Kot dežela, ki se je v glavnem izognila vsem valovom nacionalne homogenizacije zadnjih dvestotih let, se še danes občasno omenja kot potencialno krizno žarišče na območju Balkana, še zlasti kot nekakšna protiutež za vprašanje statusa Republike srbske. Toda onkraj teh bolj ali manj legitimnih geopolitičnih razmišljanj se vendarle skriva dežela s svojimi prebivalci in svojim življenjem, ki kajpak ponuja popolnoma drugačno sliko. In to gotovo ni slika pričakovanja novih konfliktov ali česa še hujšega.

Sicer pa je Sandžak precej skrivnostna dežela. Regija, ki je nekoč živela od svoje lege na vselej obljudeni trgovski poti med Dubrovnikom in Carigradom, se je danes znašla odrezana od vseh pomembnejših tranzitnih tokov. Novi Pazar, tedaj in danes nesporno središče Sandžaka, je bil najpomembnejša postojanka na tej poti in v njem je vselej mrgolelo trgovcev, ki so iskali krepčilo ter počitek zase in za svoje konje. Na to obdobje razcveta, v katerem je postal eno največjih mest na Balkanu, še danes spominja eno od počivališč za trgovce, Amir-agin han v središču mesta, krasen primerek osmanske arhitekture, ki pa žal v primežu lastniških sporov med državo in islamsko skupnostjo le klavrno propada. Nadaljnji zgodovinski razvoj do Sandžaka namreč ni bil tako prijazen in tako se o njem že zadnjih sto let govori kot o eni najmanj razvitih regij v Srbiji in Črni gori.

Brezposelna pokrajina

Pravzaprav danes že priti v Novi Pazar ni tako enostavno. Iz Kraljeva v osrednji Srbiji se proti jugu odpira tesna soteska, skozi katero si je iz Sandžaka proti severu pot izdolbla reka Ibar. Tej dolini sledi tudi cesta, ovinkasta in vselej obljudena Ibarska magistrala, ki še celo v kontekstu ne ravno briljantnih srbskih cest velja za eno najnevarnejših. Pa vendarle je to še najudobnejši dostop. Z južne, črnogorske strani se je treba najprej iz osrednje Črne gore prebiti skozi neskončen niz predorov v prepadnem kanjonu Morače, nakar se cesta poda v gore in preči niz prelazov, preden pred mestecem Rožaje končno doseže dolino Ibra, od koder do Novega Pazarja ni več daleč. Tisti dovolj utrjeni pa se lahko proti Novemu Pazarju podajo tudi od zahoda in pri tem prečijo tako rekoč celotno območje Sandžaka - vse od Priboja na bosanski meji, nekoč poznanega predvsem po nepozabnih tovornjakih FAP, se pogosto slaba cesta vije preko neskončnih hribovskih prostranstev Zlatarja in Pešterja, preden se na zahodnem robu teh visokih planot divje spusti proti Novemu Pazarju. V osrčju teh hribov na višini prek 1000 metrov nad morjem v kotlinici leži mestece Sjenica, ki v srbski kolektivni zavesti predstavlja nekaj podobnega kot v Sloveniji Babno Polje. Lokalno prebivalstvo pravi, da je bila pozimi izmerjena tudi že temperatura 38 stopinj pod ničlo.

Novi Pazar je srbsko mesto z najmlajšim prebivalstvom, kar 40 odstotkov meščanov namreč še ni dopolnilo 24 let. Mesto deli usodo strahovito težke gospodarske in socialne situacije, ki jo je v Srbiji naplavila svetovna gospodarska kriza. Minimalna plača v Srbiji je namreč le okoli 180 evrov, pa še vseeno brezposelnost na državni ravni znaša približno 25 odstotkov, medtem ko jo v Novem Pazarju uradne inštitucije ocenjujejo na 55 odstotkov, neuradno pa naj bi bila še višja.

In to je seveda nekaj, kar je opazno že ob prvem stiku z mestom. Kraj namreč živi v počasnem ritmu. Glavni trg in cona za pešce sta vselej polna ljudi, mladina preživlja dneve ob neštetih kavah v enem od številnih lokalov, starejši pa na trgu prebijajo ure in ure ob partijah šaha na veliki javni šahovnici. Ko se oglasi želodec, je vselej na voljo kaka čevabdžinica, ki s svojimi proizvodi skuša dati svoj prispevek v večnem boju med sarajevskimi in novopazarskimi čevapčiči. Vsaj osrednji del mesta je sicer relativno lepo urejen in javne službe v glavnem delujejo, vendar je takoj očitno, da je ekonomska baza vsaj v trenutni situaciji mnogo prešibka, da bi lahko zaposlila vso posla željno mladino.

