Situacijo najbolje opisuje naslovnica The Economista iz prejšnjega tedna - velik tanker ponazarja globalno gospodarstvo, ki počasi tone proti dnu, glas iz tankerja pa sprašuje: "Ga. Merkel, smemo zdaj prižgati motorje?"

Morda po krivici, verjetno pa precej upravičeno, se zdi Merklova danes glavni dejavnik, ki je napoti razrešitvi evrske krize. Naj spomnim, da je Merklova ostro nasprotovala načrtu reševanja Grčije, trajnemu evropskemu skladu za reševanje nesolventnih držav, pa tudi kupovanju državnih obveznic na sekundarnem trgu s sredstvi tega sklada. Na koncu je sicer na vse pristala. Merklova danes ostro nasprotuje tudi uvedbi evroobveznic, ki bi najbolj zadolženim državam omogočile, da po nižjih obrestnih merah refinancirajo svoje dolgove in spet postopno stabilizirajo svoje javne finance. Bo Merklova na koncu pristala na uvedbo skupnih evroobveznic?

Morda se motim, vendar verjamem, da bo. Toda pot do tja bo, kot kaže, še precej trnova. Ukrep pa prepozen. Danes se zdita oba pola v Evropi daleč vsaksebi. Merklova opozarja, da gre lahko pot do vzdržne rasti le prek odločnih varčevalnih ukrepov in strukturnih reform, ki bodo zmanjšale breme javnih financ in sprostile ovire za rast podjetij. Preostali del EU, ki tone v novo recesijo, pa opozarja, da se lahko države razdolžijo le, če prej zaženejo gospodarsko rast, kar bo hkrati pomirilo finančne trge in znižalo ceno zadolževanja, povečalo fiskalne prihodke in zmanjšalo relativno breme odplačevanja javnega dolga. Toda Merklova tega argumenta noče slišati. Obnaša se kot učiteljica plavanja na Economistovi karikaturi utapljajočim vztrajno kaže, kako naj plavajo, namesto da bi jim vrgla rešilni pas.

Najprej rešilni pas

V osnovi ima Merklova prav do vzdržne gospodarske rasti lahko pride le z vitkejšo državo in bolj prožnim gospodarstvom. Najboljši model za to je Nemčija sama, ki se je iz recesije pred desetimi leti izvila na podlagi bolečih strukturnih reform nekdanje Schröderjeve socialdemokratske vlade. Toda pri tem je ključen en dejavnik, ki ga Merklova in truma njenih ekonomskih svetovalcev tako radi spregledajo: takrat je Nemčiji k rasti pripomoglo predvsem močno zunanje povpraševanje. Tega pa danes ni na vidiku. Nasprotno, situacija se zdi podobna sredini tridesetih let, ko so se vse države hkrati znašle v gospodarski depresiji ter z zaprtimi mejami. Takrat so k ponovnemu zagonu rasti pripomogle le keynesianske metode povečanega javnega povpraševanja. Bodisi z močno povečanimi izdatki za infrastrukturne projekte in javna dela bodisi za pospešeno oboroževanje.

Danes najšibkejše države EU primarno potrebujejo rešilni pas, šele nato jih Merklova lahko nauči plavati. Sicer bodo prej potonile. To Merklovi dopovedujejo tudi nemške opozicijske stranke (SPD in Zeleni) in na program, ki bi zagotovil ponovni zagon gospodarske rasti v območju evra, vežejo svoj glas za podporo fiskalnemu paktu. Kabinetni svetovalci Merklove so skupaj z gospodarskim in finančnim ministrstvom tako pripravili kratek osnutek (na petih straneh) programa za rast Evrope Mehr Wachstum für Europa: Beschäftigung-Investitionen-Innovationen.

