Gospod Lukšič, kaj je danes levica?

Levica je najprej to, kar smo mi, torej ljudje, ki verjamemo v boljše življenje vseh. Mi verjamemo, da je treba v Sloveniji omogočiti, da bo lahko vsak živel od svojega dela, preživel sebe in svojo družino in imel s tem, ko se trudi zase, v mislih tudi skupnost, državo. Da bo torej vedel, da mora vlagati tudi v javni sektor, ki njemu in drugim omogoča neki standard življenja. Po drugi strani se moramo zavedati, da obstaja več delov političnega telesa. Da obstajajo tudi tisti, ki delajo samo zase, ki imajo v sistemu tržne ekonomije privilegirane položaje, ki skrbijo samo za elite, kopičijo premoženje in na neki način ogrožajo skupnost. Vrednota solidarnosti in enakosti sta ključni. Obstaja torej pozitivna identiteta levice v smislu, kaj smo, in tudi negativna, da vemo, kaj nismo. Tudi s tistimi, ki imajo drugačne ideje in tudi nam nasprotne interese, moramo znati živeti skupaj. Torej toleranca. Radikalna desnica poskuša namreč tiste, ki ne mislijo tako kot oni, odstraniti.

Kakšen premik na levo naj bi torej prinesel vaš prevzem vodenja SD?

Najprej smo morali narediti premik v stranki in ta se je zgodil. Stranka je prepoznala svoje zgodovinsko poslanstvo. Socialna demokracija je bila vedno na levici. Zamegljevanje tega je bilo posledica dejstva, da so leve sile tudi v svetu izgubile kompas in se utopile v neoliberalizmih. Ti so pripeljali do razpada politike kot področja delovanja za skupnost in javno dobro. Izpostavljajo se predvsem egoizmi, bitka za profite, za posebne časti, za rente. Tisti, ki živijo od svojega dela, postajajo v tem sistemu pozabljeni, odrinjeni na rob, se težko preživljajo.

Pravite, da se je v stranki premik na levo že zgodil. Torej menite, da je za ta premik zadoščalo že, da so za predsednika izbrali vas, ali bo vendarle treba narediti kaj več?

Najprej je stranka prepoznala, da je njeno poslanstvo bolj na levici. Zdaj se bomo morali potruditi, da se bo ta levi del okrepil. Imamo neizkoriščene potenciale: intelektualne, ekonomske, politične. Ogromno ljudi je vzdrževalo idejo socialne demokracije. Vsi, ki bodo to usmeritev prepoznali kot svojo, bodo v stranki dobrodošli. Od tu naprej bomo širili energijo tako v družbo kot v državo.

Po izvolitvi ste dejali, da je bil rezultat glasovanja takšen, da ne dopušča radikalnejšega premika stranke proti levici. Kaj bi torej storili, če bi dobili širšo podporo, in kako boste ravnali sedaj?

Če bi me podprlo 60 ali 70 odstotkov delegatov, bi lahko poslansko skupino obvezali, da do vlade nastopi bistveno bolj trdo. To bi bila ena od stvari, ki bi bile takoj opazne. Kongres pa je stranko in poslansko skupino zavezal k zmerni kritiki.

Verjetno pa pozicija SD kot leve in socialdemokratske stranke ni zožena samo na protivladno delovanje.

Ne, je pa to tisto, kar je najbolj opazno in kar bi ljudje takoj videli. Pri nastopih predsednika stranke gre zgolj za javne izjave, stališča, novo identiteto, to, kar počne poslanska skupina, pa ima že lahko bolj jasne rezultate. Je pa z mojo izvolitvijo dokončno pokopana možnost zapisa zlatega fiskalnega pravila v ustavo. Glede državnega sveta se vračamo na stališče, da je treba to institucijo spremeniti in ne ukiniti. Da se državne institucije ukinja z levo roko, je precej neodgovorna poteza. V neoliberalni ideologiji je namreč država zelo moteča, želijo si zgolj učinkovito vlado, vse drugo je odveč. Ne le državni svet, tudi razprave v državnem zboru. Če pogledate seje državnega zbora, vidite, da večjih razprav o pomembnih zakonih sploh ni, ker sedanja neoliberalna vlada razprav in neke legitimnosti ne potrebuje. V državni zbor bomo torej poskušali pripeljati reševanje strukturnih težav Slovenije in odpiranje strateških problemov. V vsakem primeru pa bomo zastavili nekaj prebojnih projektov, ki bodo bolj izrazito izrisali našo smer.

