Brala sta Bleiweisove Novice, Slovenski narod, Slovenca, Slovenski dom, Jutro, nemškojezični Laibacher Zeitung, delavsko Zarjo in satirično Oso. V pravkar izdani knjigi Naši in vaši sta povzela nekaj ugotovitev, ki osvetljujejo tudi današnji čas. Nobeden od časopisov, skozi katere se je dvigovala slovenska nacionalna zavest, ki se je konfrontirala z nemško, ni skrival svoje politične pripadnosti. "Oba tabora, nemški in slovenski, sta že kmalu prepoznala potrebo po lastnem političnem časopisu, ki bo deloval kot glasilo stranke," sta napisala.

Podobno je kasneje obveljalo za razmerje med katoliškim in liberalnim slovenskim političnim taborom. Skozi časopisje se je ostro - tudi s skrajnimi žalitvami in osebnimi diskreditacijami - zarisovala ločnica med svetovnimi nazori: konservativnimi in liberalnimi; elitnimi in tistimi, ki so jih gojili revni; katoliškimi in protikatoliškimi.

Posebej povedno je poročanje časopisov o prvi večji finančni krizi kapitalizma, ki jo je povzročil zlom dunajske borze leta 1873. Oblikovala se je ločnica med zagovorniki osebnega bogatenja in zagovorniki pravičnejše distribucije bogastva. Krizne razmere so časnikarje "prisilile", da so razkrili svoje barve. Nekatere od člankov, ki so izšli pred stoletjem in več (ali ki so bili zaradi prevelike lucidnosti, preveč jasnega vpogleda v dejansko stanje stvari, cenzurirani), bi brez težav objavili tudi danes.

Zgodovinarji načelno pravite, da zgodovinskih virov v sodobnosti ne smemo brati preveč dobesedno, saj se zgodovina v resnici ne "ponavlja". Zakaj pa se nam zdi, da se vendarle ponavlja?

Polajnar: Situacije so vedno drugačne in družbene razmere se razvijajo. Do ocene, da se vse ponavlja, prihajamo šele z današnjim razumevanjem, s katerim vrednotimo nekdanje dogodke.

Zajc: Če si zgodovinske dogodke ogledamo bolj natančno, vidimo, da ni tako. Obstajajo pa vzporednice.

Danes je denimo lahko reči, da je vsak časopis oziroma medij bolj naklonjen določeni politični ideji in da je enako veljalo že pred stotimi leti.

Polajnar: Politični časopisi so se prvikrat pojavili leta 1848, ko se je začel odpirati politični prostor. Pred tem je bilo zelo težko izdajati karkoli, kar niso bile uradne novice, ki jih je dopuščala cenzura. Ko se je politični prostor z marčno revolucijo sprostil, pa je naenkrat nastala prava eksplozija časopisja.

Na Dunaju je začelo izhajati več kot 150 novih časopisov.

Polajnar: Potreba po časopisih je bila res velika.

Zajc: Še posebej v nastajajoči meščanski javnosti, ki je zahtevala politično participacijo.

Meščansko javnost v Ljubljani sta tedaj tvorila nemški in slovenski politični tabor, ki sta si izrazito nasprotovala tudi s pomočjo svojega časopisja. Tretji pol pa je tvorila cesarska oziroma državna časopisna cenzura, ki je zatirala oboje?

Zajc: Bilo je še bolj zapleteno. Habsburška monarhija oziroma kasnejša Avstro-Ogrska ni bila samo politični oder, ampak je s svojo zakonodajo, tradicijo in kulturnimi vzorci ključno oblikovala slovenske politične spore. Vzemimo za primer šestdeseta leta 19. stoletja, ki so bila politično zelo burna. Takratna nemška liberalna vlada na Dunaju, ki je bila centralistična, je tiskovni zakon uporabljala na zelo restriktiven način. Zaplenila je veliko slovenskih, pa tudi čeških časopisov. Po tem pa je nastopila bolj federalistično naravnana vlada, ki se je odločila za aktivno tiskovno politiko. Namesto cenzure so se odločili, da bodo financirali ustanavljanje vladi prijaznih časopisov. Ker pa je v tistem času v Ljubljani Janez Bleiweis že izdajal vladi dokaj prijazne Novice, so se odločili, da mu ne bodo konkurirali. Zato pa so v Gorici sofinancirali list Domovina. Še leto kasneje se je vlada spet spremenila in tiskovna politika se je ponovno zaostrila.

