Čeprav ugotoviva, da skupaj govoriva dovolj jezikov, da bi lahko odprla prevajalsko agencijo, nama je skupna le angleščina, ki se je je Rane naučil v Španiji. Tekoče govori špansko in francosko, ki je uradni jezik v Senegalu, zdaj se bo naučil še italijansko. Prišel je za znanci, s katerimi si sedaj deli stanovanje. O tem, koliko zasluži in kako se preživi, nerad spregovori. "Na dan mi ostane kakšnih pet evrov. Družini v Senegal skušam vsak mesec kaj poslati, dvajset, trideset evrov," pove in nasmejan doda, da je življenje v Evropi precej boljše kot v Senegalu, a daleč od sanjskih predstav, s katerimi se je odpravil od doma.
Neizpolnjena pričakovanja
Prav velika pričakovanja pred odhodom iz domovine in grenka streznitev po več letih življenja v "obljubljeni deželi" so skupna točka številnih uličnih prodajalcev. Fallou je Senegal zapustil pred dvajsetimi leti, ko je bil star petnajst let. "V devetdesetih letih je med nami vel izjemen duh optimizma o možnostih, ki da jih ponuja Evropa. Sanjal sem, da bom v Evropi obogatel. Res sem bil naiven," razlaga Fallou, medtem ko pod pripekajočim soncem sloni na zidu ob reki Arno in upa, da se bo kakšen turist le ustavil in kupil plakat s podobo katere od znamenitosti Firenc ali s portretom kakšnega znanega pevca ali igralca.
Ko ga povprašam, zakaj se ne vrne domov, če ga je Evropa tako razočarala, pove, da je v Senegalu še slabše. Čeprav je pred kratkim izgubil službo varnostnika v eni od trgovin, je v Italiji še vedno bolje; v Senegalu služb sploh ni, pravi. Ni edini, ki je izgubil službo, pa se zato še ne namerava vrniti v domovino. Zaradi krize je v zadnjih dveh letih mnogo Senegalcev ostalo brez služb. Mnogi so delali kot varnostniki, drugi v proizvodnih halah. "Ni mi preostalo drugega, kot da začnem spet prodajati na ulicah. Kradel ne bom, beračil pa tudi ne. Upam, da kmalu najdem kakšno službo. Ampak bojim se, da bo zelo težko, ker je tudi med Italijani veliko brezposelnih," razlaga o slabih razmerah na trgu dela.
Če je kot fant sanjal, da bo v Evropi obogatel, zdaj, v smehu pove, sanja o poroki s kakšno lepo in bogato belko. "Poročil se bom s kakšno lepo Evropejko in skupaj bova odprla zlatarno. V Senegalu sem bil po poklicu zlatar. Plesala bova po klubih, jedla v samih dobrih restavracijah in imela veliko otrok," prešerno razlaga in pove, da pozna večino varnostnikov v firenških klubih in tako pride v klube brez plačila vstopnine. Ko že kakšne pol ure klepetava o njegovih željah in avanturah z ameriškimi študentkami, prizna, da ima v Senegalu ženo in pet otrok. A da njegova žena ne bi imela nič proti, če bi v Senegal pripeljal kakšno belko. "Črnke ne smem pripeljati, belko lahko, mi je rekla. Uradno imam lahko štiri žene," še doda, nato pa hitro pristopi k turistkama, ki sta se ustavili ob njegovih plakatih. S prodajo ni bilo nič. Ko je povedal, da plakat stane petnajst evrov, sta se nasmejali in dejali, da se jih dobi že za pet evrov.
Prodajalec z licenco
Ulična prodaja je v Firencah dobro organiziran in razdeljen trg. Le redko kdo razen Senegalcev prodaja torbice, Maročani najpogosteje prodajajo plakate in sončna očala, Bengalci prodajajo vrtnice in igrače. Najbolj tvegano je prodajati torbice, ki pa obetajo tudi največ zaslužka. Kot mi pojasni eden od prodajalcev, je torbice - seveda so vse ponaredki znanih modnih znamk - mogoče prodati tudi za štirideset, petdeset evrov, medtem ko lahko njega stanejo tudi samo petnajst, dvajset evrov. Ker je firenška policija precej poostrila nadzor nad ulično prodajo, se prodajalci večinoma zadržujejo na obrobju mestnega jedra in na ulicah, ki vodijo do glavnih znamenitosti.