Novi Pazar-Carigrad

Na drugi strani pa je v Novem Pazarju takoj opazen tudi še vedno - ali že spet - zelo velik vpliv islama, ki je mnogo bolj občuten kot v sosednji Bosni in Hercegovini. Med tisto množico ljudi, ki dneve preživlja na ulicah v središču mesta, se sprehaja tudi kar precej zakritih žensk ter moških z dolgimi bradami in prikrajšanimi hlačami, osrednji element zvočne kulise mesta so mujezinovi klici, večina lokalov v centru mesta pa ne streže alkohola. Vse to v seštevku mestu daje prepoznaven orientalski pridih, k čemur še dodatno prispeva dejstvo, da je kljub vsem turbulencam zgodovinskega razvoja še vedno ohranjen precejšen del osmanske arhitekture. Toda nemara še pomembnejše od golega obstoja osmanske arhitekturne dediščine je dejstvo, da je orientalski pridih dobilo tudi obdobje povojnih poskusov betonske modernizacije. Tako so tudi najopaznejši primerki gradnje iz tega obdobja, kot sta na primer enormen stanovanjski kolos Lučne zgrade, ki dominira na tako rekoč vsaki panorami mesta, še zlasti pa Hotel Vrbak, deloma zasnovan na betonskem loku nad reko Raško, zvečine dobili patino nekakšnega orienta - ali vsaj tistega, kar so projektanti kot orient doživljali.

Sicer pa ima prav ta pridih nemara tudi določen vpliv na to, da se Sandžak in Novi Pazar kot njegovo središče danes v Srbiji pogosto doživlja kot tuje in drugačne kraje. Srbski mediji se jim v glavnem izogibajo, vse dokler kak incident ne potrdi ustaljene predstave o nestabilnih krajih. Celo pri vremenski napovedi na nacionalni televiziji, kjer še vedno pridno obveščajo tudi o vremenu v Prištini, o Novem Pazarju ni ne duha ne sluha. Seveda pa je občutek posebnosti in nerazumljenosti obojestranski. Tako eden od redkih dogodkov, ki se je v zadnjem času prebil v središče pozornosti srbskih medijev, sega v leto 2010, ko je po polfinalni tekmi evropskega košarkarskega prvenstva med Srbijo in Turčijo nekaj sto navdušenih mladcev na prej omenjenem glavnem trgu slavilo zmago slednjih. In seveda vzbudilo vsesplošno zgražanje srbske javnosti.

Ob tem je sicer treba poudariti, da zgodovinske, ekonomske pa tudi družinske vezi Sandžaka s Turčijo, kolikor so pogosto pretirano poudarjane, v resnici niso zanemarljive. Sandžak je bil eno od zadnjih območij nekdanje Jugoslavije, kjer so Osmani obdržali oblast, in ko je na začetku 20. stoletja končno pripadel Srbiji in Črni gori, novi oblastniki do muslimanskega prebivalstva niso bili nič kaj usmiljeni. V primežu ekonomskih stisk, diskriminacije, težav pri vzpostavljanju oblasti v teh odmaknjenih in nerazvitih krajih ter nekaj poznanih primerov pobojev se je na pot proti Turčiji podal velik del prebivalstva; čeprav so se politične razmere zlasti po drugi svetovni vojni postopoma umirile, je ekonomska brezperspektivnost silila prebivalstvo v tujino še daleč v drugi polovici prejšnjega stoletja. Družinski in poslovni stiki z bivšo domovino pa so ostali in morda je dovolj dodati, da še danes z novopazarske avtobusne postaje kar nekajkrat na teden odhajajo avtobusi proti Carigradu. In niti trditev, da je prav na priseljencih iz Sandžaka temeljil vzpon turške košarke, ni popolnoma iz trte izvita. Seveda pa ne smemo zanemariti niti dejstva, da pripadniki narodnostne manjšine, ki se - do neke mere tudi upravičeno - v Sandžaku pogosto počutijo zapostavljene, niso hoteli zamuditi lepe priložnosti, da državi namenijo nekaj provokacij in tako pokažejo svojo moč. Tako so naposled vsi izvedeli tisto, kar so želeli izvedeti - tisti v osrednji Srbiji, da je Sandžak očitno nestabilna regija z nepredvidljivimi prebivalci, Sandžaklije pa, da jih resnično nihče ne razume.

Najprej Kairo, potem Novi Pazar

Seveda pa tudi prebivalci Sandžaka imajo nekaj, zaradi česar jih Srbija ne more pustiti povsem ob strani - volilno pravico. In tako se tudi tu vsaka štiri leta postavijo odri, s katerih lokalni in državni dostojanstveniki skušajo podeliti dovolj takšnih in drugačnih obljub, da si zagotovijo kruh še za naslednji mandat.

