Nemško-ameriška glasbena senzacija Oceana, ki je na glasbenih lestvicah kraljevala tako na Poljskem kot v Ukrajini, je pripravila uradno pesem Eura 2012 z naslovom Endless Summer, ki pa se bo v množici "štanc-pop" pesmi zelo hitro pozabila. Zagotovo ne bo dosegla enakega učinka kot uradna pesem svetovnega nogometnega prvenstva v Južnoafriški republiki, ki jo je zapela migajoča svetlolasa Shakira. Takoj za Wako Wako se uvršča tudi neuradna himna glavnega sponzorja Coca Cole Waving Flag, ki je pevca K'naana izstrelila med zvezde, po neštetokrat predvajani pesmi pa so jo bili prisiljeni žvižgati skoraj vsi prebivalci držav, kjer je nogomet uradna vera.

Koko Euro Spoko

Poljska uradna pesem letošnjega Eura, Koko Euro Spoko, ki jo prepeva osem poljskih babic, je preveč podobna pesmi Buranovskih babic - le da so Poljakinje malo mlajše in bolj poskočne. Še največ možnosti za vpis v zgodovino najboljših nogometnih pesmi ima Ukrajinka Gaitana, ki je s svojo Be My Guest tudi na evrovizijskem tekmovanju pristala na 15. mestu.

Uradna pesem časa, ko polovico sveta zajame nogometna mrzlica, mora vsebovati ritem, ki kar sam premika boke ali zahteva skakanje, gre hitro v uho in težko iz njega, nalezljiv refren, ki si ga, ko slišite pesem, potem še en mesec velikokrat žvižgate, enostavno in optimistično besedilo, polno želje po zmagi, ter enostavno koreografijo. Vse to je uspelo doseči Rickyju Martinu, ki se z La Copa De La Vido, uradno pesmijo svetovnega nogometnega prvenstva leta 1998 vedno prikrade v spomin tistih, ki razmišljajo, kaj so prepevali z usti, polnimi čipsa in piva.

Podobno kot Rickyju je uspelo še enemu v bokih precej sproščenemu pevcu, Enriqueju Iglesiasu. Can You Hear Me je bila uradna pesem Eura 2008, namenjena pa je bila predvsem poskakovanju in zabavam, ki sledijo zmagam. Bolj prijateljskemu vidiku nogometnih tekem in lepoti igre se je posvetila Nelly Furtado, ki je ne glede na nadležno nosljav glas mnoge okužila s pesmijo Forca.

U2 v Nemčiji zapela pesem One

Med bolj znanimi "himnami" evropskih in svetovnih nogometnih prvenstev je še pesem Gianne Nannini in Edoarda Bennata Un'estate italiana. Ta je z Gianninim nizkim in raskavim glasom poskrbela za dolge O-je na svetovnem prvenstvu leta 1990. Med najbolj zapomljivimi pa je zagotovo ostala skupina U2, ki je leta 2006 na svetovnem prvenstvu v Nemčiji ob zaključku zapela pesem One. Slednja je sicer uvrščena med najboljše pesmi svetovnih in evropskih nogometnih prvenstev, čeprav je bila uradna pesem tisto leto v rokah nemškega pevca Herberta Grönemeyerja, ki je prepeval, da je čas za praznovanje dneva (Celebrate The Day). Tako prva uradna kot tudi druga uradna pesem v izvedbi štirih opernih pevcev, znanih kot Il Divo, in ameriške pevke z zlomljenim srcem Toni Braxton sta potonili v pozabo.

Precej neprodorna je bila tudi pesem Simlpy Red, ki je na Euro 1996 zatrjeval, da smo v tem vsi skupaj (We're In This Together), in pa Vangelisova Himna, ki je odmevala leta 2002 na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji in na Japonskem.

Po stereotipih in tudi izkušnjah sodeč znajo dobre zabave narediti tisti, ki prihajajo iz držav bližje ekvatorju. Vročekrvneži na odru poskrbijo za dober ritem, zabavne gibe in glasno petje, s katerim navijači sprostijo napetost, ki v njih narašča pred in med tekmami, in izrazijo veselje ob pričakovanju zmage ali dejanskemu slavju. Vsi drugi glasbeni ustvarjalci, ki s svojo pesmijo ne zagotovijo žura - tako med prvenstvom kot tudi po njem - lahko svoje glasbene dosežke žalostno poberejo z igrišča, saj so si, ko so imeli največjo priložnost, da ostanejo za vedno v ušesih, raje zabili avtogol.