Ampak ta Fish Tank, kot ga lahko "obiščemo" v dokumentarnem filmu Glorija kurb avstrijskega režiserja Michaela Glawoggerja, je vsaj za "laični" pogled precej osupljiva zadeva z več komponentami. Prva je oglasni dispozitiv, to pa ni le kakšen svetlobni napis, marveč izložba z razgaljenimi in plešočimi dekleti, ki z laserskimi žarki "streljajo" po spodaj mimoidočih. Potem se kamera ustavi pri službenem vhodu v bordel, kjer se dekleta registrirajo s karticami, ko pridejo na delo. Najprej gredo v garderobo, kjer se vse preoblečejo v kratke hlačke in majice in obujejo čevlje z visokimi petami; ko pa pridejo iz "maske", torej ličilnega salona, so že videti kot četa klonov, ki odkoraka v stekleno kletko in se posede na klopi, stopničasto postavljene v treh ali štirih vrstah, tako da so vsa dekleta za stranke dovolj dobro vidna. Toda vidnost ni obojestranska: dekleta ne vidijo strank, ki si jih ogledujejo, ker je notranja površina stekla zrcalna, se pravi, da lahko vidijo le sebe. Stranka izbere dekle po številki, ki jo ima ta obešeno na majici, uslužbenec v bordelu po mikrofonu pokliče izbrano številko, dekle pride iz izložbe, stranka pri blagajni plača (neki Japonec zaman poskuša zbiti ceno) in nato z dekletom stopita v dvigalo.

Ta skoraj industrijski model prostitucije je prva epizoda Glawoggerjevega "triptiha", ki to "najstarejšo obrt" prikazuje v treh različnih kulturnih, socialnih in religioznih okoljih. V vsakem je prepovedana in obenem tolerirana - prostitucija si pač vselej najde svojo pot, pravi Glawogger. V pretežno islamskem Bangladešu je od religiozne prepovedi prostitucije preostala prepoved felacije: "Usta imaš za izgovarjanje verzov Korana," mati poduči svojo hčerko. Bordel v bangladeškem Faridpurju je nekaj radikalno drugačnega od tajskega Fish Tanka. To je ogromna stavba, polna žensk, ki tam tudi stanujejo, mnoge pa se v bordelu celo rodijo in umrejo. Tu imajo ženske glavno besedo, predvsem nekaj mater, ki vso zadevo vodijo, pa tudi sama dekleta so neprimerno bolj glasna od tistih v Fish Tanku in na tesnih hodnikih vabijo stranke (v glavnem mlade fante) v svoje bedne sobice ter od matere-gospodarice zahtevajo kondom, da bi ja vsi vedeli, da so dobile stranko. Tretji del triptiha je mehiška Zona Reynosa, bolj znana kot La Zona de la tolerancia, ki stoji v bližini meje s Teksasom. To je z žičnato ograjo ograjeno naselje majhnih barak, pred katerimi stojijo prostitutke, moške stranke pa se v avtih vozijo mimo njih, dokler se pred katero ne ustavijo (neka stranka, krepak in brkat mehiški mačo, z vulgarnimi izrazi opiše skoraj vsako od njih). Te prostitutke so najmanj svobodne - vsaka ima zvodnika, ves bordel pa kontrolira narkokartel Las Zetas -, vendar so najbolj zgovorne (verjetno tudi pod vplivom zaužitega cracka) in religiozne (le da je kult Ženske smrti močnejši od krščanstva).

Glawoggerjeva Glorija kurb, ki se trenutno vrti v Kinodvoru, je tip observacijskega dokumentarca, ki temelji na nevmešavanju filmarja oziroma njegovi nezaznavni navzočnosti (pa tudi oziroma predvsem odsotnosti vsakršnega komentarja) in opisuje delovanje in vedenje posameznikov znotraj specifičnih družbenih formacij, kot so družina, lokalna skupnost ali posamezna institucija (v tem primeru torej bordel). Observacijski dokumentarec je v določeni meri podoben igranemu filmu, vsaj v tem smislu, da posamezniki nastopajo v svojih realnih "vlogah", v katerih pa znajo biti bolj ali manj prepričljivi in zgovorni ter si tako pridobijo gledalčevo pozornost.

Glorija kurb, ki jo Glawogger imenuje "triptih", je sama del trilogije o "svetu dela", ki jo sestavljata še Smrt delavca (2004) in Megacities (2009), oba nagrajena na številnih festivalih.

Smrt delavca je prikazala nekatere smrtno nevarne delavske poklice, ki pa so jih opravljali moški. Je Glorija kurb kakšna ženska "ustreznica" Smrti delavca?

Včasih so moji filmi verjetno res videti konfuzni, ker nisem nagnjen k obravnavanju določenih tem ali problemov, marveč rajši stvari opazujem in povsem poljubno nekje začnem. Za Glorijo kurb bi rekel, da enostavno poskuša pokazati, kako se moški in ženska "pogajata" glede spolnosti. Zato to tudi ni nek "problemski" film o prostituciji, ker ga ne zanima nobena ideologija, ne raziskuje strukture gospostva, marveč se osredotoča na trenutek, ko se delovno dekle in njena stranka srečata. Podoben film bi verjetno lahko posnel tudi v diskoteki; seveda bi bil film drugačen, pokazal bi druge načine obnašanja. Toda kar se mi zdi fascinantno pri prostituciji, je to, da moška stranka pride z določenim namenom: nekaj denarja hoče porabiti za seks. Gre torej za zelo jasen odnos, toda ob tem še vedno obstajajo kulturne okoliščine, se pravi, da se delovno dekle in njena stranka še vedno obnašata tako, kot se ljudje v njunem okolju obnašajo. Obenem pa gre za čisto pogodbeno razmerje glede seksa, brez vsakršnega prikrivanja, kakršno na primer v diskoteki ni mogoče: tja se gre vendar "samo" plesat. Ali v kakšnem drugem lokalu, v katerega gremo na kavo ali pivo. V bordelu pa ni nobenega slepomišenja.