Tukajšnja politična scena je v primerjavi s siceršnjo srbsko nekoliko specifična. Zanjo je značilna predvsem velika moč lokalnih političnih voditeljev, zaradi česar tudi precej vodilnih srbskih političnih strank tu ne nastopa neposredno, pač pa s katerim od voditeljev in njegovo listo sklene koalicijo. Ko pa smo že pri voditeljih, sinonim za politično sceno v srbskem delu Sandžaka so zlasti tri imena: najprej sta tu Sulejman Ugljanin in Rasim Ljajić, soborca iz sandžaške Stranke demokratične akcije (SDA), ki pa sta se že kmalu po njeni ustanovitvi razšla in zadnji dve desetletji večinoma preživela v bolj ali manj konfliktnih odnosih, pred letošnjimi volitvami pa sta oba zagotavljala, da sta premostila največje nesporazume in sta znova pripravljena sodelovati. Njuna politična profila nista vselej jasno razvidna, v splošnem pa vendarle velja, da Ugljanin zastopa bolj tradicionalno, narodnjaško in avtonomistično linijo, medtem ko je Ljajić predstavnik državljanskega in liberalnejšega družbenega modela.

Tretji ključni mož pa je od vseh najbolj kontroverzen in gotovo že s svojo pojavo dodatno zaznamuje vtis, ki ga ima srbska javnost o Sandžaku. Gre namreč za novopazarskega muftija Muamerja Zukorlića (za Pazarce kar muftijo), človeka, ki je pri dvainštiridesetih letih na položaju muftija že devetnajst let, v tem času pa mu je uspelo dodobra preporoditi versko življenje v regiji - vzpostavil je izobraževalne in humanitarne ustanove ter islamsko založništvo, obenem pa tudi svoj poslovni imperij, tako da ga danes nekateri ocenjujejo celo za najbogatejšega prebivalca Novega Pazarja. Prav na podlagi kombinacije avtoritete, verske funkcije in ekonomskega vpliva je naposled postal premočan za tukajšnjo sceno, zaradi česar se je najprej zapletel v spor z beograjskim muftijstvom, kar je privedlo do razkola v srbski islamski skupnosti, nato pa še s sandžaško politično srenjo. Četudi ga je kateri od ključnih političnih akterjev na določeni točki podprl, nobeno zavezništvo ni trajalo dolgo in na krilih svojega vpliva se je Zukorlić podal v politiko še sam. To je doseglo vrhunec prav na letošnjih volitvah, ko se je kot mufti odločil kar za kandidaturo za predsednika republike. To je sprožilo plaz obtožb o nedopustnosti vmešavanja verskih dostojanstvenikov v politiko, pa tudi konkretno o kršitvah pravil Islamske skupnosti - toda znotraj nje je Zukorlićev položaj kajpak mnogo premočan, da bi se kdorkoli z njim spustil v spor. Ideologija, ki ko je mufti zastopal, je bila seveda pričakovana - na njegovih shodih je bila skorajda vsaka druga beseda diskriminacija, grmel je o moralnem propadu družbe, vseskozi vlekel enačaj med nacionalno in religiozno pripadnostjo, udeleženci ene izmed njegovih tribun so presojali primernost enega od bošnjaških politikov na podlagi tega, kako je ime njegovemu sinu, iz preteklosti pa so poznani celo Zukorlićevi komentarji arabske pomladi, v katerih je napovedoval, da bo Kairu sledil še Novi Pazar.

Dogodki, ki so temu sledili, so bili pričakovani. Predstavniki Zukorlićeve liste, ki so pred volitvami na glavnem trgu prvi organizirali zaključno zborovanje, so svoje nasprotnike obkladali s težkimi besedami: "Kje je naša industrija, vse je propadlo! Kdo je za to kriv? Ugljanin in Ljajić!" V navijaškem vzdušju, ki je tudi sicer značilno za politična zborovanja v Sandžaku, je kar velika množica te besede sprejela z navdušenjem. Nasprotni tabor ob vsem tem seveda ni sedel križem rok: zlasti privrženci vladajoče Ljajićeve opcije so se odločili, da bodo na napade dosledno odgovarjali, verbalni spopadi so bili v zadnjih dneh kampanje precej pogosti, zgodilo se je tudi nekaj incidentov, nekega mladeniča so pretepli, nekdo pa je streljal na občinsko stavbo. Toda če imamo pred očmi dejstvo, da so bile sestavni del novopazarskih predvolilnih kampanj tudi že molotovke, pred šestimi leti pa je bil en strankarski aktivist celo ubit, lahko rečemo, da je kampanja minila relativno mirno. Še sploh ob dejstvu, da mesto vendarle šteje več kot sto tisoč prebivalcev in v tolikšni množici ljudi je treba pričakovati tudi kak incident.

