Natanko 28. maja 2004 je takrat že odstavljeni generalni direktor slovenske policije Marko Pogorevc pripeljal v Vatikan do kardinala dr. Franca Rodeta in pozneje na obisk k papežu Janezu Pavlu II. tri Slovence, ki so pod okriljem Gorenja služili (in še vedno) z uvozom indonezijskega premoga za Termoelektrarno in toplarno Ljubljana (TeTol). S slavnim, žal že pokojnim poslovnim kraljem Šaleške doline Ivanom Atelškom je bil njegov fant za vse Veljko Karas, tretji izjemno zanimiv pa je bil Peter Kotar, direktor in lastnik podjetja Sol international, ki je sedaj v ospredju prikritih poslov okoli gradnje TEŠ 6, v katerem stroške dirigira francoski Alstom.
Tajna misija Marka Pogorevca
Za uvod je treba pojasniti skrivnostno vlogo Marka Pogorevca, ki je že skoraj desetletje prvi "liferant" slovenskih pomembnežev v Vatikan, ki jih je seveda za lepo finančno donacijo ali ustrezno ovrednoten izdelek iz zlata pripravljen sprejeti tudi papež. Ko je šel kmalu po prvem prevzemu slovenske vlade (po padcu Lojzeta Peterleta) dr. Janez Drnovšek v Vatikan, je bil njegov uradni obisk pri papežu silno presenečenje, kajti obiski Svetega sedeža se pripravljajo zelo dolgo, dr. Drnovšku pa se je zgodil dobesedno čez noč. Že takrat ni želel ali znal nihče pojasniti, kdo je posredoval, toda očitno je bil v ozadju sedaj že pokojni Štefan Falež, hotelir in eden od vodij Malteškega viteškega reda, ki je imel kadarkoli dostop do papeža Janeza Pavla II. In kar je še bolj odločilno, imel je dostop do njegove eminence gospoda kardinala Angela Sodana, pravzaprav zunanjega ministra Vatikana, ki je nedavno v spremstvu in z dobrimi željami predsednika slovenske vlade Janeza Janša kot turist popotoval po poteh Soške fronte.
Prav na isti dan, 28. maja 2004, v istem času, ko so trije izvedenci za indonezijski premog pristali v Rimu, je kardinal Angelo Sodano v hotelu Columbus (nasproti slovenskega veleposlaništva v Vatikanu, sicer pa zbirališču svetovnega Opusa dei) sedel pri poznem kosilu s takratnim predsednikom slovenske vlade Antonom Ropom. Nazdravljala sta le nekaj ur potem, ko sta v dvorani svetega Ambrozija v papeški palači znotraj obzidja Vatikana podpisala tako dolgo pričakovan sporazum med Svetim sedežem in Slovenijo. Kardinal Sodano je v poltretjo tipkano stran dolgem govoru sporazum označil za izjemno liberalnega, saj je zasnovan na načelu Bona fide, kar pomeni, da bo vse dogovorjeno izpeljano dobronamerno. In prav v hotelu Columbus smo bili opozorjeni, naj pozorno opazujemo, kaj se bo zgodilo pri srečanju med kardinaloma Sodanom in Rodetom. Nič, nista se niti pogledala niti rokovala. Po dogodkih iz zadnji let smo izvedeli, da sta sedaj v javnosti spoštljiva eden do drugega, ne toliko v veri in pri molitvah kot pri skupnem interesu v lobiranjih za donosne provizije pri velikih poslih.
