasoma odkrije, da je krivec tisti šport, ob katerem se ji je vedno zdelo, da ne more biti resna zadeva, če je vsa stvar v tem, da 22 divjakov besno preganja eno žogo. Prvi odgovori in nova vprašanja počasi razjasnijo pogled: "Ko sem začela nogomet še podrobneje raziskovati, sem ugotovila, da na umetniški sceni ogromno ljudi spremlja nogomet, mnogi pa so pravi nogometni feni, navijači in izvrstni poznavalci. Vendar se o tem redko govori, ker je nogomet v okoljih, kot je umetnostno, še vedno deplasirana tema," pravi Alenka Gregorič, kustosinja oziroma priložnosti primerno - selektorica razstave Lepa igra, ki jo do 23. septembra gosti Mestna galerija Ljubljana.
Njena raziskava je pokazala, da umetniških del, narejenih na temo nogometa, niti približno ne manjka. "Hitri pregled pokaže, da je med vsemi športnimi panogami največkrat upodobljen in za izhodiščno točko razmisleka o umetnosti uporabljen prav nogomet," pravi selektorica. Pri iskanju in izbiri ji je bil v veliko pomoč umetnik Luchezar Boyadjiev, ki je tudi uradno in s terminologijo skladno - pomočnik selektorice. In kot selektorja sta bila stroga, je prepričana Alenka Gregorič. "Bistveno nama je bilo, da vzameva nogomet kot izhodišče za odpiranje vprašanj, ki se jih lahko aplicira na umetnost, na umetniški sistem oziroma na umetniško industrijo, pri tem pa je bil osnovni kriterij, da imajo dela vsaj en atribut, ki takoj asociira na nogomet, najsi bo to žoga, dres, navijaštvo, zelenica, stadion…"
Nekaj žogi podobnega. Na primer pločevinka.
Žoga je v središču dveh razstavljenih projektov. Jota Castro jo je dal napraviti iz marmorja, svoje delo pa je naslovil Break a leg. Prevod projekta se je zdel kustosinji odveč, sintagma namreč v angleščini naslovniku želi srečo, čeprav dobesedno vošči lomljenje noge. Nogometna žoga zbuja asociacije na poulične ali travniške žogobrce, ki so le redke izbrane in nadarjene posameznike pripeljale pod nogometne žaromete, na največje zelenice, med ovacije tisočev navijačev. Marmorna žoga, ki svojega kamninskega porekla ne kaže preveč očitno, nas pričaka na galerijskem parketu in bolj razposajene verjetno vabi k preizkušanju svoje drznosti. Pa sreče, jasno.
Pravdoliub Ivanov je narobe obrnjene žoge (razparane ali spuščene in znova sešite oziroma napihnjene z notranjo stranjo navzven) v Mestni galeriji razprostrl po polici in jih poimenoval Popolna igra ne obstaja. Nogomet ima namreč dve nujni sestavini, brez vsega drugega gre. Eno je žoga, drugo je brca, igralčeve noge. Redki imajo možnost igrati z žogami, ki jih krasijo znameniti podpisi ali pa nosijo celo zveneče lastno ime, večina pa je že kdaj improvizirala, iskala nekaj žogi podobnega in si na koncu namesto žoge za žogobrc omislila pločevinko kokakole. Tudi pomočnik selektorice Luchezar Boyadjiev se je na ta način kdaj znašel med dolgimi poletnimi popoldnevi. "Ne obstaja namreč popolna igra, obstaja samo popolna strast," je gotov.
Majice, šali, zastave, ki navijajo za resnico
Sicer pa razstava ni ena od "Google razstav" (kakor jih izvirno imenuje in hkrati kritizira Alenka Gregorič), saj je Lepa igra plod terenskega dela, temeljitega raziskovanja in zbiranja referenčnih priporočil. "Google razstave" nam navadno postrežejo z vsem tistim, s čimer bi nam postregel spletni brskalnik. V našem primeru z iskanjem na geslo "art - football" ne bomo našli mnogih del, ki jih vključuje razstava. Verjetno tudi ne videov in prodajne stojnice umetniškega kolektiva Democracia, ki posega v ustaljene navade navijaških skupin. Te se navadno deklarirajo kot apolitične, a so redno vpete v prevladujoče ideologije, kar s pridom izrabljajo nacionalne politike. Kolektiv je v sodelovanje prepričal navijače enega od bordojskih moštev, ki so na stadion prišli z nekoliko prirejenimi navijaškimi rekviziti, čez katere so se vile parole in gesla kot "Resnica je vedno revolucionarna" in z nogometom perfektno skregano "Idoli ne obstajajo".
Eden od bolj vznemirljivih projektov na razstavišču pa je večkanalna instalacija Haruna Farockija Deep Play, ki jo spremljamo na dvanajstih zaslonih, ki predvajajo finalni obračun Svetovnega prvenstva 2006 med Francijo in Italijo. Dogodek je zabeležen na uradnih posnetkih Fife, animacijah, računalniško merjenih vektorskih pregledih gibanja, na posnetkih varnostnih kamer, na televizijskih posnetkih, na specialnih posnetkih, ki stroki omogočajo analize. Delo tako pokaže na veliko vlogo tehnologije, ki omogoča, da milijarda ljudi hkrati uživa v spektaklu. Ponudi tudi vpogled v umetnost analiziranja, taktiziranja in načrtovanja tekem, ki se po spektaklu odvijejo v zakulisju.
"Intonacije, ki jih želiva sporočati, so pozitivne, ne negativne. Vse prevečkrat se nogomet povezuje z negativnim," pravi selektorica. Od tod tudi odločitev za naslov razstave, Lepa igra, ki nakazuje, da je nogomet področje, kjer se poleg vsega drugega odvija tudi estetika. "Beautiful game" je namreč angleški, a po malem mednarodni termin, ki pomeni izključno nogomet, nekako tako kot je "kraljica športov" lahko le atletika. Kustosinja se je za termin odločila ob branju nove knjige Leva Krefta Levi horog, ki je ena prvih domačih knjig s področja filozofije športa. "Igra je lahko lepa ne glede na navlako asociacij, ki jih nosimo s seboj, ne glede na vse slabo, kar se nogometa nedvomno dotika. Po drugi strani pa je tudi umetnost lepa igra," pravi kustosinja. Umetnost, lepa že, pa igra? Ni tako dojemanje umetnosti znamenje nepoznavanja strogo resnih zadev sodobne umetnosti, pazljivo vprašamo. "Nedvomno, umetnost je tudi igra. Lepa igra."