Obrisi programa, ki so prišli v javnost, pa vzbujajo prejkone nelagodje. Program za rast Evrope je zelo mlačen in bo prinesel bolj malo koristi. V svojem temelju program zavrača velike stimulativne ukrepe in ne odstopa od ostrih varčevalnih ukrepov ter hkratnih strukturnih reform. Natančneje, program na začetku jasno zastavi konture ekonomske politike, kot jo želi diktirati Nemčija: "Vse izkušnje kažejo, da visoke rasti ni mogoče zagotoviti niti z javnimi izdatki niti z za konkurenco škodljivimi javnimi intervencijami ali ekspanzivno monetarno politiko."

Namesto tega program kot obliž ponuja nekaj ukrepov za pospešitev rasti, in sicer na štirih področjih. Na prvem mestu želi Merklova zmanjšati brezposelnost med mladimi. Nemška vlada poziva evropsko komisijo, naj v ta namen preusmeri za 7,3 milijarde evrov iz evropskega proračuna. Prav tako naj bi bilo mogoče sredstva iz Evropskega socialnega sklada (ESF) uporabiti tudi za prekvalifikacije zaposlenih.

Drugi sklop ukrepov se nanaša na spodbujanje investicij v infrastrukturne projekte, inovacije in obnovljive vire energije. V ta namen naj bi članice EU kapitalsko okrepile Evropsko investicijsko banko (EIB) v višini 10 milijard evrov, na podlagi česar bi EIB lahko letno razdelila za 15 milijard evrov kreditov več. Dodatno program predlaga uvedbo projektnih obveznic, s katerimi bi zagotovili garancije iz evropskega proračuna tudi za zasebne investicijske kredite. Nemška vlada dodatno predlaga tudi reformiranje načina razdeljevanja evropskih sredstev, da bi skrajšali in poenostavili administrativne postopke pri pridobivanju sredstev.

Tretji sklop nemškega programa prinaša predlog o bolj globoki koordinaciji ekonomskih politik med članicami. To dejansko pomeni koordinacijo fiskalnih politik v okviru fiskalnega pakta in prehod k oblikovanju de facto fiskalne unije. Kot dodatek k temu pa program ne izključuje oblikovanja bančne unije, ki bi omogočila skupno kritje za bilance bank ter za depozite fizičnih oseb. K temu je mogoče dodati še davek na finančne transakcije, ki naj bi dodatno obdavčil banke in finančne institucije.

Ključno je tudi to, česar program za rast Merklove ne prinaša. Kljub pričakovanjem namreč ne vključuje predloga nemškega sveta ekonomskih svetovalcev ter opozicijske stranke SPD o ustanovitvi Evropskega sklada za obnovo (European Redemption Fund, ERF). V okviru ERF bi lahko posamezna država z uporabo skupnih evrskih obveznic z nizko obrestno mero refinancirala svoje dolgove, in sicer celoten dolg nad maastrichtsko mejo 60 odstotkov BDP.

Evropski proračun bo prišel prepozno

Vsi predlagani nemški ukrepi so seveda potrebni in nujni sestavni del programa, vendar bistveno premalo obsežni, da bi lahko zagnali evropsko rast. Dodatnih 15 milijard evrov letno, ki bi jih EIB razdelila za kredite za infrastrukturne in druge projekte med vse države, je kapljica v morje. Eno desetino tega denimo predstavlja le 30-kilometrski drugi tir med Koprom in Divačo. S tako pičlimi sredstvi pač ni mogoče financirati obsežnih infrastrukturnih projektov, Nemčija pa je še naprej ostro proti, da bi države te projekte financirale z novim javnim zadolževanjem. Podobno je s sredstvi za zaposlovanje mladih. Evropa bi danes potrebovala najmanj dvajsetkrat višjo vsoto za ponovni zagon gospodarske rasti. In to takoj.