Zakaj je zaradi vaše izvolitve treba narediti križ čez fiskalno pravilo v ustavi in zakaj ne bodo uspešni predlogi o ukinitvi državnega sveta? Saj ste vendar le predsednik SD in ne stranka sama.

Na kongresu sem se glede tega jasno opredelil in za ta stališča dobil podporo. Pa tudi sicer je stranka večinsko stala na stališčih, ki jih tudi sam zastopam. Tu ni razhajanj.

Toda vi v parlament niste bili izvoljeni, je pa na primer v njem Borut Pahor. Boste torej njemu rekli, naj sedaj zavzame drugačno stališče do državnega sveta, pa da naj bolj odločno nastopi proti Janezu Janši?

Stvari ne potekajo tako instrumentalno; tudi prejšnji predsednik tega ni počel na tak način. Naša poslanska skupina ima visoko stopnjo avtonomnosti. Poslanci sami najbolj poznajo delo v državnem zboru in znajo oceniti, kaj je dobro za državo in kaj lahko dobi podporo. Sam pa si bom prizadeval, da se bodo trudili za večjo prepoznavnost stranke; doslej se je poslanska skupina več ukvarjala s tehničnimi vprašanji.

Mislite, da gre v svetu za krizo kapitalizma, kar je treba popraviti, kot na primer razmišlja novi francoski predsednik Hollande, ali je treba vzpostaviti nov sistem, kar poudarja grška radikalna leva stranka Syriza?

Mislim, da bo grška zgodba poučna za vse nas, saj gre za politični in socialni eksperiment. Za Slovenijo je pomembno, da to dogajanje, ki bo vplivalo na dogajanje v Evropi, spremlja. Ključna pa so pravila zahodnega sveta in mi hočemo biti del razvitega sveta.

Če sem prav razumela, bi torej vi, če bi bili Grk, na ponovnih parlamentarnih volitvah glasovali za socialistično stranko Pasok in ne za Syrizo?

Ja, iz Slovenije, torej s tukajšnje varne razdalje, mi je bliže drža, ki jo zagovarja Pasok. Ne poznam pa občutenja Grkov in tudi nisem del njihove zgodbe.

Je v državah EU mogoča socialistična revolucija?

V tem trenutku socialistična revolucija, kot si jo predstavljamo iz učbenikov ali kot so bile dosedanje, ni mogoča, je pa možen premik k bolj pravični razdelitvi družbenega premoženja. To, kar se je dogajalo zlasti po letu 1980, odkar je na oblasti neoliberalna politična opcija, ne more iti več naprej. Neoliberalna politična opcija je svet pripeljala v krizo, ki je predvsem rezultat nepravične delitve družbenega bogastva; peščica ogromno dobiva, velika večina pa zgublja.

Kdaj ste izstopili z vlaka Merkel-Sarkozy? Kot se spominjajo vaši sodelavci v vladi, tej usmeritvi namreč nikoli niste nasprotovali.

Pred kakšnima dvema letoma nas je predsednik vlade obvestil o nastajanju zgodbe Merkel-Sarkozy. Tedaj smo podprli tesnejšo zvezo z Nemčijo, ki je bila mišljena predvsem kot povezovanje najbolj propulzivnega dela Evrope. Za Slovenijo je bilo zelo pomembno, da so nas prepoznali kot državo, ki ima potencial, da je del razvitega sveta. S tega stališča tudi danes nimam težav in mislim, da bi morali biti del razvite Evrope. Ko je prišlo na mizo zlato pravilo in poskus vzdrževanja te Evrope na izrazito neoliberalen način, pa ideja o vlaku Merkel-Sarkozy ni več uživala podpore vseh ministrov.

Je pa tedaj vlada že izgubila podporo v parlamentu in o tem nismo več dosti razpravljali. Takratni predsednik Borut Pahor je to temo z odsotnostjo naše nepodpore peljal še na dveh evropskih svetih, potem pa stvar prepustil premierju Janši. Na začetku je torej ideja o nemško-francoskem vlaku uživala kar veliko simpatijo tako vseh koalicijskih partnerjev kot tudi opozicije, ko se je operacionalizirala v izrazito ideološko smer, pa je padla. Vendar samo v tej obliki, ne pa kot strateški projekt.