Kako pa se je končalo? Zukorlićeva glasna in jezna množica očitno ni predstavljala večine prebivalstva Novega Pazarja - največ glasov je pobrala Ljajićeva opcija, sledil je Ugljanin in šele zatem Zukorlić. In ker nihče ni dobil absolutne večine, bodo sledila še koalicijska pogajanja.

Težave z "osvoboditelji"

Konec koncev lahko ves predvolilni cirkus še najbolje povzamemo z besedami naključnega gledalca na nogometni tekmi: "Vse bo še dobro, samo da to mine..." In v resnici bi Novemu Pazarju naredili veliko krivico, če bi dogajanje omejili zgolj na politična preigravanja. Sledovi teh sporov so namreč v vsakodnevnem življenju komaj opazni. Pa naj bo to na tržnici, kjer skuša lokalno prebivalstvo s prodajo zlasti tekstila zaslužiti nekaj krvavo potrebnih dinarjev, ali pa v knjižnici, kjer se preštevilna mladina v upanju na boljše življenje bori z izpiti najrazličnejših študijskih smeri tukajšnjih dveh univerz, ob lepih dnevih pa še več časa preživi ob klepetu, kavi in cigaretah v bližnjem parku.

V vsakem primeru je takoj opazno, da poslovne, kolegialne in prijateljske vezi brez večjih težav presegajo nacionalne, religiozne in politične okvire. Seveda bi bilo pretirano reči, da med nacionalnima skupnostma ni nikakršne ločnice: četudi lokalni univerzi obiskujejo tako srbski kot bošnjaški študentje, je vendarle razvidno, da se Srbi v nekoliko večjem številu odločajo za odhod proti osrednjim delom države, medtem ko se del Bošnjakov podaja proti Sarajevu in celo Turčiji (a tudi v Beograd, Kragujevac ali Kosovsko Mitrovico).

Podoben primer je lokalni nogometni klub: za njim se seveda vleče identiteta pokrajine in njenih prebivalcev, kar med njegovimi - seveda v večini muslimanskimi - navijači kajpak pogosto prerašča v avtonomistične slogane in bratenje s turškimi kolektivi. Toda to nikakor ne pomeni, da se z njegovimi uspehi (v letošnji sezoni so Pazarci prvič v zgodovini igrali v prvi srbski ligi) ne more poistovetiti tudi srbsko prebivalstvo. Kar se tiče privrženosti reprezentanci, moramo imeti pred očmi to vprašanje tudi v preostalih regijah z manjšinskim prebivalstvom. In najboljši odgovor na vprašanje, katero reprezentanco manjšinsko prebivalstvo v neki državi običajno podpira, je, da pač tisto, ki se mu jo splača. Če pa lahko del prebivalstva pokaže svojo moč tudi s kako provokacijo, še toliko bolje.

Sicer pa bi lahko odnose med tukajšnjimi nacionalnimi skupnostmi najbolje ponazorili s še enim dogodkom z nogometnega stadiona - ko je na veliko soboto v Novem Pazarju gostovala Crvena zvezda, je uradni napovedovalec najprej vsem kristjanom zaželel lepe praznike. In na nabito polnem stadionu, kjer so prevladovali muslimani, ni bilo slišati skoraj nobenega žvižga. Ko pa so le nekaj trenutkov zatem na igrišče pritekli nogometaši Zvezde, smo bili priča oglušujočemu negodovanju publike. Očitno imajo torej lokalni prebivalci drug z drugim mnogo manj težav, kot jih imajo z "osvoboditelji" iz osrednjih delov dežele.

Je torej Sandžak naslednje balkansko krizno žarišče? Na terenu gotovo nič ne kaže na to. Med ljudmi, ki si v sproščenem vzdušju ponujajo cigarete na stopnišču pred knjižnico, zvečer skupaj pijejo sok ali pivo ter se skušajo tako ali drugače prebiti skozi mesec, so resni konflikti gotovo zadnja stvar, na katero bi človek pomislil. Seveda moramo imeti pred očmi že neštetokrat izpričano žalostno zgodovinsko dejstvo, da je vse to popolnoma nepomembno, če so konkretni politični voditelji pripravljeni izrabiti nacionalne in religiozne razlike za lastne interese. Toda tudi pri tem vidimo, da podpora tistim opcijam, ki svojo priljubljenost gradijo na konfliktu, očitno pada. Ali torej v Sandžaku obstaja možnost konflikta? Seveda, tako kot povsod. Se zdi resen konflikt verjeten? Ah, kje pa.