Na trgih ob glavnih znamenitostih, na Piazzi del Duomo, kjer prostor obvladuje osupljiva arhitekturna stvaritev, firenška katedrala, na Piazzi della Signoria, kjer ima svoj prostor Stara palača (Pallazo Vecchio), od koder je nekoč vladala najbolj znana firenška dinastija Medici, pred palačo Pitti, ki so jo po bankrotu bankirja Pittija odkupili Medičejci, ali na Starem mostu (Ponte Vecchio), ki je nekoč gostil mesarje, danes pa zlatarje, uličnih prodajalcev ne boste našli. Ti prostori so rezervirani za lokalne slikarje, ali, kot jim reče sivolasi domačin Davide, ki je prav tako eden izmed njih, "umetnike". "V roko vzamejo čopič in barve, pa se že imajo za slikarje," je piker na račun svojih kolegov, ki slikajo po dve ali tri platna hkrati.
Medtem ko spretno in odločno zarisuje osnovne črte Starega mostu, ki ga je tudi sam narisal že neštetokrat, pokaže proti turistom: "Poglej, dandanes so označeni že s številkami, da se ne izgubijo. Dopoldne bodo obleteli vse znamenitosti, potem bodo šli na kosilo, popoldne kaj kupili in zvečer že odpotovali naprej," je piker tudi na račun turistov, ki pa mu vendarle omogočajo lepo življenje. "Najboljši kupci so Američani. Ti pokupijo vse, in še dobro plačajo. Veliko več kot kdorkoli drug," še doda Davide, ki slike, odvisno do velikosti, prodaja po petindvajset do sto evrov in več. Zasluži dobro, pravi, pa čeprav je eden od okoli petnajstih slikarjev pred galerijo Uffizi, kjer vsi prodajajo zelo podobne slike.
Maročani so edini ulični prodajalci, ki si upajo svoje plakate s podobami Firenc razprostreti na trgu pred galerijo Uffizi. A ne za dolgo. Niti pol ure ni minilo, ko so že morali uteči pred policistom in policistko, ki sta se počasi sprehodila čez trg. Niso šli daleč. Le umaknili so se na kamnito klopco v senci obokanega prehoda stavbe galerije. "S policijo nimamo večjih težav. Včasih se zgodi, da te odpeljejo na postajo in te kakšni dve uri pustijo sedeti na stolu. Potem te izpustijo. Z nami, ki prodajamo plakate, se ne ukvarjajo kaj dosti," pove Maročan Khalid, ki odnose med uličnimi prodajalci in policijo vidi kot rahlo napeto igro. Vedno je ne odnesejo tako poceni. Policisti jim včasih zasežejo vse, kar imajo s seboj. Včasih opravijo racijo v kakšnem stanovanju, natrpanem s ponarejenimi torbicami, pasovi in denarnicami. Prodajanje ponarejenih izdelkov je kaznivo dejanje in tudi turistom grozi globa, če jih policisti zasačijo s ponarejenim izdelkom, kar pa se na firenških ulicah le redko zgodi.
Khalid ima izjemen občutek za prodajo. Zdi se, kot da optimizem, ki ga oddaja, kupce vleče k njemu. V kakšne pol ure mu je uspelo prodati tri plakate; enega za petindvajset, enega za petnajst in enega za deset evrov. Koliko ga stane en plakat, ne želi razkriti: "To je poslovna skrivnost." A ko vendarle namigne, da je plakat pripravljen prodati tudi za osem ali še kakšen evro manj, je jasno, da je v pol ure lepo zaslužil.