Leve stranke so se doslej pri nas želele pozicionirati na sredini; nekatere so se izmikale celo oznaki, da so leva sredina. Sedaj smo priče obratu in velikemu interesu po iskanju prostora na levici. Zakaj? Gre predvsem za pozo ali tudi za spremembo idej?

Gre tako za ideje kot tudi za pozicioniranje. Torej tudi za to, kako vidiš samega sebe, kje boš nastopil, kdo so tvoji mednarodni in notranji zavezniki. Do leta 2004 je bila politična desnica na Slovenskem šibka in je bila glavni govorec za desni del političnega telesa Rimskokatoliška cerkev. To je bilo še zlasti izrazito v času, ko jo je vodil Franc Rode. Ko je zmagala SDS, je desnica postala politično močna. To, kar je Janševa vlada naredila do leta 2008, pa je izpostavilo potrebo po levem odgovoru. Levo-desno je torej nekaj, kar se v političnem prostoru spreminja in se določa glede na to, kje je v določenem trenutku politična moč.

Podobno se je dogajalo v Evropi. Desnica je šla zlasti v drugi polovici prejšnjega desetletja v ofenzivo, prevzela ključne pozicije in idejno hegemonijo. Zato se opozicija grupira okoli levih strank. Potreba po spremembi se artikulira kot potreba po več levice, kar nas tudi v Sloveniji zavezuje, da združimo ves potencial proti sedanji vladi in za drugačno pot, kot si jo predstavlja ta vlada. Za to imamo zaveznike v evropskem prostoru, na kar ne kaže samo zmaga Hollanda, temveč tudi zmaga laburistov na lokalnih volitvah v Veliki Britaniji, zmaga socialdemokratov na Danskem in veliki obet za zmago v Nemčiji.

V omenjenih državah socialna demokracija prihaja na oblast, pri nas pa ste oblast ravnokar izgubili in vas čaka dolga pot do morebitnega ponovnega vladanja.

Ta dolga pot se lahko skrajša, če se bo izkazalo, da so ukrepi, ki jih vlada ponuja, res tako slabi, kot smo prepričani, da so.

Toda Janša je zanje dobil podporo sindikatov, levosredinski vladi v prejšnjem mandatu pa za reformne projekte to ni uspelo.

S tem ko je ministrica Pavlinič-Krebsova izpogajala preložitev uresničevanja Virantove reforme, smo v proračun dobili nekaj sto milijonov evrov. Nismo pa šli v odpravo plačnih nesorazmerij z znižanjem plač. Sedanja vlada ni dobila soglasja za razvojne reforme, temveč za to, da se v razvojne reforme ne gre. Nekaj denarja so zgolj prestavili iz levega v desni žep, kar na zmanjševanje primanjkljaja ne bo imelo pomembnejšega vpliva. Imelo je efekt prestrašenja posameznih akterjev sedanjega družbenega življenja, kakšnega velikega koraka pri obvladovanju finančne krize pa niso naredili. Ključnih reform, kot so pokojninska, zdravstvena..., ki bi pomenile dolgoročno boljše izhodišče za razvoj, se Janševa vlada ni lotila. Na neki način so torej dosegli soglasje, da se tega ne bodo lotili, kar je za Slovenijo katastrofa.

Janševa vlada te reforme že napoveduje. Mislite, da soglasja sindikatov za to tudi ona ne bo več imela?

Naša vlada je bila tik pred tem, da bi to soglasje dosegli, zaradi napačne ocene, kaj je možno, pa so reforme na koncu na referendumu padle.

Bi morala torej Pahorjeva vlada pri reformah bolj popustiti?

Nekoliko bolj bi morala popustiti, saj bi bilo bolje, da bi bila sprejeta nekoliko okrnjena reforma, kot da reforma sploh ni bila sprejeta. In tu je gotovo bila napaka.

Kateri sindikat je sindikat SD?

