Tako je prepričan predsednik Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana prof. dr. Vito Turk. Ravno nasprotno pot ubira slovenska izobraževalna politika - jemlje denar znanosti in visokemu šolstvu, se sprašuje, ali ni na fakultete vpisanih preveč študentov in kot rešitev omenja povezovanje raziskovanja z gospodarstvom. Za to pa je treba imeti znanje, opozarja Turk - raziskovalci ga pridobijo s tako imenovanimi bazičnimi raziskavami, šele potem ga lahko uporabijo pri izdelkih ali storitvah.

Tega znanja naj bi bilo pri nas ogromno, zagotavljajo raziskovalci, ki ob tem še radi povedo, da so v svetovnem vrhu po objavah v priznanih raziskovalnih revijah.

To je zavajanje. Vedno trdimo, kako smo odlični v znanosti. Polni smo samohvale. Poglejmo malo po posameznih področjih. Koliko Slovencev je med prvimi tisoč raziskovalci? Praktično nobenega. Po raznih kazalnikih v lanskem poročilu o konkurenčnosti Unije inovacij smo med 19. in 26. mestom v Evropi. Ne vem torej, v čem smo potem tako dobri.

Hočete reči, da je objav v priznanih raziskovalnih revijah premalo?

Če govorimo o kakovosti publikacij, kjer objavljajo, smo pri dnu. To si potihoma priznavamo, glasno pa ne, ker obstaja bojazen, da nam politika ne bo več dajala denarja. O tem se ne strinjam, saj je to sporočilo politiki, da nam mora dati več denarja za raziskave. Ko je v ZDA predsednik George Bush mlajši znižal sredstva za raziskovanje za tri odstotke, so mu pisali najuglednejši raziskovalci, profesorji, nobelovci. Pozvali so ga, naj sredstev ne znižuje. Ko pri nas vlada napove 30-odstotno znižanje, pa se ne zgodi nič. Od leta 1985, ko je bila v Jugoslaviji kriza in smo želeli z mladimi raziskovalci in z nakupom paketov opreme preprečiti beg možganov, se pri nas ni zgodilo nič novega. Določiti bi morali raziskovalne prioritete. Slovenija trenutno raziskuje vseh 250 področij, kar jih obstaja, Irska pa ima denimo tri raziskovalne prioritete: biotehnologijo, informacijsko tehnologijo in energetiko.

Kaj bi morale biti po vašem mnenju slovenske prioritete?

Vse, kar je povezano s kemijsko in farmacevtsko industrijo, poleg tega biotehnologija in vsa spremljajoča znanja. Pa tudi raziskave v povezavi z energetiko in kmetijstvom, torej agrikultura.

Na katerih področjih smo po vašem dovolj povezani z gospodarstvom?

Ni dovolj le povezava z gospodarstvom. Uspehe prinaša trojček - politika, industrija ter raziskovalni inštituti in visokošolske organizacije. Delovati morajo skupaj.

Kateri del pri nas šepa?

Sam pogosto omenim osnovne aksiome ameriškega komiteja za ekonomski razvoj. Osnovna vlaganja v znanost so ključna za nadaljnji ekonomski razvoj države. Ta vlaganja so naredila ZDA najmočnejšo ekonomsko državo. Najslabše je, kadar politika začne jemati denar iz osnovnih raziskav in ga namenja industriji. Nivo državnih vlaganj mora ostajati isti. Pri nas pa to žal ne drži. Če se bo tako nadaljevalo, če ne bomo spremenili odnosa do znanosti, bo nekaj evropskih držav, zlasti Nemčija, zavladalo Evropi. Ne bo ji treba uvažati iz Kitajske, ampak bo vlogo poceni delovne sile prevzel jug Evrope - pa še stroški prevoza bodo nižji kot iz Kitajske.