V sedemdesetih letih se je situacija še malo razvejala, saj je bil tudi slovenski politični tabor razdeljen na staro- in mladoslovence. Vendar so sodelovali, saj so imeli skupnega nasprotnika v nemških liberalcih. Napadali so nemške liberalne liste, med seboj pa so sklenili dogovor, da v časopisih ne bodo odpirali tem, ki jih delijo.

Polajnar: Kasneje, proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja, so se boji med Slovenci polno razplamteli. Vse slogaške parole so bile pozabljene. Vendar so si to lahko privoščili predvsem na Kranjskem, saj tu nemški pritisk na Slovence še ni bil tolikšen. Drugod, na Primorskem in na Štajerskem, pa so bili Slovenci prisiljeni sodelovati, saj je bil nemški oziroma italijanski pritisk preveč silovit.

Kako je delovala cenzura? Je bila glede na to, da je bila uradna, tudi transparentna? Je bilo mogoče predvideti, kaj bo cenzurirano?

Zajc: Cenzuro je izvajal državni uradnik, ki je bil za to posebej zadolžen. Cenzura pa po letu 1863 ni bila več preventivna. Pred tem so članke pregledovali, preden so šli v tisk, kasneje pa so časopise dobili na mizo, ko so bili že izdani.

Polajnar: Zasegli so jih, ko so bili že natisnjeni, vendar so prepovedali samo posamezne članke. Zato so morali izdajatelji celotno izdajo natisniti na novo, na mestu, kjer je bil cenzurirani članek, pa je ostal napis "zaplenjeno". Kadar so bili politični boji posebej razvneti, sta bili lahko prazni kar celi dve strani. Vendar je trafikantom ponavadi uspelo nekaj številk necenzuriranega časopisa še pravočasno skriti in so jih potem tajno razpečevali. Zanimanje ljudi za prepovedano vsebino se je s cenzuro le še povečalo.

Zajc: Nikakor pa ni bilo mogoče vnaprej predvideti, kaj bo cenzurirano. Člene tiskovnega zakona, ki so prepovedovali nestrpnost, žaljenje cesarja, žaljenje nravnosti oziroma morale, so časnikarji imenovali "kavčuk paragrafi". To je pomenilo, da so bili napisani tako ohlapno, da jih je bilo mogoče "raztegniti" glede na potrebe vsakokratne oblasti.

Kakšne so bile tipične zaplenjene vsebine?

Zajc: Žaljenje cesarjevega imena. Leta 1912 je denimo socialistični časopis Zarja objavil članek, ki je kritiziral izlet avtomobilistov z Dunaja v Ljubljano. Med avtomobilisti, v katerih je časopis prepoznal razsipne "bogatune", so bili tudi člani cesarske družine. Zato so časnikarji kritizirali kranjskega deželnega glavarja Ivana Šušteršiča in ljubljanskega župana Ivana Tavčarja, ki sta goste hitela pozdravit. Časopis je zapisal, da jima tega ni bilo treba storiti, saj nista "dvorna lakaja". Cenzorji pa so časopis napadli, češ da so s tem žalili cesarsko ime, in članek prepovedali.

Prepovedano je bilo denimo tudi žaljenje vere, pri čemer pa je bilo dovoljeno kritiziranje Cerkve kot institucije.