Verjamem, da vsi opravljajo pomembno vlogo, ki za celotni levi spekter pomeni eno od bistvenih dimenzij identitete. Seveda je naš najpomembnejši zaveznik največji, Semoličev sindikat, ker ima podporo največjega števila zaposlenih, je najbolj reprezentativen. Pomembno je, da s sindikati sodelujemo, jih v njihovih vlogah podpiramo in jim dajemo tudi možnost, da pride njihov glas v državni zbor. Nimamo pa nobenih ambicij, da bi njihovo početje instrumentalizirali. Sindikati pa se morajo zavedati, da nismo njihovo naravno orodje, da bi morali vse narediti tako, kot si zamislijo. Gre za partnerski odnos dveh avtonomnih subjektov, ki iščeta skupne točke v dobrobit delavstva in Slovenije. Kot politična stranka pa merimo na vse ljudi v naši državi in ne zgolj na zaposlene.

Vam je kdo z desnice čestital za sobotno zmago?

Zaenkrat ne (z Igorjem Lukšičem smo se pogovarjali v torek popoldne, op.p.). Čestitko je na svoj posebni način, torej s pljunkom, na twiterju objavila SDS.

Vi ste na njihovo primerjavo vaše izvolitve z Ropovim prevzemom LDS odgovorili, da se jim tresejo hlače. Zakaj naj bi se Janši tresle hlače? Ker načrtujete, da ga boste na prihodnjih volitvah premagali, ker želite zrušiti njegovo vlado ali ker ne bo več tako dobrega sodelovanja med SDS in SD kot doslej?

Z vsemi vladnimi strankami, ki bodo čutile potrebo, da iščejo našo podporo, se bomo dobili in ocenili, kaj menimo, da je dobro za Slovenijo. Sedanja vlada je padla pri kadrovski politiki, pri pripravi konceptov, pri pravni formulaciji zadev. Tu so izrazito nespretni in šlampasti. Za nas je pomemben tudi kriterij lepote. Einstein je rekel: Formula, ki sporoča neke zakonitosti med silami in enotami v fiziki, mora biti tudi lepa. Ni torej pomembno samo, da je stvar učinkovita, temveč mora biti narejena tudi po kriteriju spodobne politične kulture, spoštovati je treba proceduro.

Sedanja vlada pa objavi razpis, potem pa sploh ne pogleda, kdo so najboljši kandidati, temveč pride z vnaprej dogovorjenim seznamom svojih strankarskih vojakov. Tako se je dogajalo pri glasovanju o svetu RTV, to se dogaja pri velikih gradbenih projektih, kjer kar iz kabineta predsednika vlade narekujejo, kdo naj dobi posle. Oblast razumejo kot plen, ki ga je treba razdeliti med strankarske privržence, med družinske člane, nekaj pa ostane še za koalicijske partnerje. Tu gotovo niti ne pričakuje naše podpore. Ustavne spremembe licitirajo vladne stranke precej neodgovorno.

V prejšnji Janševi vladi je SD vstopila v partnerstvo za razvoj, kar ste teoretsko osmislili prav vi. Iz tega partnerstva pa je stranka dobila nekatera mesta v nadzornih svetih, veleposlaniška mesta... Verjetno bi tudi sedaj dobili kaj plena, če bi vstopili v ponujeno partnerstvo.

Boris Sovič je veleposlaniško mesto dobil, ker je bil dober kandidat in ne zaradi vstopa SD v partnerstvo za razvoj. Tedaj sem se za vstop v partnerstvo zavzel, ker smo bili sorazmerno majhna stranka brez medijske podpore in smo morali, če smo hoteli biti bolj opazni, po pomoč k vladi. SDS pa nas je potrebovala, ker se je povsem ošibila, ko so ji leta 2006 propadli reformni projekti. Bila je pred tem, da si izmisli neki nov projekt, s katerim bo pripeljala do predsedovanja EU in preživela mandat. Kljub njeni šibkosti pa je bilo tedaj vlado nemogoče zrušiti, saj se je LDS ukvarjala sama s seboj in na levici o tem ni bilo konsenza.

SD se je torej morala osredotočiti na to, kako okrepiti svojo moč, kar smo s partnerstvom za razvoj uspešno naredili. SDS je namreč ta projekt promovirala z velikim pompom, s tem pa tudi našo stranko in našo usmeritev, da delamo dobro za državo. Tudi na ta način smo javnost prepričali, da smo stranka, ki ji volilci lahko zaupajo vodenje države. Je pa SDS takrat upoštevala zelo malo naših zakonskih predlogov, vseeno pa smo imeli bistveno večji vpliv kot po številu poslancev znatno močnejša LDS.

