Brez razočaranj seveda ni šlo, za kar je v prvi meri poskrbel Abbas Kiarostami, ki je posnel svoj drugi neiranski film, na Japonskem zasnovani in posneti Kot bi bil zaljubljen, enigmatično zgodbo o igranju z identitetami in norih ljubezenskih impulzih, kjer združi upokojenega sociologa, krhko študentko, ki se preživlja kot dekle na poziv, in njenega koleričnega ljubimca. Študentko si na dom naroči plahi profesor, ki mladenke ne "konzumira", zato pa konkretno premeša turbulentno razmerje med njo in fantom, ki profesorja zamenja za dedka in sprejme za moralni kompas. Kot je pri Kiarostamiju navada, stvari niso takšne, kot so videti na prvi pogled; vsi se po malem pretvarjajo, potvarjajo intimne detajle in manipulirajo s sogovorniki, telefon se izkaže za enega ključnih sredstev "komunikacije", ki v tem primeru ljudi seveda ne združuje, kvečjemu ločuje. To je prvi film, ki je letos v Cannesu doživel odkrito sovražen odziv občinstva, kar pa več pove o nerazgledani javnosti kot o filmu in njegovem avtorju. Kiarostami pusti gledalca precej zbeganega ("kaj je umetnik v resnici želel povedati?"), povrh vsega mu umanjka prepoznavna čustvena razsežnost, toda to je še vedno igriv in duhovit film cineasta, ki nikoli ni stopical na mestu, temveč je raje iskal neraziskane teritorije.

O povsem drugačni vrste ljubezni govori zadnje delo Michaela Hanekeja, ki zgodbe o osemdesetletnih zakoncih, visoko kultiviranem paru pariške umetniške elite (igrata ju Jean-Louis Trintignant in Emmanuelle Riva), ne bi mogel nasloviti drugače kot Ljubezen. Kaj je prava ljubezen, nam je pred kratkim plastično razložil neki drug francoski film: ko nemočnemu in dementnemu partnerju vsak dan brišeš rit, mu menjaš plenice, ga hraniš in mu v nesreči stojiš ob strani do zadnjega, to je pravi izraz ljubezni. To svoji dragi Anne obljubi Georges, odločen, da žene kljub vse večji psihični in fizični izčrpanosti ne bo poslal v dom za ostarele. Na pozive okolice, predvsem "pragmatične" hčerke Eve (Isabelle Huppert), se ne odziva, z osebo, s katero je preživel srečno, ljubeče in intelektualno aktivno življenje, namerava ostati do zadnjega. Haneke se tu približa teritoriju, ki se mu je tako v dokumentarni kot igrani formi z brezkompromisno preciznostjo in obupano čustveno intenzivnostjo posvečala že japonska režiserka Naomi Kawase, v precej bolj izumetničeni in afektirani maniri tudi Bergman. Ljubezen s formalno in estetsko strogostjo govori o peklu staranja in umiranja in, tako kaže, bo eden resnih kandidatov za najvišje palme.

Po Kiarostamiju in Hanekeju je Cristian Mungiu tretji pretekli zmagovalec Cannesa, ki je na festivalu predstavil novi film: Onstran hribov, zgodbo o eksorcizmu v 21. stoletju, je zasnoval po knjigi romunske novinarke Tatiane Niculescu Bran, ki je popisala nenavadne dogodke v pravoslavnem samostanu na začetku tisočletja. Tam se po približno desetih letih srečata dekleti, ki sta skupaj odraščali v sirotišnici. Voichita je zadnja leta živela Nemčiji, zdaj se je zaradi čustvenih težav in depresije vrnila, da bi v stabilnejši Alini našla oporo. Po nesoglasjih s popom se je Voichita pripravljena odreči vsemu materialnemu in prisluhniti Bogu, nato začne kazati znamenja hudih psiholoških motenj in po mnenju nun in popa obsedenosti s hudičem. Romunskega režiserja, kot kaže, v ustvarjalnem smislu zanimajo komplicirani in skrupulozni "ideološki aparati". Kar so za junakinji 4 mesecev, 3 tednov in 2 dni (2007) predstavljale restrikcije komunističnega aparata, so za Voichito in Alino kompleksne zapovedi/prepovedi in seznam grehov pravoslavne cerkve. Mungiu jih je med pripravami na snemanje naštel 464, med njimi mnoge kontradiktorne, toda Onstran hribov ni film, ki bi želel provocirati ali vzbujati kontroverzne reakcije; je trezno delo, ki kvečjemu odpira razpravo o vlogi vere v 21. stoletju, predvsem o vprašanju nikjer navedenega greha ignorance.