Prezelj je presenetil pred devetimi dnevi, ko je v Mariboru preskočil 232 centimetrov in za en centimeter izboljšal svoj slovenski rekord. Kranjčan je ves zimski in spomladanski čas trdil, da je odlično pripravljen, toda rezultati na tekmah niso kazali, da mu lahko uspe tako nebeški skok, ki ga na evropski lestvici v tej sezoni uvršča na tretje mesto. Ko smo se pred dobrima dvema tednoma z njim pogovarjali v Postojni, je po preskočenih 222 centimetrih dejal, da je bil njegov nastop zatišje pred nevihto, njegove besede pa tedaj niso zvenele preveč prepričljivo. Toda izkazale so se za filigransko natančne, tako da bo bodoči pravnik po odpovedi metalca kladiva Primoža Kozmusa v Helsinkih eden glavnih adutov slovenske reprezentance za vidne uvrstitve.

Ste bili tudi vi presenečeni, ko vam je v Mariboru uspel super skok?

Skok v višino je izjemno specifična disciplina, zato so napovedi zelo nehvaležne. Ključ do uspeha je bilo zaupanje vase, saj sem vedel, da sem dobro pripravljen, da rezultat mora priti. Če sem iskren, nisem računal, da bom preskočil 232 centimetrov, sem pa vedel, da lahko z lahkoto preskočim 228. Ko pogledam nazaj, lahko rečem, da sem govoril s slovensko miselnostjo, ko se vedno bolj podcenjujemo, čeprav smo sposobni več. Zadnja leta sem bil nekoliko manj samozavesten tudi zato, ker nisem dosegal želenih rezultatov. Imel sem težave z mononukleozo. Dve leti sem potreboval, da sem se vrnil na vrhunski nivo. Že lani sem bil sposoben dobrih dosežkov, a jih nisem dosegel, v tej sezoni pa sem še boljši.

O zatišju pred nevihto, kot ste dejali v pogovoru za naš časopis, ste očitno mislili zelo resno?

Seveda. Čar skoka v višino je, da je izjemno nepredvidljiv. Kdo bi si mislil, da bom v enem tednu od 222 skočil deset centimetrov več? A poudarjam, da tudi po novem državnem rekordu ostajam trdno na tleh. Zavedam se, da bom lahko naslednjič precej slabši.

Imate morda še kaj rezerve, da bi lahko letvico preskočili še kakšen centimeter višje?

V Mariboru sem preskočil 235 centimetrov, bil s telesom nad višino, letvico pa sem podrl z bokom s strani. Definitivno sem sposoben skočiti več. A najprej moram znova priti v takšno psihofizično stanje, da se mi vse poklopi.

Kakšni so vaši cilji v Helsinkih, kjer boste jutri v popoldanskem času nastopili v kvalifikacijah, v petek pa v morebitnem finalu?

Ne pričakujem, da bom znova preskočil 232 centimetrov. Vem, da sem dobro pripravljen, da bom dal na tekmi vse od sebe. Če bom dosežek ponovil, bom presrečen, če ne, gremo naprej. Ne bo konec sveta. Moram pa priznati, da v zadnjem času čutim precejšnjo utrujenost. Predvsem psihološko. Tudi če ne pridem v finale, ne bom razočaran. Leta 2004 sem preskočil 231 centimetrov in tedaj sem potreboval 14 dni, da sem prišel na isto raven. Pred tem sem tri tekme zapored preskočil 220 centimetrov.

Kakšno tekmo pričakujete na Finskem?

Podobna bo vsem kvalifikacijam, na katerih sem doslej nastopil. Od kvalifikacij bom skušal unovčiti čim več izkušenj v boju za čim boljšo uvrstitev na olimpijskih igrah. Tekma bo dolga, težka in naporna. Pokazala bo, kaj moram še popraviti do nastopa na olimpijskih igrah v Londonu.

Večkrat ste dejali, da bo ta sezona vaša zadnja. Ste po tako dobrem skoku še vedno odločeni enako ali vas kaj mika, da bi aktivno kariero še malce podaljšali?

Uživam v treningu. Tekmovanja so sicer psihološko bolj naporna. Veliko se ukvarjam tudi z otroki, tako da uživam, ko svoje znanje prenašam na mlajše. Toda trenutni položaj v Sloveniji je za športnika ali atleta zelo težak. Imam svojo atletsko šolo, da si lahko krijem stroške priprav za tako dobre rezultate, veliko pa mi pomaga tudi zaposlitev v državnih organih, brez katere bi že zdavnaj obupaj. Po številnih težkih letih se športnik iztroši. To jemlje energijo, saj sem športnik, ki dela vse stoodstotno. Na dolgi rok od atletike nimam perspektive. Načeloma sem se odločil, da grem v pravne vode. Prihodnost bo odvisna od tega, koliko se mi bo ta sezona poklopila, če bom dobil takšno službo, ki bi mi še omogočala trening, bom morda še vztrajal.