Zvenelo je kot dežela, ki bi jo bilo lepo obiskati. Po seriji neuspelih gospodarskih reform in preizkusov različnih ekonomskih modelov je ostala brez kakršne koli delujoče industrije in kmetijstva. Njen edini partner je bila Kitajska, ki se je na njej učila poslovanja z evropskimi državami. Albanci niso imeli več kaj delati in od česa živeti. Enver Hoxha je bil mojster politike varčevalnih ukrepov in jih je prepričal, da so z ničem živeli še dve desetletji. Ljudje so se navadili na življenje brez avtomobilov, čokolade, mesa, bombažnih srajc in usnjenih čevljev. Albanija je bila v tistem času najbolj atraktivna država v Evropi. Žal tudi nedostopna. V sedemdesetih letih je tujce obravnavala tako kot Slovenija v enaindvajsetem stoletju. Vsi, ki so prišli na mejo, so bili obravnavani kot ilegalni migranti in izgnani, dokler niso dokazali, da imajo pravico vstopa v državo. Načeloma tega ni bilo mogoče dokazati. Zato je bilo mogoče državo gledati samo od zunaj. En kanal je bil radio Tirana, ki je oddajal propagando o rajskem življenju Albancev z lastnimi močmi v okviru svojih možnosti. Na mejah s Kosovom je bilo mogoče gledati televizijo, ki je oddajala folklorne plese.

Tudi na jugoslovanski strani meje je bilo na Kosovu in v Makedoniji precej brezupno vzdušje. Tudi tukaj so bili mojstri politike varčevalnih ukrepov. Čokolade ni bilo, po kavo in kavbojke so hodili v Istanbul. V Skopju in Prištini so se premikali z novim izumom, ki je najbolje ponazarjal to politiko. Ljudje so se po mestnih ulicah vozili s konjskimi vpregami. Le da so na vozove montirali avtomobilske gume. Na blatnih cestah so sijajno prijemale, tehnološki dodatki pa so vpregam dajali moderen pridih. V Prištini sem videl voz s širokimi avtomobilskimi gumami, ki ga je lastnik prebarval v rdeče in opremil s Ferrarijevo značko iz kartona. Tudi kosovska in makedonska televizija sta v udarnih terminih vrteli folklorne plese. Kosovski folklorni plesi so bili enaki plesom iz Albanije, makedonski pa enaki kosovskim. Takrat mi je prvič padlo na misel, da je neka zveza med folklornimi plesi na javni televiziji in državami, ki jim je usojeno, da gredo v božjo mater.

Nekaj let kasneje sem sredi Tirane sedel v kitajski restavraciji, pred katero so se italijanski karabinjerji izza kombija streljali s preprodajalci mamil, ki so stali za mercedesovim džipom.

Sedel sem z Albancem mojih let, ki je vse življenje preživel v svoji državi. Vprašal sem ga, kakšno vlogo so v njegovem življenju igrali folklorni plesi.

"Folklorni plesi?" me je začudeno pogledal.

"Pa saj ste vse življenje gledali nacionalne plese na TV Tirana!"

"Vsi smo gledali samo italijansko televizijo." Zavzdihnil je. "Sestri Kessler."

Oči so se mu zarosile. Meni tudi. Sestri Kessler sta bili Nemki, ki sta v italijanskih zabavnih oddajah plesali v kopalnih oblekah in mrežastih nogavicah in bili na vzhodnih mejah Italije simbol svobode in demokracije. Vsaj dve generaciji Novogoričanov sta se ob pogledu nanju tudi odločili za zahodno demokracijo.

Sijajne folklorne plese sem leta 1995 gledal v jedilnici hotela Palestina v Bagdadu. Edini kanal iraške televizije je vrtel plese v narodnih nošah in govore Sadama Huseina. Sadam si je omislil predsedniške volitve z enim samim kandidatom. Na njih so nastopali on in folklorne plesne skupine. Skupaj so bili nezaustavljivi. Sadam je zmagal z 99,99 odstotka. Folklorne plese sem rad gledal na egiptovski televiziji pod Hosnijem Mubarakom, na TV Palestina v Gazi, ki je vrtela Jaserja Arafata in folklorne plese, na sirski in jemenski televiziji. Prehod od laburistične vlade pokojnega Jicaka Rabina v režim Benjamina Netanjahuja je zaznamovalo skromno povečanje števila judovskih folklornih plesov na javni televiziji.

Pred dvema letoma sem se na poti čez Belorusijo ustavil v Brestu v starem hotelu iz časov trdega socializma. Poljska, čez katero sem prišel, je bila deževna, nekoliko depresivna dežela, vendar se je zdelo, da Poljaki vedo, kaj delajo v življenju. Zvečer so na televiziji vrteli filme in politične oddaje. Kot vsaka druga normalna država je bila Poljska nekoliko dolgočasna. Kakšno olajšanje je nastopilo v Brestu. Beloruska državna televizija je vrtela spote Lukašenka in vesel program folklornih plesov. Spominjali so na belokranjske plese ob žetvi. V neskončnih hodnikih betonske pošasti pa se mi je zdelo, da sem edini, ki uživa v nacionalnem programu. Vsi drugi so gledali ruske programe. Iz Moskve so oddajali zabavne programe z dekleti v kratkih krilih in fanti v škrlatnih suknjičih z zvezdicami. Še poročila so bila narejena kot nadaljevanke z istima dvema igralcema. Beloruska televizija se je držala tradicije. Jaz imam te reči res rad. Ko vidim folklorne plese skupaj z državnimi simboli, vem, kje sem.

Zato sem bil ganjen, ko sem prebral, da bodo na letošnji proslavi dneva državnosti prekinili s potratno tradicijo profesionalnih eksperimentalnih gledališč, plesnih ekstravaganc in nerazumljivega modernizma. Namesto tega bodo folklorni plesi prostovoljcev, ki bodo nastope izvedli brez plačila. Lepo je, če državne prireditve v vsem ustrezajo podobi, ki jo človek ima o državi. Slovenija kot dežela, kjer ljudje z navdušenjem udarniško delajo brez plačila za zabavo politične elite, prelepo izpolni pričakovanja revolucionarne družbe. To je tista samooskrba in trajnostni razvoj, o katerih toliko pišejo. Umetnost, kot od družbe odtujena preživela praksa, bo izginila skupaj s svojimi proizvajalci in postala ponovno ljudska, kot je že bila v časih, ko se varčevalnim ukrepom nihče ni upiral. Obeta se popoln spektakel. Upam, da niso pozabili povabiti tudi grške amaterske folklorne skupine in da bo med plesnimi točkami recital poezije. Posebno se veselim pogleda na slovensko politično vodstvo v narodnih nošah. Juhej, juhej.