Toda do prizorov na zaslonih ni občutiti nikakršne verske zaverovanosti. Od tam prihajajo podobe brez glasu, prizori so brez hrupa dvorane in navijačev. Hokejisti se zdijo kot angeli, ki hitro in tiho preletavajo zaslon. V vseh pubih, ki sem jih obiskal med 46. in 100. cesto vzdolž Broadwaya v soboto zvečer, je bilo vzdušje podobno. Sobota je noč glasnih razgovorov, hrupne glasbe in pijače. Le komu je mar, da na drugem bregu Hudsona poteka levji boj, ki odmeva celo v oddaljeni Sloveniji. Tudi ko v pubu v bližini mojega stanovanja Devilsi izenačijo, tega ne opazi nihče. V veliki ekran preko cele stene buljim sam. Newyorčani so za to sezono z eliminacijo Rangersov opravili s hokejem. Mike Lupica, kolumnist, je pred časom zapisal, da je v New Yorku vsega skupaj 18000 ljubiteljev hokeja. Se pravi ne več, kot jih lahko sprejme dvorana Madison Square Garden.
"V Ameriki, predvsem pa v New Yorku, je hokej za bejzbolom, ameriškim nogometom in košarko," mi pojasni Mark Lasswell, urednik knjižne priloge Wall Street Journala. Lasswell je kot bivši igralec velik poznavalec hokeja. Dejstvo, da ima hokej relativno malo oboževalcev, povezuje z evolucijo igre, ki gre v smeri hitrosti in ki je zaradi majhnosti ploščka na televiziji manj gledljiva. Pred nekaj leti je Fox TV med prenosi hokejskih tekem plošček zaznamoval s fosforescentno barvo, tako da so gledalci lažje spremljali hitre akcije. Zadeva je bila seveda preveč bizarna, da bi se prijela. Lasswell me je opozoril, da so igralci hokeja s časom višji, fizično močnejši, drsajo bolje in so hitrejši. Ameriška hokejska igrišča so zaradi tega postala premajhna. Posledica tega je, da namesto taktik, ki so so jih uporabljale pred leti, ekipe zdaj igrajo po pravilu "dump and chase". Skratka, po pravilu odbij in lovi plošček, če poenostavimo. Poleg tega, pripominja Lasswell, imajo igralci danes na sebi veliko več opreme kot pred leti. Zaradi tega so na ledu neprepoznavni. Kar zadeva vratarje, pa imajo ti v primerjavi s preteklostjo na sebi zdaj že toliko opreme, da skoraj v celoti pokrijejo mala vrata, ki jih branijo. Res je. Tudi v soboto sta bila vratarja Devilsov in Kingsov najboljša igralca na ledu. Oba sta, s povsem različnim stilom, ubranila po dvajset strelov na vrata.
Zunaj New Yorka se zdi, da hokej ni v krizi
"Dobro je, da Anže Kopitar na leto zasluži 6,8 milijona dolarjev. Potreboval jih bo za plačevanje podpore otrokom. Med tistim podaljškom so mnogi ljudje zanosili. Menim, da sem noseč tudi jaz," je po prvi tekmi finala v svojem video blogu vpil 22-letni Steve Dangle. Steve je Kanadčan, zato se samo od sebe ponuja vprašanje, kako je mogoče, da nekdo iz Toronta zanosi z hokejem, ki prihaja iz Los Angelesa? Na to vprašanje ni preprostega odgovora. Odkar obstajajo, Kingsi še niso zmagali ničesar. In Anže Kopitar ni Jeremy Lin. Ali bolje, hokej ni košarka, kjer lahko en sam igralec reorganizira igro ekipe. Hokej je bolj kolektivna, bolj groba, fizična, predvsem pa hitra igra. S tem seveda ne gre podcenjevati vloge posameznikov. Toda po ocenah poznavalcev je kvaliteta letošnjih finalistov na nižji ravni kot običajno. Povsem nerazumljivi pa so uspehi Kingsov, ki med redno sezono sploh niso blesteli. Vsi mi upamo, da zaradi tega, ker je kralje končno obsijala zvezda. Kopi(s)tar!