V enem od zadnjih intervjujev ste rekli, da je treba sedanjo vlado čim prej zaustaviti in priti do nove. Kako jo boste zaustavili z desetimi poslanci? In kako bi lahko prišli do nove vlade, če se niti sestanka levice, ki ga skliče Janković, ne udeležite?

Za novo vlado so potrebne nove volitve in ne sestanki z Jankovićem. Glede števila poslancev drži, da jih imamo deset. Treba pa je najti način, da bomo vlado prisilili, da bo delala bolje, da bo razmislila o tem, kaj so ministri doslej pokazali, in bo morda namesto ministrov, ki niso pokazali ničesar in samo tvitajo, našla koga drugega, ki se bo ukvarjal z vodenjem resorja.

Vas torej motita Žiga Turk in Vinko Gorenak? Ali niste tudi sami med ministrovanjem veliko tvitali oziroma pisali na facebook?

Ne, twitterja sploh nimam, na facebooku pa sem dvakrat nekaj objavil. Vlada naj se ukvarja s tem, kar je dobro za Slovenijo, ali pa naj odstopi. Pomembno je, da volilci to ugotovijo in začnejo izvajati pritisk. Mi kot pomembna opozicijska stranka bomo začeli stvari intenzivirati.

Boste torej postali opozicija po zgledu SDS v prejšnjem mandatu?

Ne. SDS je bila izrazito destruktivna opozicija. Vsakemu ministru so zbijali kredibilnost, tolkli so po njem do končne likvidacije. Mi bomo opozorili vlado, naj razmisli, kateri minister ne dela nič, kateri ne vodi resorjev. Če hoče Sloveniji dobro, bo predsednik vlade nekaj ukrenil.

Katere ministre bi bilo po vašem mnenju najbolj nujno zamenjati?

Ne bom licitiral imen. Se pa že kar od zaslišanj v državnem zboru nekatera imena v javnosti že izrisujejo. Prav je, da tudi predsednik vlade to opazi.

Zakaj niste šli na včerajšnji sestanek levosredinskih strank? Tudi vi ne morete priznati, da je bila zmagovalka teh volitev Jankovićeva Pozitivna Slovenija?

To priznamo. A ne gre za vprašanje priznanja ali osebnega sodelovanja - z Jankovićem se pogovarjava po telefonu in se bova tudi sestala. Gre za to, da mora obstajati med partnerskimi strankami tak način sodelovanja, ki vsaki stranki priznava avtonomijo.

Se vam torej zdi, da je Jankovićeva vabila mogoče razumeti kot poskus, da si podredi vašo stranko?

Ne. Ne sme pa noben član stranke dobiti občutka, da je predsednik stranke predaval drugemu predsedniku. Vprašanja, kdo je lider levice pa kdo je tisti, ki naj sklicuje sestanke, so nepomembna. Da pa ne pridejo v prvi plan, kot so tokrat, se morajo partnerji med seboj dogovoriti, na kakšen način naj se sestanek sploh skliče. Doslej smo se z levosredinskimi strankami vedno dobivali na partnerski osnovi. Tudi ko je bil predsednik vlade Janez Drnovšek in smo bili mi v opoziciji, sta na sestanke vabila oba predsednika, izmenično smo predlagali vsak po eno vprašanje in se dogovorili za trajanje sestanka. To je partnerski odnos, v katerem drugi stranki priznaš, da pride v to partnerstvo s svojimi pogledi, svojimi interesi, za katere išče podporo. Na tak način si predstavljam sodelovanje z vsemi partnerji, ne samo s Pozitivno Slovenijo, s katero nas vežejo močnejše simpatije kot z vladnimi strankami, saj smo skupaj v opoziciji in smo objektivno postavljeni v približno isto situacijo.

Je pa v Pozitivno Slovenijo prestopil pomemben del vaših nekdanjih članov.

To je lahko za nekoga moteče, za drugega pa morda prav most, da sodelovanje laže teče.

Ste pa - če prisluhnemo raznim teorijam botrstva - pri izvolitvi na mesto predsednika stranke imeli iste botre, kot so stali v ozadju nastanka in zmage Pozitivne Slovenije.

Leta 2008 sem vodil strateški štab in tedaj sem ugotovil, da je treba za zmago SD pridobiti podporo ključnih centrov moči na levici. Šel sem k tem ljudem, dobil njihovo podporo, do določene točke pa so podpirali tudi politiko naše vlade. Milana Kučana je nenazadnje naša vlada imenovala za posebnega odposlanca za oceno razmer v BiH.