Polajnar: Kavčuk paragrafi so bili v resnici zelo široki. Branili so državo, državni zbor, deželne zbore, vse javne uradnike, vojake in duhovnike. Večkrat pa so bili zaplenjeni tudi časniki nasprotnih političnih strani, ki so se medsebojno napadali. Cenzura ni ščitila samo uradnih državnih ustanov, ampak je posegala tudi v strankarsko politiko.

Pišeta, da so posebej ostro cenzuro, kadar so bili na oblasti, izvajali nemški liberalci. To je v nasprotju s teorijo razvoja svobodnih medijev, ki so izšli prav iz vrst liberalizma, svobodnega podjetništva, ki je rušilo rigidnost starih državnih režimov oziroma kraljevin. Od kod ta paradoks?

Zajc: Nemški liberalci so bili obenem tudi zavzeti nemški nacionalisti. Vsakršno aktivnost slovanskih narodov so razumeli kot napad na svojo liberalnost. V slovanskih narodih so videli grožnjo, ker da sodelujejo z Rusijo, ki so jo označevali za protiliberalno in nazadnjaško.

Jürgen Habermas je res pisal o tem, da je svobodni meščanski subjekt postal svoboden s pomočjo medijev, "nižji sloji" so bili iz tega izključeni. Stvar pa tudi ni bila povsem enoznačna, saj liberalne ideje niso zajemale le ideje svobodnega trga, ampak tudi osebno svobodo, svobodo lastnega naroda ali razmerje do katoliške cerkve.

Očitno pa je cenzura tako privlačen inštrument, da jo ne glede na miselnost izkoristi prav vsaka oblast?

Zajc: Res je. Nemški liberalci so bili "ekskluzivni revolucionarji". Bili so ves čas razpeti med poudarjanje nemškega nacionalnega bistva in liberalnosti. Drugim skupinam so postavljali pogoj: "Imejte pravice, ampak bodite taki kot mi." S kasnejšim širjenjem volilne pravice pa so se začeli v javno debato vključevati tudi nižji sloji, kmetje in delavci. Ti so šli bodisi v smer katoliških bodisi socialističnih ali socialnoliberalnih idej. Zaradi tega pa so se nemški liberalci proti koncu 19. stoletja počutili ogrožene.

Je cenzura s širjenjem volilne pravice naraščala ali je bila vedno manj učinkovita?

Polajnar: Zaplenjenih časopisov je bilo res čedalje več, vendar jih je vedno več tudi izhajalo. Medijski prostor se je krepil, država pa je vztrajala na starih položajih. Jasno je, da so pri tem cenzorji ugotavljali vedno več kršitev.

Zajc: Veliko pa je bilo odvisno tudi od posamezne vlade. Pod nemško liberalno vlado je bilo zaplemb več, v času stabilne konservativne vlade med letoma 1879 in 1893 pa je število konfiskacij upadlo. V času velike politične krize leta 1897, ko je na Dunaju v parlamentu prihajalo do pravih pretepov, tudi z noži, in hudih obstrukcij, je bilo zaplemb spet več.

Polajnar: Bolj ko se je približevala prva svetovna vojna, več je bilo v časopisih nacionalnega sovraštva, ki ga je tiskovni zakon prepovedoval. Podobne prepovedi veljajo še danes.

Vendar je bila temu vzporedna tudi ideja o svobodi govora?

Zajc: Seveda, ta se je uveljavila že v revolucionarnem letu 1848. Načeloma je bila tiskovna svoboda, poleg svobode učenja, zapisana tudi v ustavi iz leta 1867. Zato pa so morali iznajti sistem cenzure, ki je to načelo omejeval. Vendar se uradnik, ki je cenzuro izvajal, ni več imenoval "cenzor" (policijski in cenzurni dvorni urad je na Dunaju obstajal v letih 1801-1848, op.p.), temveč so za to imenovali "državnega pravdnika". Svoboda govora je torej kot vrednota meščanske družbe že tedaj segala razmeroma visoko, a so jo obenem tudi vsi omejevali.