V bangkonškem Fish Tanku je to očitno, v bangladeškem bordelu pa pogodbeno razmerje ni tako jasno.

V Faridpurju je zahodnemu gledalcu mogoče res težko ugotoviti, za kaj tam vse gre, vendar še zdaleč ne gre samo za revščino, kot se morda zdi. V bistvu gre za enak pogodbeni odnos glede seksa kot v imenitnem bangkoškem bordelu. Res pa je, da so stranke predvsem mladi ljudje, ki v islamskem svetu nimajo veliko možnosti in priložnosti za erotična srečanja, kaj šele za seksualno sprostitev. To je religiozno močno determiniran svet. A kljub temu imajo bordeli v Bangladešu zelo dolgo, nekajstoletno tradicijo, V glavnem mestu Daka je bil nekoč največji bordel na svetu, v katerem je delalo 15.000 žensk. Poslopje je imelo več nadstropij, ki so prevajala socialno lestvico: ulične prostitutke so bile v pritličju, politiki in bogati pa so hodili k ženskam v višjih nadstropjih. Tudi bordel v Faridpurju je star že več kot sto let, ima več nadstropij, v njem pa dela okoli 800 žensk.

Ste kot dokumentarist imeli kaj težav?

O, seveda, kot filmar v takih krajih, bordelih, kjer koli že so, pač nisi dobrodošel. Potrebno je veliko prepričevanja, a če nimaš denarja, nič ne zaleže. Prostitutke ne naredijo nič, tudi snemati se ne pustijo, če jim ne plačaš. A še to jim ni dovolj, če jim nisi všeč. Kjer pa je vpletena mafija, je treba dobiti še njeno dovoljenje za snemanje.

Zakaj niste pokazali še prostitucije kje v Evropi?

Ni bilo razloga. Imel sem idejo triptiha o prostituciji v treh različnih okoljih, tako geografskih in socialnih kot kulturnih in religioznih. Evropa me v tem pogledu ni zanimala, razen tega pa mislim, da Evropa sploh ni več zanimiva, vsaj ne za filmarja. Svet opazujem kot celoto in kjer koli najdem nekaj, kar se mi iz mojega pojmovanja filma zdi zanimivo, o tem poskušam narediti film. Za moj način filmanja je tudi zelo pomembno, da najdem lokacijo, ki že sama vsebuje zgodbo: v Bangkoku je bil to bordel z dekleti v izložbi, v Faridpurju bordel kot geto, v Mehiki bordel kot naselje. V Evropi mi verjetno ne bi preostalo drugega, kot da snemam računalnike, ker se večina prostitucije danes dogaja prek interneta. To bi me dolgočasilo. Saj ne, da na internetu ni nobenega življenja, toda realna lokacija je zame še vedno najpomembnejša.

Prostitutke v filmu pogosto pravijo, da moški prihajajo k njim zato, ker lahko dobijo tisto, kar od žena ne morejo. Tako ponavljajo neko srednjeveško katoliško "teorijo" o prostituciji.

Po mojem je to samo deloma res. Mislim, da gre tudi za to, da je moški srečen, ker lahko izbira in ni sam izbran. To ste lahko videli v prvem delu, kjer je moške najbolj veselilo, da so izbrali neko številko in dobili žensko, če so seveda pri blagajni tudi plačali. Videti je celo, kot da jim ta izbira daje še večji užitek od samega seksa, do katerega potem včasih, kot pripovedujejo prostitutke, niti ne pride. Drugi motiv, ki se mi zdi prav tako močno prisoten, pa je tale: če za seks plačaš, potem z žensko nimaš več opravka pa tudi ona te več ne "nadleguje": prostitutka te ne kliče domov, kot se ti lahko primeri, če imaš ljubico. Skratka, glede spolnosti tu ni nobenega pretvarjanja.

Nikjer, in še zlasti ne v Fish Tanku, ni videti, da gre za prisilno prostitucijo.

Morda res ni videti, toda povsod oziroma vsaj na teh treh krajih, kjer sem snemal film, je prostitucija prisilna oziroma vsiljena z ekonomskimi in socialnimi razmerami. Pogosto so dekleta tudi kupljena od družin ali ugrabljena z ulic. V islamskih družbah je celo tako, da imajo vsako žensko, ki gre po ulici in ni videti, da je iz višjega razreda, za kurbo in pogosto tudi konča v bordelu. V Bangkoku je res malo drugače, tam si lahko dekleta izberejo prostitucijo kot zaposlitev in tudi hodijo v bordel kot v službo, ki jo lahko kadar koli zapustijo. Če v nekem bordelu ni dovolj dobrih strank, gredo v drugega.

Kako dobite denar za dokumentarce?

Večinoma gre za koprodukcije, avstrijsko-švicarske, avstrijsko-nemške in druge. Toda kot režiser se s tem ne ukvarjam. Producentu ponudim zamisel o dokumentarcu, ki jo od mene kupi ali ne. Če jo odkupi, poišče sofinancerje in me najame, da posnamem svoj film. Tako gre to.