Je bila to zahvala za Kučanovo podporo vaši stranki?

Ne, ocenili smo, da je kredibilna oseba, ki lahko pride do pravih informacij o stanju stvari na Balkanu, in ta naša poteza je tudi v mednarodnem prostoru uživala spoštovanje. Razprava o stricih iz ozadja skuša diskvalificirati ljudi, ki jih kdorkoli podpira. Sam razmišljanja, da se da v politiki preživeti brez podpore ljudi, ne sprejemam. Vprašanje je le, ali to podporo organiziraš sam zaradi lastnih prepričanj ali pa se ti drugi vsiljujejo in te morijo, da bi te instrumentalizirali. Ne želim si, da bi me kdo podpiral zato, da bi mi potem postavljal zahteve ali mi narekoval, kaj naj delam. To podporo zavračam in jo bom tudi v prihodnje. Zmagovita formula pa je sodelovanje.

In podpore, zaradi katere vam bodo v prihodnje narekovali, kaj naj delate, pri imenovanju za predsednika stranke niste imeli?

Ne. Če pa me kdo podpira zato, ker misli, da delam prav, potem sem te podpore vesel. Pa naj bo s strani nadškofa ali s strani predsednika države ali bivšega predsednika države ali predsednika zveze borcev. Za politika je pomembno, da ga sprejemajo kot racionalnega, kredibilnega sogovornika. Da ti nekdo pove, kaj misli o tem, kar počneš. Vesel bom, če mi bo to povedal bodisi bivši predsednik Milan Kučan ali sedanji predsednik Danilo Türk ali pa kdorkoli od bivših predsednikov te stranke oziroma kdorkoli od bivših predsednikov slovenskih vlad, od Andreja Marinca, Antona Vratuše, Janeza Zemljariča, Dušana Šinigoja pa do Lojzeta Peterleta in Janeza Janše.

In s kom od omenjenih nekdanjih in sedanjih politikov ste se pred kongresom pogovarjali?

Z Antonom Vratušo sva v preteklosti kar precej sodelovala, ker je zelo aktiven pri ohranjanju tovariških tradicij v Prekmurju. Z Zemljaričem sva se srečala na obletnici osnovne šole, ki jo je obiskoval. S Šinigojem sva se pogovarjala na proslavi Ekonomske šole v Novi Gorici, na kateri je učil. Z Milanom Kučanom sva se po lanskih volitvah nekajkrat priložnostno srečala na različnih prireditvah.

Pa so kaj naredili za to, da ste v soboto na kongresu zmagali?

Ne vem. Za tovrstno pomoč jih nisem prosil, če pa so karkoli storili, sem jim hvaležen. Sem pa z njihove strani začutil neke simpatije, ki jih tudi sam čutim do njih, saj so to ljudje z bogatimi izkušnjami. Ne samo v Sloveniji, temveč tudi v Jugoslaviji.

Naj ne zveni nespoštljivo, a vsi, ki ste jih našteli, so že ljudje v letih, današnji tridesetletniki večinoma ne vedo, o kom govorite. Ali kakšnih mlajših referenc med znanimi osebnostmi nimate, takih, s katerimi bi lahko nagovorili mlajše volilce?

Po njih ste me spraševali. Niso moja prioriteta. Prioriteta je seveda aktivna populacija. Naredil sem že en krog med gospodarstveniki, od predsednikov zbornic do Sandija Češka, pa med kolegi z ekonomske fakultete, univerzitetniki raznih strok, kulturniki in, ne boste verjeli, tudi duhovniki. Simpatije so neverjetne.

Kot minister v prejšnji vladi ste bili - kot pravijo vaši nekdanji sodelavci - pri večini pomembnih vprašanj, ki niso bila povezana s šolstvom, tiho. Kako gledate na TEŠ6?

TEŠ6 je za našo stranko še posebej pomembna tema, saj imamo v Velenju župana in poslanca. Ocenjujemo, da je to za Šaleško dolino tudi pomembno razvojno vprašanje. Prejšnja vlada je večkrat preverjala učinkovitost investicije in vedno smo zaupali predlogu takratnega ministra za gospodarstvo. Na koncu je vlada sklenila, da projekt podpira in da gre za pomembno razvojno investicijo. Takšno je tudi sedanje stališče SD. Menim, da bi morali z investicijo začeti čim prej. Je pa res, da se dogajajo neljube zadeve, ki na vsakem koraku zbujajo dvom. Bolj ko se zadeva zaustavlja, večji bodo problemi.

