"Z gozdom ravnamo nestrateško in ga zanemarjamo. Čedalje več denarja namenjamo za kadre v gozdarstvu in čedalje manj za dela v gozdovih. Nadzor nad izvajanjem del je slab, posledično se povečuje delež nedovoljenega poseka, ki predstavlja dobro četrtino vsega poseka. Naš namen je bil tudi spodbuditi razmislek o tem, ali je sklad tak, kot je, sploh še potreben, saj izgublja potentnost oziroma vire, da bi lahko v imenu države kupoval gozdove; namesto načrtovanih 800 hektarjev jih na leto kupi le okoli 300. Revizijsko poročilo je tudi brca v zadnjico MKO, naj že enkrat premislijo, kako spremeniti neposrečeno politiko koncesijskega izkoriščanja gozdov, od katerega država dobi razmeroma malo," nam je ob izdaji zajetnega revizijskega poročila, spisanega na kar 186 straneh, dejal Tomaž Vesel, podpredsednik računskega sodišča.
Vrhovni državni revizor Samo Jereb je dodal, da tako celovitega pregleda upravljanja gozdov doslej še niso opravili, medtem ko je kmetijski sklad sam že stari znanec njihovih revizij. Računsko sodišče ga je nazadnje vzelo na muho leta 2006, ko mu je za poslovanje v letih 2003 in 2004 izreklo negativno mnenje, saj mu je naračunalo za 1,66 milijarde takratnih tolarjev nepravilnosti, predvsem pri prometu s kmetijskimi zemljišči in gozdovi. Sklad je moral leta 2006 pripraviti odzivno poročilo in se v njem zavezati, kako in do kdaj bo odpravil ugotovljene nepravilnosti. Sprejel je 12 popravljalnih ukrepov, za katere je predsednik računskega sodišča Igor Šoltes takrat sicer ocenil, da so zadovoljivi, je pa podvomil, ali bodo vsi tudi uresničeni.
Čakajoč na podpisnika iz Dravske banovine
Šoltesov dvom je bil očitno upravičen, vsaj kar zadeva ureditev evidenc o tem, koliko kmetijskih zemljišč in gozdov ima država sploh v lasti. Skladove evidence namreč še vedno niso popolne, za nameček tudi ni dokončan prenos vseh zemljišč in gozdov z občin in drugih pravnih oseb na sklad, čeprav bi to moralo narejeno do konca leta 2010. "Časovnico za prenos zemljišč si je sklad določil sam, na podlagi naše prejšnje revizije. Poznal je vse zakonske omejitve pri tem, zato se nanje danes ne more izgovarjati," je do sklada kritičen Jereb, kot olajševalno okoliščino pa priznava, da so kot lastniki nekaterih od teh gozdov vpisane neobstoječe pravne osebe, kot je denimo Dravska banovina, sklad pa bi moral po veljavni zakonodaji za njihov prepis nase predložiti pogodbo s prejšnjim lastnikom, kar seveda ni izvedljivo. Zato tudi računsko sodišče meni, da bi bilo treba v primerih, ko gre za neobstoječe pravne osebe, omogočiti, da se prenos gozdov na sklad izpelje brez pogodbe.
Po ugotovitvah računskega sodišča je bilo konec leta 2009 še 23.800 hektarjev gozdov, ki bi jih bilo treba prenesti na sklad, a ker se to ni zgodilo, naj bi bil sklad oziroma država po oceni računskega sodišča na letni ravni prikrajšana za 642.000 evrov prihodkov. Toliko bi jih lahko ustvarila, če bi sklad upravljal te gozdove.
So koncesionarji nedotakljivi?
Leta 2016 bodo potekle 20-letne koncesijske pogodbe, s katerimi je država na gozdna gospodarstva neodplačno prenesla upravljanje in razpolaganje z gozdovi v njeni lasti. Janševa vlada si je v koalicijsko pogodbo zapisala, da morajo državni gozdovi (vseh naj bi bilo okoli 240.000 hektarjev) po izteku koncesijskih pogodb preiti pod upravo družbe v stoodstotni lasti države.
Vladi spremembe na tem področju svetujejo tudi revizorji računskega sodišča. "Na ravni strateških načrtov slovensko gozdarstvo v nasprotju z mnogimi drugimi panogami ni podhranjeno. Očitno pa se zaplete pri razmisleku o tem, ali je koncesijski način upravljanja državnih gozdov nedotakljiv. Časa za sistemski poseg na to področje je razmeroma malo," opozarja Tomaž Vesel.
Da je glede koncesijskih pogodb za delo v državnih gozdovih (pogodbe se nanašajo na sečnjo in spravilo lesa, na prodajo lesa ter na opravljanje varstvenih, gojitvenih in drugih potrebnih del v gozdovih) nekaj treba spremeniti, meni tudi Samo Jereb. Računsko sodišče vladi svetuje, naj jih skrajša na pet let in naj razmisli o tem, ali ne bi bila nemara predmet koncesijske pogodbe le sečnja, medtem ko bi izvajalce varstveno-gojitvenih del izbirali z javnimi razpisi.
Delovne skupine se kopičijo, rezultatov pa ni
Računsko sodišče je med revizijo upravljanja gozdov v letu 2009 med drugim ugotovilo, da koncesionarji lesa iz državnih gozdov niso prodajali na dražbah, kot velevajo predpisi, da jim je sklad priznaval stroške za opravljena dela na podlagi zastarelih normativov (za stroje, ki se ne uporabljajo več). Po mnenju računskega sodišča je sklad ravnal negospodarno, ker je koncesionarjem neupravičeno povrnil stroške za vzdrževanje gozdnih cest v znesku več kot 200.000 evrov. ZGS pa revizorji očitajo, da je koncesionarjem stroške za gojitvena in varstvena dela priznaval na podlagi odločbe in ne po dejansko opravljenem delu.
Računsko sodišče je vsem trem revidirancem, tudi kmetijsko-okoljskemu ministrstvu, naložilo, naj pripravijo odzivno poročilo s popravljalnimi ukrepi, dalo jim je tudi 46 priporočil za boljše upravljanje gozdov. MKO je med drugim predlagalo spremembo zakona o gozdovih, saj meni, da je to nujna podlaga za izboljšanje stanja. Revizorji so do pristojnih na MKO kritični tudi zato, ker so prepričani, da že lep čas vedo, da "sistem ne deluje v redu", da se denar v gozdarstvu povečuje v delu, ki je namenjen za birokrate, zmanjšuje pa za dela v gozdovih. A MKO - razen tega, da ustanavlja delovne skupine (od leta 2008 je ustanovilo že tri) - ne ukrepa, ugotavljajo revizorji.