Se je na svobodo govora naslonilo tudi prepričanje, da lahko vsaka politična stranka ustanovi svoj časopis in ga odkrito uporablja za svoje glasilo?

Zajc: To je bilo nekaj povsem običajnega.

Koliko ljudi je bilo dejansko pripravljenih brati ideološka glasila političnih strank? Je takšno branje veljalo za kakovostno, takšno, ob katerem je mogoče postati "razgledan"?

Polajnar: Dvomim, da so tedaj o tem sploh razmišljali. Glede na posebno ureditev avstro-ogrske države sta tudi na politični ravni obstajala dva svetova: Dunaj in provinca. Zato so slovenske politične stranke, četudi so si bile nasprotne, dostikrat enotno nastopale proti nemški strani. K objektivnosti poročanja v današnjem pomenu ni težil nihče.

Zajc: Sicer pa je bila razvita kultura kavarniškega branja časopisov. V kavarnah so brali časopise različnih političnih nazorov in tudi časopise iz drugih dežel, z Dunaja, iz Hrvaške, Češke, Galicije. Bralci so lahko časopise primerjali med seboj. Prebrali so enega slovenskega, enega nemškega in si ustvarili mnenje. Vedeli so, denimo, da je Laibacher Zeitung bolj uraden, "oficiozen" časopis, zato so znali interpretirati, kar so prebrali.

Koliko pa so se tedanji časopisi - ne glede na politični predznak - ravnali po "tržnih nišah"? So izdajatelji in časnikarji prepoznali, kaj se splača pisati, da jih bodo bralci kupovali? So bili časopisi tedaj tržni izdelek?

Zajc: Pomemben vir prihodka so bili oglasi, sicer pa je bil časopisni posel precej zahteven. Kdor je hotel izdajati časopis, je moral plačati določene pristojbine in del denarja tudi posebej naložiti, da ga je lahko država vzela, kadar je časopisu naložila kazen. Brez podpornikov v takšnih razmerah ni šlo. Sponzorje pa so lahko zagotovile predvsem politične stranke, ki so bile povezane z bogatimi ljudmi.

Torej zgolj od prodaje in oglasov časopisna podjetja niso mogla živeti?

Polajnar: Verjetno so lahko živela od tega, podpora politike pa je bila povezana s tem, da so bili politiki pogosto tudi novinarji in uredniki. Ivan Tavčar je kot urednik Slovenskega naroda sam poročal o svojem govoru, ki ga je imel ob neki priložnosti, in ga je tudi sam pohvalil, kako krasen da je bil. Pod ta članek se sicer ni podpisal.

Je to bralstvo mirno sprejelo?

Zajc: Verjetno da. Ob to pa se je obregnil Fran Levec, ki je v nekem svojem zasebnem pismu pisal, da ne razume, kako si je Tavčar lahko privoščil, da je pisal sam o sebi.

So bili to nekakšni Tomaži Majerji tedanjega časa? Je bila situacija podobna kot pri predvolilnih brezplačnih časopisih iz leta 2008, v katerih so izhajali članki avtorjev, ki so se skrivali pod psevdonimi?

Zajc: Pravzaprav ne. Podpisovanje pod manjšimi članki ni bilo v navadi. Avtorji so svojo identiteto skrivali tudi zaradi cenzure. Sicer pa je bilo podpisovanje s psevdonimi, kraticami, šiframi zelo razširjeno. Tudi zato, ker je moral velikokrat celoten časopis sestaviti en sam avtor. To so prikrivali tako, da je avtor uporabljal vrsto različnih psevdonimov.

Kakšno je bilo sicer časnikarsko delo? Je bilo podobno današnjemu?

Zajc: Seveda, prebirali so uradne telegrame, spremljali so delo deželnega zbora, izvrstni so bili tudi novinarji, ki so poročali s sodišč. Res pa je, da je bilo novinarsko delo bolj aktivistično.