Župan Velenja Bojan Kontič je po novem celo podpredsednik SD. Si torej glede TEŠ6 sploh lahko privoščite drugačno stališče?

Lahko bi si privoščil bolj zadržano stališče, vendar pa njegovi presoji in tudi stališčem drugih zaupam.

Kakšno je vaše stališče glede AUKN?

AUKN smo ustanovili kot pogoj za vstop v OECD in je pomemben tako za našo pozicijo znotraj OECD kot za ohranjanje verodostojnosti Slovenije v očeh tujih vlagateljev. Ravnanje sedanje vlade, ki nastavlja svoje vojake, da bo lažje delila plen, maje našo kredibilnost. Ne gre za to, kdo ima glavno pristojnost, vlada ali AUKN, temveč za to, da se je donosnost podjetij, kjer je interveniral AUKN, že začela dvigovati. In torej že obstajajo pozitivni rezultati.

Kaj bi vi obdržali v državni lasti? Bi morda tudi še kaj podržavili?

Za neoliberalizem je značilno prepričanje, da je slabo vse, kar je državno, ker naj bi bila država slab gospodar. Izkušnje tudi drugod po svetu kažejo, da je to popolnoma napačna predstava in da prinaša ponekod v istih panogah državno premoženje bistveno večje profite kot privatni sektor. Opraviti imamo torej z ideološkim konceptom, ki je krivičen do javnega sektorja in do državnega upravljanja. Problem pa je, ker naše upravljavske strukture ponekod niso dovolj učinkovite in ne delajo dovolj v korist podjetij. Gre za klientelistične povezave, ki izčrpavajo nekatera državna podjetja, in v tem pogledu imamo slabe izkušnje. Zato bi morali omogočiti, da sistem AUKN pridobi najboljše kadre.

Sicer pa bi morali okrepiti Novo Ljubljansko banko, ki naj bi delala v interesu slovenskega gospodarstva in ne vodstva banke. Tudi SIB banka bi morala prevzeti nalogo, zaradi katere je bila ustanovljena. V slovenski lasti bi bilo treba ohraniti eno od trgovskih mrež. Predvsem pa bi morali najti soglasje ekonomske in politične pameti, kaj je naš strateški interes.

Kako ocenjujete dosedanje delo predsednika države Danila Türka?

Mislim, da je delo predsednika republike kar dobro opravil. Me je pa motilo, da se je pri razpustitvi parlamenta kot predsednik države postavil v prvo vrsto. To je preseglo njegov mandat. Ne le zato, ker smo iz iste politične družine in ker je bil naš kandidat za predsednika države. Nedvomno si je sicer prizadeval, da bi čimprejšnje volitve rešile politično krizo v Sloveniji, v resnici pa so pripeljale do še poglobljene krize in smo dobili vlado, ki si je verjetno tudi on ni želel. Tudi po volitvah je bilo nekaj nerodnosti v zvezi z imenovanjem mandatarjev.

Bi bil torej Borut Pahor boljši predsednik države?

Danilo Türk je že pokazal, kakšen predsednik je, Borut Pahor te možnosti še ni imel. Smo pa lahko v njegovem dosedanjem delu videli, da si ne želi zgolj voditi stranko, temveč želi biti za krmilom države. Kar je bilo za stranko moteče, za predsedniško funkcijo pa ga kvalificira.

Stranka ga bo torej pri kandidaturi za predsednika države podprla.

Za to obstaja zelo velika verjetnost, saj je kongres pokazal, da ima Pahor podporo tudi za to funkcijo, in bo predsedstvo stranke to moralo upoštevati.

Se pravi, da je Pahor dovolj dober za predsednika države, ni pa dovolj dober za predsednika stranke?

Tako bodo skušali razložiti stvari v volilnih štabih drugih kandidatov...

Bo to pomenilo, da bo SD razdelila levico - druge levosredinske stranke v glavnem podpirajo Danila Türka?