Nikdar ne bo pojasnjeno, zakaj je dr. Janez Drnovšek za svojega človeka izbral takrat popolnoma neznanega Marka Pogorevca in ga postavil kot člana v delegacijo takratnega slovenskega zunanjega ministra Lojzeta Peterleta, ki je želel v Rimu naglo, pod mizo, zabarantati Osimske sporazume z Oglejskim sporazumom, kar bi bilo dobesedna izdaja Slovenije. Če bi Oglejski sporazum obveljal, bi padla državna pogodba med Italijo in Jugoslavijo, slovenska manjšina v Italiji bi bila izbrisana, Slovenija kot država pa črtana s seznama držav zmagovalk 2. svetovne vojne. Samo medklic: dogajanje med zamejci v Italiji, ki jim je bil vsiljen za generalnega konzula dr. Dimitrij Rupel, in na državni proslavi prepoved prisotnosti partizanskih praporov, je pravzaprav nekakšna izpeljava sicer propadlega Oglejskega sporazuma. Prav podpis sporazuma je osebno preprečil dr. Janez Drnovšek. Marko Pogorevc je namreč brez Peterletove vednosti na pogajanje v Rim nesel silno drago aparaturo, ki je imela za tiste čase neverjetno satelitsko telefonsko povezavo. Tako je Pogorevc vsako uro iz Rima obveščal dr. Drnovška po telefonu (ni se mu dalo prisluškovati), kaj počenja in o čem se pogovarja Peterle. Ko se je vrnil v Ljubljano, je Peterleta skupaj z osnutkom Oglejskega sporazuma dr. Drnovšek postavil na hladno. Zato je neznani Marko Pogorevc nekaj let pozneje na veliko ogorčenje povzpetnikov v LDS prav na Drnovškovo željo postal generalni direktor Slovenske policije, kar so z velikimi simpatijami vzeli na znanje tudi v Vatikanu. Ali bolje rečeno, vatikanska tajna služba je tako dobila preko šefa policije neposreden dostop do najbolj zaupnih podatkov Sloveniji.
Huda Soška fronta
Pa se vrnimo k specialistoma za indonezijski premog, Ivanu Atelšku in Petru Kotarju, ki sta bila več kot očitno avtorja sedanje tragikomedije, ki se imenuje TEŠ 6. Ivan Atelšek je imel od nekdaj v Šaleški dolini glavno besedo in ni trpel ugovorov, zato so mu vedno sledili najbolj pomembni v Velenju in Šoštanju. Vedeli so, da kjer sedi Atelšek, vedno pade tudi kaj od mize. Prav pri energetiki pa je našel sijajnega sodelavca in somišljenika v Petru Kotarju, ki obvladuje TeTol in še večino slovenskih proizvajalcev električne energije. Določa, kdaj bodo opravljeni remonti, kdaj se bodo zamenjali po pravilu izjemno dragi deli in sam posreduje tudi nakupe. Pravzaprav je Peter Kotar in njegov Sol International tudi solastnik razvpitega CEE inženiringa (ki odločilno manipulira z bajno investicijo v TEŠ 6), ki sta na noge postavila Elektro inštitut Milan Vidmar (kjer je bil Kotar nekdaj v službi) in Termoelektrarne Šoštanj, kjer je Kotar že od nekdaj dvorni dobavitelj.
Recimo, da se ima Peter Kotar za svoje res donosne posle v veliki meri zahvaliti svojim poslovnim sposobnostim, zanesljivo pa niso za odvreči njegove povezave z božjimi odposlanci, ki s svojo škrlatno obleko kardinalno odpirajo na stežaj najbolj zaklenjena poslovna vrata. Zato se je Peter Kotar odločil, da bo patron njegovih poslov sam kardinal dr. Franc Rode. Ko je bil dr. Rode še ljubljanski nadškof, je dobil od Kotarja na uporabo velikega audija, dal je izdelati kip nadškofa in vzel tudi na znanje sporočilo dr. Franca Rodeta, da je strasten zbiralec redkih dragocenosti, ki se imenujejo Fabergejeva jajca. Gre za umetelno izdelane in dragocene zlatarske izdelke v obliki velikonočnih jajc, ki so posuti z dragimi kamni. Prestižne cene za eno jajce so od 300.000 do pet milijonov evrov. Tako visoko je postavil ceno dr. Rode za obisk pri njem v Vatikanu in seveda za ekskluzivno lobistično posredovanje. Peter Kotar je pred leti dr. Rodetu Fabergejevo jajce tudi res podaril. Zato ni naključje, da pred sklepanjem o državnem poroštvu TEŠ 6 pride v Posočje kardinal Sodano in se da prisrčno pozdraviti od predsednika vlade Janeza Janša. Soška fronta je bila res huda!
