Slovenski impresionizem ima med vsemi slikarskimi stilnimi tokovi v Sloveniji največji ugled, tako vsaj kažejo visoke cene impresionističnih slik, ki so v zadnjih desetletjih obveljale tudi za dobro naložbo novopečenih bogatašev in so se jih lotili celo tatovi. Kakšno je vaše mnenje o dometu slovenskega impresionizma?

Najprej naj povem, da se cene na trgu oblikujejo z ozirom na različne dejavnike, eden je ta kulturni, ki ga omenjate, ko se neka skupnost "prepozna" v nekem obdobju, drugi dejavnik je gotovo ta, da teh slik ni veliko in jim cena tudi zato raste, kar sproži nova povpraševanja in nov dvig cen.

Moj pogled na ta dela je nekako takšen: ko govorite o slovenskem impresionizmu, je treba vedeti, da gre za dela, ki so nastala z zamudo. Če jih primerjamo s francoskim impresionizmom, ki je ta slog izumil in uveljavil v 60. in 70. letih 19. stoletja, so vaša dela večinoma nastala več desetletij kasneje, v začetku 20. stoletja. Slovensko dogajanje je zato treba gledati tudi v kontekstu tega, kar se je dogajalo v Münchnu, na Dunaju in v Benetkah, Pariz je bil bolj oddaljen vpliv. Nekateri umetniki, kot sta Ivan Grohar in Rihard Jakopič, so dejansko skušali uveljaviti ta slog, pri njih čutimo, da so hoteli slikati na isti način; zanimivo jih je torej primerjati z italijanskim slikarjem Giovannijem Segantinijem, ki so ga vsaj nekateri Slovenci gotovo poznali. Kar je mene presenetilo, pa je, kako je njihov realizem postopoma drsel proti nečemu bolj irealnemu, to se mi zdi neka posebnost slovenskih del, premik proti nečemu nerealističnemu, še posebej vidno je to pri Ivanu Groharju. Francoski impresionisti so vedno ostajali pri realističnih upodobitvah, tukaj, pri vas, pa se stvari mešajo, kot bi iskali neko harmonijo. V tem smislu se mi zdi, da gre morda za približevanje simbolizmu, v tem so po mojem slovenski impresionisti posebni: kontemplacija narave, rahlo mistična, spiritualistična drža, ki me spominja na Segantinija, nekaj tega pa najdemo tudi pri poznem Monetu, pri njegovih dveh serijah, ki skušata ujeti neko posebno ozračje.

Kateri naši impresionisti so po vašem mnenju najbolj kakovostni slikarji?

Po mojem so trije, ki izstopajo kot impresionistični slikarji pejsažev, odprtih prostorov: Grohar, ki je po mojem najboljši, Jama s svojo posebno svetlobo in Jakopič, čeprav je slednji poseben primer, nekatera dela so zelo podobna Groharjevim in Jamovim, vidi se, da so delali skupaj, v drugih delih pa je zelo ekspresionističen, nekakšen slovenski Van Gogh, zelo gestualen, celo rahlo deliranten; težko ga je razumeti.

Kakšen bo torej izbor za Petit Palais?

Naj takoj povem, da na razstavi ne bomo predstavili le impresionistov, ampak tudi realiste, na primer zelo dobro slikarko Ivano Kobilco, pa Sternena in druge. S kolegi iz Narodne galerije smo se odločili, da predstavimo različne sloge tega obdobja, v katerem so delali vaši impresionisti, saj je veliko zanimivih stvari, ki ne sodijo v ta slog, denimo ilustracije Hinka Smrekarja, ki so izvrsten primer art nouveau oziroma jugendstila, kot so ga poimenovali Avstrijci, gibanja, ki se je širilo po vsej Evropi in s svojim novim jezikom uveljavljalo modernizem. Smrekar nekoliko priklicuje tudi nemški ekspresionizem, Georga Grosza na primer; vsekakor je zelo izviren in mu bomo posvetili poseben prostor.

Poleg tega so mi zelo všeč kipi, zato jih bomo kar nekaj uvrstili na razstavo - Dolinarja in Bernekerja, ki se mi zdita zelo močna, ter nekatere druge.

Boste vi razstavo tudi postavili?

Da, v sodelovanju s scenografom, ki bo postavil arhitekturo razstave in ki pogosto daje tudi svoje predloge glede postavitve. Rad bi, da bi bile tokrat stene in panoji svetli, v Petit Palaisu je bila vrsta postavitev z zelo temnimi zidovi, za to razstavo pa bi si želel kaj svetlega.