V ta namen so k sodelovanju povabili tudi nekatere znane Slovence, ki so se v preteklosti že medijsko izpostavili in odkrito spregovorili o svoji bolezni (Nace Junkar, Natalija Verboten, Desa Muck, Renata Ažman) ter nas zdaj s posebnih plakatov kot nekakšni ambasadorji duševnega zdravja in branja opozarjajo, da za tovrstne stiske nihče med nami ni imun. Literatura za odrasle, ki jo sicer izdajajo pri Ozari, obravnava fenomene, kot je denimo samomor, od leta 2006 pa izdajajo tudi otroške slikanice in knjige, ki naj bi jih otroci prebirali skupaj s starši ali strokovnjaki.

Najprej so izdali prevode štirih belgijskih knjig, namenjenih različnim starostnim skupinam od tri do štirinajst let, ki jih sicer izdaja Similes, združenje svojcev duševnih bolnikov; tam poznajo tudi posebne skupine za pomoč otrokom, v knjižni projekt pa so povabili najboljše pisce, ilustratorje, oblikovalce pa tudi otroke. Tudi v Sloveniji so knjige požele izjemno zanimanje; delo Pripoved o gospe veverici in ostalih živalih v mamini glavi, sicer namenjena otrokom med devetim in dvanajstim letom starosti, je na primer dobila priznanje Mestne knjižnice Ljubljana zlata hruška, kar pomeni, da je bila med več kot 700 knjigami izbrana v poseben katalog 30 priporočenih knjig za otroke. Zdaj pa so izšle še štiri knjige z nemško govorečega območja. Pogovarjali smo se z mag. Bogdanom Dobnikom, predsednikom in strokovnim vodjem programov pri društvu Ozara Slovenija.

Nove štiri knjige na otroku razumljiv način govorijo o duševnosti pa o depresiji, skratka o pošasti, ki je mami ukradla občutke... Kaj vas je napeljalo k izdaji takšnih knjig?

Gre za otrokom prijazno in razumljivo literaturo, ki na enostaven, zanimiv in malo drugačen način predstavlja eno izmed najbolj stigmatiziranih bolezni sodobnega sveta - duševne motnje. Dejstvo je, da imajo že odrasli premalo informacij o tem pojavu, zaradi česar imajo do ljudi, ki se s tem soočajo, neustrezen odnos. Drugo dejstvo je, da ko zbolijo sami ali njihovi svojci, pomoči ne poiščejo, ker svoje težave skrivajo do zadnjega. Kar pa zadeva najmlajše, smo pri Ozari ugotovili, da zanje sploh ni bilo primernih in razumljivih informacij.

Otroci staršev, ki zbolijo, se namreč znajdejo v hudi stiski, saj si pogosto ne znajo razložiti, kaj se dogaja z njihovimi starši, ko pride do poslabšanja zdravstvenega stanja. Njihovo nevsakdanje obnašanje jim vzbuja strah, nelagodje. Knjige, ki smo jih izdali, pa poskušajo pojasniti, da otroci v svojih stiskah niso sami, in jim hkrati odgovoriti na vprašanja, na katera si ne znajo odgovoriti sami - niti tega ne znajo njihovi starši, včasih niti strokovnjaki ne. Tudi recimo psihoterapevti ali psihiatri imajo problem, kako pristopiti do otroka, starši pa sploh. Grmenja se otrok boji, dokler mu ne razložiš, da gre za naravni pojav. Enako je z duševno boleznijo.

V kakšnem smislu so te knjige terapevtske?

Otroci teh staršev so obremenjeni vsaj z dveh plati. Ena je biološka predispozicija, torej možnost, da bi bolezen podedovali. Druga plat medalje je socialna komponenta, kajti otroci vidijo in čutijo, da družba njihove starše gleda nenavadno in da so ožigosani tako starši kot otroci, prav tako starši v akutnih obdobjih poslabšanja ne zmorejo odigrati vloge staršev in zadovoljiti otrokovih primarnih potreb po ljubezni, varnosti in zaščiti.

Knjiga je potemtakem terapevtska v tem smislu, da otrokom pove, da je z njihovimi starši vse v redu, da pa pridejo obdobja, ko je potrebna hospitalizacija ali vsaj neko ambulantno zdravljenje. Ne nazadnje duševne motnje ne izbirajo, lahko prizadenejo vsakogar. Najpomembnejše sporočilo pa je, da otroci niso krivi za nastanek težav odraslih. Otroci se namreč zelo hitro počutijo krive in odgovorne, da njihovim staršem ne gre v redu. Slikanice spodbujajo vse, ki so v težavah, da tega ne držijo v sebi, da o tem spregovorijo s svojimi prijatelji ali poiščejo katero izmed služb, ki so jim na voljo. V vsako knjigo smo namreč dodali informacije o službah, kjer lahko otroci in starši poiščejo pomoč.

So te knjige namenjene zgolj otrokom obolelih staršev ali tudi drugim otrokom?

Namenjene so v bistvu vsem otrokom, saj na splošno učijo sprejemati drugačnost in vzpostavljati ustrezen odnos do duševnih bolnikov. Namenjene so tudi staršem s temi težavami, a tudi tistim brez, kot nekakšen pripomoček za odkrit pogovor o tem, kaj se v družini dogaja. Na enak način je lahko pripomoček tudi strokovnjakom pri delu z otroki. Slikanice smo podarili psihiatričnim bolnišnicam in jih bomo še svetovalnim centrom, saj želimo, da naj še posebej pridejo v roke ljudem, ki se prvič soočajo s svojo boleznijo ali s hospitalizacijo. Otrokom je namreč treba pojasniti, zakaj recimo očeta zvečer ni iz bolnišnice. Sicer si molk razložijo po svoje in krivdo iščejo pri sebi.