SD bo poskušala združevati okoli kandidata, za katerega se bo odločila. Vprašanje, ali bomo s tem, ko bomo podprli Pahorja, razdelili levico, je enako kot vprašanje, ali je Janković razdelil levico z odhodom na parlamentarne volitve. Da gre na volitve s svojim kandidatom, je legitimna pravica vsake stranke. Volitve so v demokratični skupnosti pač edini prostor spopada. Če bomo imeli dva močna kandidata, ki imata za Slovenijo ogromno zaslug, bo to lahko prineslo neko novo energijo. In takšnih volitev si želim. Da je to možno, smo pokazali tudi na volitvah za predsednika SD: štirje kandidati, eden zmaga in stranka se poveže še močneje, kot če bi imeli samo enega kandidata.

Kako pa si boste glede na slabo finančno stanje SD lahko privoščili še ene volitve? Ali drži, da ste se pred kongresom zadolžili za dodatnih 250.000 evrov?

S temi podatki razpolaga sekretar stranke. Zame je pomembno, da ima generalni sekretar načrt, kako bo saniral finančno luknjo, kolegij pa bo to sanacijo budno spremljal. Bo pa kampanja za predsednika države bistveno cenejša od vseh doslej, saj sta oba ključna kandidata zelo znana in se jima za prepoznavnost ne bo treba boriti. Prav tako sta zelo profilirana.

Dobili ste ekipo, v kateri so nekateri člani stranke, ki si jih sami ne bi izbrali za najožje sodelavce.

Ekipa je optimalna.

Ne bi na primer za generalnega sekretarja raje imeli Dušana Kumra?

Dušan Kumer bi lahko marsikaj naredil, bo pa gotovo kljub temu še pomagal. V vsakem primeru pa je bil rezultat volitev dober za vse.

Boste oblikovali vlado v senci?

Ne, vlada v senci v Sloveniji nima nobenega smisla. Prva jo je oblikovala SDP, vodil jo je Emil Milan Pintar, Borut Pahor pa je bil zunanji minister. Nato je leta 2004 poskušala LDS. Tudi Pozitivni Sloveniji je ta ideja padla v vodo. Pričakovanja, kaj bodo ministri v senci ponudili, so namreč izredno velika, ti pa jih ne morejo uresničiti, saj nimajo za seboj nobenih ekip, financ in aparata.

Boste pa okrepili ekipo svojih sodelavcev? Nekje ste že napovedali, da naj bi bil v tej ekipi profesor na ljubljanski pravni fakulteti Jože Mencinger.

Njegovo ime sem omenil, ker je njegova misel na neki način simbol misli starih ekonomistov v bitki proti novim ekonomistom, na katere se je naslonil Janša. Imamo pa tudi vrsto mlajših ekonomistov, ki niso mladoekonomisti, torej niso neoliberalci. Predvsem bomo k sodelovanju povabili kolege, ki so se že izkazali v vladi.

Francija Križaniča, Ljubico Jelušič...?

... pa bivše ministre Maksa Tajnikarja, Rino Klinar, Andrejo Rihter...

Ali ni bil Jože Mencinger eden od pobudnikov Jankovićeve kandidature na volitvah?

Pri idejah to ni moteče. Tudi Lojze Ude je bil svetovalec Boruta Pahorja za pravne zadeve in je šel nato k Pozitivni Sloveniji, jaz pa ga bom tudi kdaj kaj povprašal. Znanje je dobrina, ki jo je dobro uporabiti. Strokovnjaki se lahko upravičeno bojijo zgolj tistega, ki jih ne posluša.

Ostajate profesor na FDV?

Ja, z oktobrom bom na fakulteti ponovno začel delati s polnim delovnim časom.

Je to združljivo z vodenjem stranke?

Sam menim, da ni nezdružljivo. Se pa v SDS zelo trudijo, da bi dokazali nasprotno. Leta 2007 so že zahtevali, da odstopim kot podpredsednik stranke ali preneham predavati na fakulteti. Takrat je Univerza v Ljubljani v imenu avtonomije univerze zdržala pritisk in upam, da bo tudi sedaj.

Univerza je prostor, kjer se premišljajo koncepti in prenaša znanje in ne prostor za delanje politike in lovljenje ljudi za lastne politične ideje. Ko profesor politologije govori o Heglu ali o političnem sistemu ZDA, je to enako, kot če bi razlagal zakon termodinamike. Zmotno je misliti, da je družboslovje barantanje z mnenji in prepričanji. To so eksaktne vede.