Njegov prijatelj Abdul prodaja ponaredke sončnih očal znanih blagovnih znamk. V primerjavi s Khalidom je precej bolj umirjen prodajalec. V Italiji živi že dvanajst let in ves ta čas se preživlja s prodajanjem na ulici. Je eden redkih z licenco za ulično prodajo, ki ga letno stane okoli petsto evrov, a stalnega prostora nima, ker je večina že oddanih. "V dobrih časih sem mesečno zaslužil tudi po dva tisoč evrov. Zdaj, ko je kriza, zaslužim nekoliko manj. Tudi Američani niso več tako dobri kupci, kot so bili še pred dvema, tremi leti. Zdaj denarnice odprejo samo še za hotele, restavracije in vstopnice v muzeje," pove Abdul, ki je eden redkih, ki je pripravljen odkrito spregovoriti o finančnem življenju uličnega prodajalca. Živi v dvosobnem stanovanju nedaleč od ulice, kjer običajno prodaja. "Živim sam. Najemnina me stane 850 evrov, ostalo gre za položnice in hrano. Nekaj denarja pošljem sorodnikom v Marakeš," pove in otožno doda, da v Firencah pravzaprav nima prijateljev. "V ulični prodaji ni prijateljev. Drug drugemu smo konkurenti. Ne hodimo skupaj na kosila in večerje. Najbolj mi je žal, da se nisem poročil in da nimam otrok," pripoveduje Abdul.
Vse, kar vidiš, izdelajo Kitajci
Petkovo popoldne se počasi preveša v večer. Sonce izgublja svojo moč in hoja po kamnitih ulicah mesta postaja znosnejša. Fallou na obrežju Arna še vedno prodaja svoje plakate, zdaj v družbi še šestih Senegalcev, s katerimi si deli stanovanje nedaleč od reke. Opazim, da ima pred seboj še vedno razporejene iste plakate kot sredi dneva. "Do zdaj sem plakat prodal le tebi," reče še vedno nasmejan in napove, da bo zvečer zagotovo prodal še kakšnega.
Odpravim se na najbolj priljubljeno razgledno točko Firenc, trg Michelangelo, kjer kraljuje kopija Davida in od koder je mogoče opazovati čudovito panoramo mesta. Obisk trga je obvezen del repertoarja vseh turistov in zato ena glavnih postaj senegalskih uličnih prodajalcev. Kakšnih dvajset se jih je zbralo na enem od vogalov trga in večina jih prodaja torbice. Med njimi opazim tudi žensko. Edino, ki sem jo doslej videla v sicer moškem poslu. Ime ji je Zeina, skupaj s prijateljem prodajata nakit in denarnice, sama pa turistkam plete kitke. V Italijo je prišla pred sedmimi leti, ko je njo in zdaj osemletno hčerko zapustil mož. Hčerka zdaj živi pri njeni mami v Senegalu. Pravi, da se redno vrača domov. S pletenjem kit se da dobro zaslužiti.
Vprašam jo, koliko bi mene stala takšna frizura. "Odvisno. Če uporabim samo tvoje lase in ti spletem kitke v vzorec na glavi, zaračunam petindvajset evrov. Če bi uporabila še podaljške las, zahtevam sto evrov. No, seveda mi toliko nobena stranka ni pripravljena plačati," v smehu pove Zeina, medtem ko plete kitke na glavi lutke, s čimer turistkam daje vedeti, kaj lahko pri njej kupijo. Poletja preživlja na peščenih obalah Follonice. "Tam se da lepo zaslužiti. Na plaži so ljudje bolj sproščeni, sploh Italijanke. Te so najboljše stranke na Follonici," pripoveduje Zeina in z enim očesom pogleduje proti rjuhi z zapestnicami in denarnicami, ki jih čuva za kolega prodajalca. Nič posebnega ne bi bilo, če bi jih kdo poskušal okrasti, pove Zeina.
Njen kolega je medtem opravil obhod po trgu za boljši prodajni prostor. Ko se vrne, Zeini pove, da je na drugi strani trga bolj živahno in da se bodo premestili. In res, v le nekaj sekundah vsak pobere svojo rjuho s torbicami in že jih ni več. Če pride policija, traja vsega sekundo, dve, da svojo "prodajalno" pospravijo v rjuho. Na trgu Michelangelo je bilo za cel kombi policistov, a za senegalske prodajalce torbic in očal se niso zmenili. "Ko imajo druge zadolžitve, smo varni," reče Zeina. Na trgu je potekalo tekmovanje v boksu in policisti so bili zadolženi za varovanje prireditve.