Polajnar: Zato je bil časnikarski jezik bogatejši in bolj sočen, kar je razumljivo, saj so bili časnikarji pogosto uveljavljeni pisatelji.

So bili časnikarji ugledni člani meščanske družbe?

Polajnar: Kakor kdo. Načelno so bili del elite.

Zajc: Novinarska druščina pa je bila razslojena. Eni so se vzpenjali po družbeni lestvici, drugi so branili svoje položaje, tretji so prestopali med političnimi tabori. Kot smo že rekli, so bili med novinarji tudi politiki.

Res pa je tudi, da pravi novinarji na Kranjskem v zgodnjem obdobju niso bili premožni. Jakob Alešovec (1842-1901, op.p.), ki je res živel samo od novinarstva, je denimo zapisal: "Ne vem, kteri modrijan je rekel, da je časnikarstvo šesta velika moč na zemlji; če se ni norca delal s časnikarja, pa ni bil pri pravi pameti. /…/ Veliko dela - malo zaslužka, veliko zamer - malo časti, veliko odgovornosti - nič gotovega, in če danes odloži svoje pero, se jutri že morda zanj nikjer kosilo ne bo kuhalo." Prekarnost njihovega položaja je bila kar precejšnja. Vendar so se razmere spremenile, z razmahom časopisja se je položaj novinarjev izboljšal.

Nekateri novinarji na Dunaju pa so bili tudi zelo bogati. Ko je leta 1873 na Dunaju počil borzni balon, kar je prineslo veliko krizo, so bili s tem povezani tudi mediji. Tedanji nemški liberalni časopisi so bili namreč povezani z bančnimi in investicijskimi ustanovami. Med njimi so se vzpostavili sistemi podkupovanja: ne le da so pozitivno poročali o kakšni "prijateljski" delniški družbi, ampak so tudi sami novinarji špekulirali na borzi. Tipičen je bil ustanovitelj najpomembnejšega nemškega liberalnega časopisa Neue Freie Presse Max Friedländer, ki je bil sicer odličen novinar, a se ga je dalo tudi "kupiti". Investicijske družbe, ki so bile z njim povezane, so denimo njemu in njegovim novinarjem dale vnaprej možnost, da so delnice kupili po nominalni ceni; ko se je začelo trgovanje, pa je vrednost delnic seveda zrasla. Šlo je celo tako daleč, da novinarji delnic niti niso več kupovali, ampak so zgolj prejeli razliko v ceni. Ta posel je bil tako donosen, da so nekateri novinarji dobesedno obogateli, manjši časopisi pa so se zelo grebli, da bi bili tudi sami deležni tega bogatenja. Tako so novinarji s pisanjem, naklonjenim investicijskim ustanovam, zelo pripomogli k napihovanju borznega balona.

To je bila ena od točk, na kateri so se slovenski časopisi različnih političnih polov združili v kritiki nemških časopisov?

Polajnar: Očitek konservativcev je bil, da je borzno trgovanje zavržna dejavnost "liberalcev, prostozidarjev in Židov". Koncept trgovanja s papirji se ni skladal s tedanjim konservativnim pogledom na družbo. V Novicah so pisali, da je borza nekakšna "srečkarija". Res pa je tudi, da borzni zlom na slovensko gospodarstvo ni močno vplival, saj je bilo preveč obrobno.

Zajc: Posledice za slovensko gospodarstvo so nastopile v kasnejših letih. Pravih borznih špekulantov pa je bilo na Kranjskem zelo malo. Med njimi so bili kvečjemu nemški liberalci, ki so se zavzemali za "laissez faire" kapitalizem, slovenski liberalci pa so bili bolj zagovorniki socialno-liberalnega, protekcionističnega gospodarstva.

Polajnar: V slovenskih časopisih so se pojavili zapisi, ki so predstavljali različne poglede na razvoj družbe v prihodnosti. Spraševali so se, kam naprej, in predlagali spremembe. Za razliko od današnjega dogajanja, ko se zdi, da nihče, razen neoliberalcev, ne pozna rešitve...

