Njena glasba namreč ni rap, ne soul, ne jazz ali rhythm in blues, vsaj čisti ne. Zato obstajajo tehtni razlogi - in najdemo jih na domačem ognjišču. Zamislite si, da pri večerji za mizo okoli vas sedijo Don Cherry, Ornette Coleman, Sun Ra … In se pogovarjajo o glasbi, o vseh godbah (in glasbah), ki se še imajo namen zgoditi; in vi štejete osem, devet let. Mogoče se takrat še ne zavedate, a vsa ta vzgoja pride za vami. "Vsa glasba, ki sem ji bila izpostavljena kot še ne desetletno dekle, je kasneje prišla za menoj. Spominjam se, da sem slonela na odru in si mislila, oh ne, spet desetminutni solo, danes pa v njem zaslišim stvari, ki jih počnem sama," pravi Neneh. The Cherry Thing, spoj češnje in stvari, je nesporno - vsaj po žanrski plati - njeno najbolj neposredno koketiranje z nadčasnim očetovim arhivom (Neneh Cherry obravnava Dona Cherryja kot očeta in ne kot očima). Don si lepšega posvetila od hčerke niti v najbolj norih sanjah ni mogel predstavljati - ne samo da je zaplula v svobodnjaške vode, ves projekt se posluša in prebira kot hommage mojstru, ki nikoli ni bil zadovoljen z doseženim in je v glasbi vedno iskal nova vznemirjenja. Ta del nam je lahko razumljiv, s slednjim se lahko poistovetimo samo po izkušnjah iz svojega, ne njenega sveta: "Ne veste, kako močno ga pogrešam. Ne obstajajo besede, ki bi znale izraziti moje občutke."

Napak bi bilo sklepati, da je Neneh šele danes posvojila bolj svobodnjaški odnos do muzik. Že njen prvi resen projekt Rip Rag + Panic (1981-1985) je - poleg postpunkovskih motivov - nesramno koketiral s prvinami free jazza. Ne nazadnje jim je včasih na pomoč priskočil tudi njen oče: "Mimo tega ne morem, to je v moji krvi. Med obema projektoma je strašno veliko podobnosti, a sta si še kako različna." Njena predzgodba je vsekakor dobrodošla v avanturi, ki se ji je posvetila danes, saj je zanjo potreben čas. Poleg tega ni enostavno kar preskočiti iz strukturiranih sozvočij v polje (urejenega) kaosa. Preobrazba je za marsikoga boleča, lahko tudi usodna, eksperiment porazen, a Neneh se ne boji izziva, ker se zna soočiti z muzikami brez odvečnega intelektualiziranja: "Odrasla sem ob glasbi, bila je del mojega vsakdana. V moji naravi je, da se poglobim vanjo. Večji problem je pozneje, kako izplavati iz nje." In prav tu ji je prišlo prav njeno zgodnje druženje z odbito žensko punkovsko selekcijo The Slits, ki so navdahnjeni amaterizem pripeljale do ekstrema - kričanje in mahanje s kitarami je sčasoma prešlo v takt, začelo oblikovati ritem, ki je znal zbežati, a so ga dekleta vedno ujele: "Izkušnja je neprecenljiva, saj je sem prav z njimi v prvi osebi odkrila, koliko svobode ponuja glasba, le znati jo je potrebno izkoristiti. Zato so moji projekti povečini eklektični," je razložila naravni konglomerat svojih godb. Že čislani prvenec Raw Like Sushi (1988) se je izkazal z zrelo kombinacijo pouličnih motivov (hip-hop) in bolj zahtevnimi glasbenimi oblikami (soul, jazz). S Homebrew (1992) se je potopila v globine trip-hopa, kar pravzaprav ni presenetilo. Neneh je namreč odgovorna, da so se Massive Attack sploh zgodili, saj jih je zbrcala v studio. "Priganjala sem tako njih kot producenta Camerona McVeya, da so zvok in vzdušje z bristolskih ulic preslikali v studio. Vsako jutro sem hotela vedeti, koliko so naredili preko noči. Snemali so namreč v najinem hišnem studiu v zahodnem Londonu. Vseeno so potrebovali več kot leto dni, da je album dobil končno obliko," se spominja njihova neutrudna motivatorka in šefica kuhinje. Z zadnjim albumom Man (1996) se je po dveh letih ponovila skladba 7 Seconds, ki je tako ali tako poglavje zase.

Prav ti svetovljanski "billboard" označevalci se zedinijo v logičnem vprašanju, kako so (bodo) odreagirali tisti poslušalci, ki jim osvobojene godbe niso najbolj povšeči ali do njih gojijo celo odklonilen odnos. Neneh pomirjeno odgovarja: "Vem, nekateri bodo dojeli, zakaj gre pri vsej stvari, drugi ne. Takšno je življenje. Svoje glasbe ne vsiljujem nikomur, prav tako nočem, da bi drugi vsiljevali svoje mnenje meni. Če bo ljudem The Cherry Thing všeč, bom vesela, če jim ne bo, jim tega ne bom zamerila." Program je vseeno zelo pisan, saj ne koketira samo v smer jazza, temveč črpa tudi iz arhiva The Stooges (Dirt), Suicide (Dream Baby Dream) in raperja MF Dooma (Accordion). Bolj zavita je skladba Dona Cherryja The Golden Thing. Izbor kot tak seveda ni presenečenje, le postavi nekoč in danes sta si (bili) sorodni. Na eni strani saksofon, bas in bobni The Thing, na drugi - poleg Dona - Gato Barbieri, Henry Grimes in Edward Blackwell. "Z moje strani je bilo prečustveno, da bi karkoli izbirala. Preveč sem bila v projektu, zato sem programski del prepustila fantom (poleg tria The Thing še mož Cameron McVey in idejni oče projekta Conny Lindström). Vsi zelo spoštujejo mojega očeta, zato sem jim povsem zaupala."

Vsekakor je "beyond borders" že od nekdaj osnovni umetniški razmislek v družini Cherry. Pred njenimi člani je bival odprt svet, za njimi mnogi predsodki, zato se Neneh neskromno identificira prav z vsemi vplivi v svoji glasbi: "Ne morem reči, v katerem sem se bolje znašla. Če skladbe ne bi začutila - naj si gre za jazz, hip-hop, reggae, calypso, trip-hop … - potem je ne bi izvajala." V vsem tem času je nekaj postalo jasno, njeno dinamično življenje je bila njena največja ter neposredna inspiracija. "Obrti" se je učila od največjih mojstrov jazza ter ji pridodala okus newyorških ulic in odtenke londonskih postpunkovskih razmišljanj. Bila je The Next Generation - pesem, ki jo je na prvencu posvetila svoji hčeri, je bila na nek poetičen način naslednica odnosa med njo in Donom Cherryjem. "Upam, da se zabava in smeji v tem trenutku. V bistvu sem prepričana, da prav to počne, kjerkoli je že. In vem, da nam ni zameril, da smo si ga z The Cherry Thing malce sposodili," se nasmehne in dodaja: "Moja krivda je sicer samo četrtinska ali šestinska, če prištejem še Camerona in Connyja."

Neneh Cherry je uspel veliki met od Top of the Pops do jazzovskih odrov. Ali je trenutna ekskurzija le poglavje v njenem bogatem mozaiku, moramo počakati. Že v uvodu kariere je namreč dejala, da je potrebno biti dovzeten za novotarije, a v isti sapi tudi pripomnila, da v ničemer ni potrebno pretiravati.