Erotične plesalke iz Dominikanske republike se ne prepoznavajo kot žrtve in v Slovenijo tudi vabijo sorodnice in prijateljice. Kaj zdaj?
Dihotomija "prostovoljno - prisilno" je problematična. Je to, kdo je storilec in kdo žrtev, sploh pravo vprašanje? Ali sploh govorimo o trgovanju z ljudmi? To nas lahko zavede, da ne vidimo pravih problemov. Problematiziranje trgovine z ljudmi se začne v 19. stoletju kot "trgovina z belim blagom". Pri tem je čista, bela ženska prikazana kot naivna žrtev. Tako lahko zelo hitro najdemo tudi tistega, ki je "odgovoren" za njen položaj. Na drugi strani pa imamo mit prostovoljne prostitutke, ki si je sama kriva in se je sama odločila za to. Razlika med obema konceptoma nas je privedla do tega, da je trgovina z ljudmi opredeljena predvsem kot kaznivo dejanje. Potem se ukvarjamo samo s trgovci, te teme pa ne obravnavamo s stališča socialnih, ekonomskih, političnih razmerij.
Kdaj torej razmerje med migrantsko delavko ali delavcem in delodajalcem postane nevarno?
Tipično "nevaren" delodajalec ne obstaja. Obstajajo seveda prava suženjska razmerja, a to nas ne sme prevzeti. Lovljenje kriminalcev je dominantna paradigma. Ukvarjamo se z odkrivanjem kriminalnih poti, z njihovo zajezitvijo in z obsojanjem kriminalcev. Vse to izrazito podpira politika, ki jo vsemu svetu vsiljujejo ZDA. Boj proti trgovanju z ljudmi je zelo podoben boju proti terorizmu. Seveda je mafija realen problem. Dogaja se izkoriščanje, suženjstvo, zaslužki so ogromni. A treba je stopiti čez paradigmo reševanja žrtev in kaznovanja mafije. Vprašati se je treba, zakaj odhajajo od doma, od kod odhajajo, kakšne so razmere tam. Lahko kaj naredimo za njihove razmere doma? Zahodna Evropa bi morala prevzeti soodgovornost za države, iz katerih prihajajo te ženske in ti moški.
Je mogoče tudi "prostovoljne" gradbene delavce iz Bosne razumeti kot žrtve trgovine z ljudmi?
Tudi pri njih se je bolje izogibati razmišljanju o prostovoljnosti, saj nas lahko zavede. Prostovoljna in svobodna izbira sta liberalna ideala, ki v našem obdobju brutalnega kapitalizma zadev ne rešujejo, ampak jih podaljšujejo. Kapitalizem se oplaja prav na individualizaciji izkušnje, na prelaganju odgovornosti na posameznika. Posameznik naj bi bil odgovoren za svojo usodo in kriv zanjo. Seveda tega ne smemo banalizirati. Obstajajo ljudje, ki so res velike žrtve izkoriščanja in vsi nismo takšne žrtve. Vendar z opazovanjem teh fenomenov lahko veliko izvemo tudi o svetu, v katerem vsi živimo.