Bistveno bolj ambiciozen in koristen za spodbujanje rasti se zdi predlog novega evropskega proračuna za obdobje 2014-2020, ki sta ga te dni predstavila predsednik evropske komisije José Manuel Barroso in evropski komisar za proračun in finančno načrtovanje Janusz Lewandowski. Njun predlog je kombinacija zdravih javnih financ, temeljitih strukturnih reform in ciljno usmerjenih naložb. Pri tem denimo predlog prinaša novih 50 milijard evrov za instrument za povezovanje Evrope, in sicer za sofinanciranje velikih čezmejnih projektov na področju prometa, energetike ter informacijsko-komunikacijskih tehnologij za zapolnitev vrzeli v evropski osnovni gospodarski infrastrukturi. Predlog novega evropskega proračuna se zaveda, da mnoge države večino svojih javnih investicij (nekatere tudi do 70 odstotkov) financirajo iz evropskih kohezijskih sredstev. Toda hkrati ta predlog prinaša tudi "pametni pristop" k fiskalni konsolidaciji držav. Ne zahteva namreč fiskalne konsolidacije vnaprej, pač pa dostop do sredstev strukturnih skladov in kohezijskega sklada strogo veže na izvajanje strukturnih reform, ki pospešujejo rast. Črpanje sredstev naj bi bilo začasno ustavljeno, če država članica ne bo izvajala potrebnih strukturnih reform po pogodbi o partnerstvu.

Toda glavni problem tega predloga evropskega proračuna je, da bo prišel prepozno (saj začne veljati šele z novo finančno perspektivo leta 2014), da bi lahko spodbudil rast in preprečil razpad EU.

V vmesnem času pa vse oči ostajajo uprte v nemško kanclerko. Kar bi Merklova te dni morala oznaniti, je pet ključnih elementov za rešitev evrske krize: prvič, evroobveznice (denimo v okviru ERF, ki sta ga predlagala nemški svet ekonomskih svetovalcev ter opozicijska stranka SPD), drugič, daljši čas za fiskalno konsolidacijo (vsaj do leta 2017); tretjič, neposredno posojanje španskim bankam s strani ECB; četrtič, evropska bančna unija, ki bo uvedla vseevropsko kritje za depozite; in petič, znatno povečanje sredstev za infrastrukturne projekte (bodisi v okviru EIB ali pa v okviru evropskih strukturnih in kohezijskih sredstev).

Taktiziranje

Možnosti za tak poglobljen predlog za zagon rasti se zdijo trenutno pičle. Toda če bi delovala racionalna logika, bo tak predlog s strani Nemčije moral kmalu priti na mizo. Sicer bo tudi za Nemčijo prepozno. Nemčija je namreč država, ki je najbolj odvisna od skupnega evropskega trga, kjer ustvari večino svojega zunanjetrgovinskega presežka. Podatki iz zadnjih mesecev kažejo, da nemški gospodarski zagon močno slabi. Izvozno povpraševanje je začelo upadati na njenih glavnih zunanjih trgih v članicah EU in državah BRIK. Bolj ko se bo kriza evra poglabljala, bolj bo upadalo povpraševanje po nemških proizvodih. Izvozno povpraševanje je bilo glavni motor nemške rasti tudi v času krize, domače povpraševanje je namreč izjemno šibko zaradi znižanja plač in prejemkov nemškega prebivalstva zaradi Schröderjevih strukturnih reform.

Ne kaže pa pozabiti na nemško izpostavljenost v primeru razpada EU. Nemčija je namreč do Grčije izpostavljena v višini 100 milijard evrov, kar znaša 4 odstotke njenega BDP. Do celotnega območja evra pa je v okviru celotnega ESM mehanizma izpostavljena z 280 milijardami evrov (dobrih 11 odstotkov nemškega BDP).

Nemčiji bi torej moralo biti najbolj v interesu, da se območje evra ohrani in da skupni evropski trg ne razpade. Verjamem, da gre pri Merklovi za precejšnjo mero taktiziranja v pogajanjih z evropskimi partnerji, da bi najprej dosegla njihove zaveze k fiskalni odgovornosti, preden pristane na skupne evroobveznice. Toda vprašanje je, če ne bo zaradi tega taktiziranja že prepozno za rešitev EU.