Zajc: A so bile v 19. stoletju možne rešitve vendarle nakazane. Z današnjega vidika so bile nekatere tudi nevarne.

Pojavil se je odpor do Judov?

Zajc: Tako je. Protižidovska naravnanost je bila gotovo posledica te krize.

Kaj pa komunistične, socialistične ideje? Je kdo začel citirati Marxa?

Zajc: Delavsko gibanje je tedaj že obstajalo.

Polajnar: Gotovo je bila komunistična ideja prisotna v družbi, saj so že leta 1867 celovškega Slovenca obtožili, da je komunističen. To je bilo seveda absurdno in kasneje tudi sodišče v pisanju Slovenca ni našlo komunizma. A kot kaže, je "komunistična nevarnost" obstajala.

Zajc: Očitno je bilo delavsko gibanje v vzponu. Pojavljali so se predvsem letaki, ki so delavce pozivali v boj za delavske pravice. Prvi slovenski delavski časopis Ljudski glas je izhajal v letih 1882-1884, izdajalo ga je delavsko izobraževalno društvo, ki so ga takrat vodili radikalci. Te so leta 1884 v Slovenskem narodu napadli slovenski liberalci, oblast pa jih je zaradi veleizdaje aretirala. Slovenski socialdemokratski tisk po letu 1890 je odkrito pisal o tem, da bi bilo treba kapitalizem nadomestiti s čim drugim, saj ta ureditev neti zgolj mednarodno sovraštvo... Takšno pisanje je bilo sicer zelo previdno. Ne smemo pa pozabiti, da je tudi katoliški tisk ob socialnih vprašanjih dobil velik zalet.

Pa so bili časopisi zgolj ogledalo političnega vrenja, poročevalci o dogajanju, ali so bili tudi nosilci sprememb? Vprašanje je namreč aktualno še danes.

Zajc: Časopisi niso bili zgolj poligon za politične spopade, ampak so tudi odpirali nekatere velike teme in ustvarjali debate. Odpirali so denimo vprašanje pravic žensk.

Polajnar: To se ni dogajalo le v liberalnih časopisih. Tudi v katoliškem tisku so pisali o ženskem vprašanju. Predstavitev problema je bila sicer konservativna, a odprl se je prostor za debato. V javnost so prihajale stvari, o katerih se prej sploh ni razpravljalo. Na prelomu stoletja pa se je začelo pisati tudi o spolnosti - ponavadi z razkrivanjem in ustvarjanjem afer. Odprlo se je vprašanje gole muze nad Prešernovim spomenikom in Jegličeve brošure Ženinom in nevestam, v kateri je delil nasvete o spolnosti. V "aferi Eulenburg" pa se je špekuliralo o tem, ali je nemški cesar homoseksualec, ker se je družil z nekaterimi vplivnimi homoseksualci, ki so izgubili položaje. Obtožba homoseksualnosti je predstavljala politično smrt. Stranski učinek tega pa je bil, da so prišle v ospredje tudi organizacije, ki so v Berlinu zagovarjale dekriminalizacijo homoseksualnosti.

Zajc: Po eni strani je bilo ozračje nestrpno, po drugi strani pa je javnost začela razpravljati o pomembnih temah. Kljub vsemu so se soočali različni koncepti. V primerjavi s tem je današnja evropska politika, kot jo poznamo od začetka devetdesetih, precej brezbarvna. Morda se šele z zaostrovanjem krize začenjajo ponovno soočati veliki koncepti.

V zgodovini pa se je pokazalo, da tedaj, ko se v politiki začnejo resna trenja med različnimi koncepti, lahko nastanejo tudi ideje, ki so za družbo nevarne. Dobro je torej, da se danes pogovarjamo o prihodnosti, a ob tem se bodo pojavljale tudi nevarnosti. Eno brez drugega žal ne gre.