Brlek ne ločuje več med zasebnim in javnim, zdi se, da je prešel fazo pričakovanega formalnega javnega obnašanja. Preprosto je z življenjem tako zadovoljen, da svojo srečo, tudi družinsko, ki jo pooseblja njegov najmlajši otrok, brez zadržkov deli s kamerami in fotoaparati.

Prešel je vse slovenske dolinice, hribčke in tudi gore, premostil vse zamere in zagate, do sebe in drugih med sabo (prvič letos so na festivalu združene vse kulturne ustanove, ki so še včeraj med sabo veljale za sprte), se podal v svet in po negotovih stopicljanjih postal eden najbolj prodornih kulturnih menedžerjev v Evropi. Če se je še mlad kalil pod budnim očesom Mitje Rotovnika, staroste kulturnega menedžerstva pri nas, je pubertetniško fazo prešel kot vršilec dolžnosti direktorja ljubljanske Opere, nato pa na Festivalu Ljubljana dokončno dozorel. Zdaj že nekaj časa ubira svoje poti. Tudi tako, da kdaj njegovemu prvemu mentorju to ni všeč.

Prijatelj županj in župana

Svojim poslovnim in komunikacijskim sposobnostim popolnoma zaupa. Ve: če sam ne bo prepričan vase, tudi drugi ne bodo vanj. Zato mu ljudje preprosto verjamejo. Še župan Zoran Janković, sicer fen hrvaške popevkarice Danijele, je ravno zaradi Brleka postal ljubitelj visoke kulture in oboževalec maestra Valerija Gergijeva. Kot pokrovitelj ljubljanskega festivala župan ob nobeni priložnosti ne pozabi povedati, kako se že veseli ponovnega prihoda tega maga klasične glasbe v najlepše mesto na svetu.

Brlek se verjetno ob tem le nasmiha. Nekje v kotičku spomina mu verjetno še vedno odzvanja stavek, ki ga je župan izrekel ob svojem prihodu na vrh MOL; namreč, da mu bo logistično delo pri vzpenjači na Ljubljanski grad vzel in naj Brlek dela to, kar najbolje zna, festival. Ker pa Brlek zna še kaj več, na primer premostiti škripajoče odnose, in ker je tudi umetniški program festivala odvisen od MOL, je očitno napel vse svoje pogajalske spretnosti, kljub vsemu dokončal vzpenjačo (z dolgovi vred jo je podedoval), še povečal podporo občine festivalu ter si pridobil brezprizivno naklonjenost in zaupanje župana. Slednjega je bil vreden tudi pri Jankovićevih predhodnicah. Brlek tega ni pozabil - na letošnjem otvoritvenem koncertu festivala jim je bilo namenjeno častno mesto.

Karizma prepričljivosti, gotovosti, (samo)zaverovanosti je avreola, s katero se je Brlek obdal, da bi se obranil pritiskov, ki bi motili njegovo zbranost na poti do začrtanih ciljev. Kakšen kritik bi hitro naštel tudi seznam njegovih pomanjkljivosti; recimo da dovoljuje, da umetniško festival izgublja vrhunskost in postaja populističen. A Brleka podrobnosti ne zanimajo, on vleče daljnoročne, historične poteze, ki niso vselej brezmadežne, in pri tem zre čez obzorje. Če si z njim, si, če ne, te bo najverjetneje povozil ali pozabil čas.

Morebitni minister

Lani je veliko denarja namenil izvedbi Mahlerjeve Simfonije tisočev na Kongresnem trgu z več kot tisoč izvajalci tudi na račun programa lanskega festivala. Preveč verjetno tudi za prijatelja Gergijeva, ki se je v Ljubljani ustavil le na kratko (vaje je vodil njegov pomočnik), oddirigiral in odpotoval. A Brlek že ve, saj Gergijev letos spet prihaja. Veliki koncertni spektakel pa bo tako zaradi Brleka kot Gergijeva zapisan v zgodovino. Vodja ljubljanskega festivala je s to potezo premostil tudi diplomatski krč med Hrvaško in Slovenijo. Sporočilo simfonije in dogodka je bilo jasno: zaupanje v pozitivnost duha in povezovanje med narodi. To politikom ne uspeva, uspelo pa je kulturi.

Ta hip je jubilejni, 60. poletni festival že v polnem teku. Recesija zanj na videz ne obstaja. Proračun ostaja približno enak, število dogodkov tudi, ravno tako sponzorska sredstva. Nenehno nadgrajujejo strategije trženja, zaradi česar jim je lani uspelo prodati več vstopnic. Kako bo letos, bomo videli. Dejstvo je, da od vrhunskih biserčkov za sladokusce, ki jih je pred leti kar mrgolelo, med festivalskimi dogodki zdaj žari le še kakšen ali dva. Je denarja vendarle manj ali je Brlek po dvajsetih letih, kolikor vodi festival, začel popuščati nareku splošnega okusa zato, da napolni festival?

V svoji dolgoživosti na mestu direktorja gre nedvomno po poti svojega prvega učitelja in doslej edinega direktorja Cankarjevega doma Rotovnika, saj se zdi, da je tudi Brlek nezamenljiv. Vprašanje je, ali mu je to delo sploh še izziv. Morda je le še vprašanje časa, kdaj ga bo premamilo podati se drugam. Letos je še šef festivala, a če bi Janković sestavljal vlado, bi Brlek najverjetneje postal kulturni minister. In najverjetneje bi ostalo tudi kulturno ministrstvo.