Prodajalci so torbice razporedili na delu trga, od koder turisti množično fotografirajo panoramo mesta. Ogovorijo me v angleščini in obljubljajo dobro ceno. Ko povem, da sem novinarka in da bom naredila kakšno fotografijo, so sprva nekoliko nezadovoljni. "A delaš za La Nazione?" me vpraša eden od prodajalcev, Ibou. Ko pojasnim, da sem iz Slovenije in da pišem za slovenski časopis, se njihovo razpoloženje hitro spremeni. Potožijo, da La Nazione, firenški časopis, o njih vedno piše samo slabo.
Ibouju se kmalu razveže jezik: "Vidiš te torbice? Pa očala in plakate? Vse to izdelujejo Kitajci. Tudi tiste svetleče igrače, ki jih prodajajo Bengalci, izdelujejo Kitajci. Kitajci so najbolj prebrisani poslovneži na svetu." Pojasni mi, da vse blago prihaja iz Neaplja, kjer imajo Kitajci nadzor nad izdelavo ponaredkov modnih znamk. "Iz Neaplja gre ponarejeno blago po vsej Evropi, v Španijo, Francijo, povsod," nadaljuje Ibou in poudari, da največ zagotovo zaslužijo Kitajci. Ko ga vprašam, koliko zasluži z eno prodano torbico, reče, da en evro. Po mojem nejevernem pogledu doda, da je z zadnjo, ki jo je prodal za petnajst evrov, zaslužil tri evre, saj jo je od Kitajcev kupil za dvanajst evrov. Pomislim na Fallouja, ki je dejal, da se da z eno torbico zaslužiti trideset evrov in več, in na Abdula, ki je s sončnimi očali v dobrih časih zaslužil tudi dva tisoč evrov na mesec. Resnica je verjetno nekje vmes.
Bengalci
S Senegalci na trgu Michelangelo preživim nekaj ur pred sončnim zahodom. Z Iboujem klepetava o turistih in domačinih. Italijani so dobri kupci, pravi. Ko se enkrat dotaknejo stvari, jih je sram, da ne bi kaj kupili. Američani so pripravljeni plačati največ, potem Kanadčani, Evropejci kupujejo zelo malo. O svojem življenju, razen pripombe, naj napišem, da se s prodajo torbic ne da živeti, ne želi govoriti. "Koliko časa si zdaj že tu, kakšni dve uri? In koliko torbic smo prodali? Včasih niti za hrano nimamo," nadaljuje Ibou in odkimava z glavo. V dobrih dveh urah je skupina kakšnih dvajsetih Senegalcev prodala pet torbic.
Opazim, da so Maročani precej bolj rojeni za prodajo kot Senegalci. Če Maročani turiste privabljajo s širokim nasmehom in glasnim razkazovanjem plakatov, Senegalci večinoma mirno slonijo na kamnitih ograjah in čakajo, da se mimoidoči ustavijo pred njihovo "prodajalno". In ko turisti pokažejo zanimanje za plakat ali torbico ter povprašajo za ceno, so vidno užaljeni, če ničesar ne kupijo. Abdul se ni razburil, ko sta ameriški turistki pomerjali sončna očala, a na koncu nista nič kupili. Iboujev kolega pa se je ujezil, ko si je eden od turistov premislil in ni kupil plakata panorame Firenc, ki mu ga je že zvil; zvitek je zalučal po tleh in v svojem jeziku izrekel (verjetno kakšno sočno) kletvico.
Ko se zvečeri, glavne firenške trge napolnijo bengalski prodajalci letečih in svetlečih se igrač, ki požanjejo največ zanimanja med otroki, in bengalski prodajalci vrtnic. Na velikem trgu okoli katedrale kuliso neba, na katerem tudi ponoči kraljuje osvetljena cerkev, poživijo pisane, fluorescentne barve miniaturnih letečih vrtavk. Zdi se, da poletijo nad strehe okoliških palač in hiš, preden znova pristanejo v rokah mladih Bengalcev. Prodajalci vrtnic na ulicah iščejo pare. Medtem ko se je za senegalske prodajalce torbic v Firencah prodajni dan končal, se je za bengalske prodajalce mavričnih barv šele začel.
