Pok nepremičninskih in z njimi povezanih balonov, stečaji, padanje zasebne porabe in posledični stroškovni pritiski na proizvajalce, množična odpuščanja, skokovito naraščajoči javni dolgovi, preobremenjene finančne institucije, grozeči izstopi članic evrskega območja in druge podobe iz apokaliptičnega arzenala svetovne ekonomske zgodovine so žal trenutna svetovna realnost. Njene ekonomske, politične, institucionalne in intelektualne posledice bodo globoke in daljnosežne. Nenehno naraščanje odstotka nezaposlenih, s hkratnim nenehnim padanjem cen potrošniških dobrin, ob hkratnih nizkih, skoraj ničelnih obrestnih merah in padajoči industrijski proizvodnji ter deflacijskih pritiskih so v bistvu znamenje, da smo bili priče čisto prave ekonomske depresije.

V takšnih mednarodnih okoliščinah mineva tudi prvih sto dni nove slovenske vlade in s tem tudi priložnost za prve pravno-ekonomske ocene politik vlade na gospodarskem področju, ne zgolj njenega razvpitega varčevalnega paketa, ki ga je vlada udejanjila pred kratkim, ampak tudi delovanja drugih resornih ministrstev s tega področja. Za zunanjega opazovalca je takšno splošno ocenjevanje predvsem zaradi omejenih informacij o strategijah, načrtih, izračunih in naslednjih korakih posameznih ministrstev in vladnih služb zelo nehvaležno početje, a vendar so splošni vtisi prvih stotih dni zelo mešani. Ob porajajočih se dvomih, negativnih presenečenjih in izgubljenih pričakovanjih je najprej treba poudariti, da je Slovenija končno dobila delujočo, aktivno ter predvsem operativno vlado. S tem in z obljubo, da največji sindikati varčevalnega paketa ne bodo poslali na referendum, je bil vsaj za zdaj mednarodnim finančnim trgom poslan pozitiven signal in napravljen, vsaj upam tako, prvi korak na poti k ukrepom za oživitev gospodarske aktivnosti.

Informacije so odločilne

Verjetno nam v tem trenutku kaj drugega kot varčevalni ukrepi in rezi zaradi slabe finančne politike v obdobju 2004–2008 (ko kljub veliki gospodarski rasti nismo ustvarili javnofinančnih presežkov, s katerimi bi lahko potem učinkovito in fiskalno nevtralno intervenirali v času krize) tudi ni preostalo, motijo pa predvsem način in izbrane prioritete. Še posebej šokantno, nesprejemljivo je krčenje sredstev za javno visoko šolstvo, raziskave, razvoj in infrastrukturo. In to ne samo zato, ker države, kot so recimo Nizozemska, Danska, Nemčija, Norveška, Švedska in Avstrija, ta sredstva povečujejo ali ohranjajo v enakem obsegu, ampak predvsem zato, ker so mednarodne študije pokazale tesno povezavo med višino financiranja in izhodno vrednostjo. Številne mednarodne študije ekonomskega razvoja držav so tudi pokazale, da so visoko izobraženo prebivalstvo (odlično visoko šolstvo, povečevanje vpliva znanstvenih objav, raziskave in razvoj), dobra infrastruktura in vladavina prava tisti trije temeljni pogoji, ki omogočajo dolgoročno ter vzdržno gospodarsko rast in razvoj. To so tudi tisti trije temeljni faktorji, ki na dolgi rok ločijo uspešne države od neuspešnih in ki ustvarjajo pogoje za povečevanje družbene blaginje.

Popolnoma nepotrebni in ekonomsko škodljivi pa so vzpostavljanje nekakšne varčevalne histerije, stanja permanentnih izrednih razmer, izjave o resetiranju ali skorajšnjem finančnem kolapsu države, nenehno seljenje in reorganizacija državnih organov ter iz tega izhajajoča splošna negotovost.
Naj na kratko pojasnim, zakaj zna biti javno dajanje katastrofičnih informacij tako zelo škodljivo.

Ekonomisti se strinjamo, da so informacije bistveni element našega življenja in da je skoraj vse v takšni ali drugačni meri povezano z informacijami. Informacije so temeljna sestavina odločanja in odločanje med omejenimi dobrinami je tudi osrednje vprašanje ekonomije. Pomanjkanje informacij nam namreč onemogoča sprejemanje, v ekonomiji predvidenih, popolnih, racionalnih odločitev, zato le-te nastanejo v pogojih negotovosti. Ta negotovost povzroči sprejemanje drugačnih odločitev od tistih, ki bi bile sprejete v svetu popolnih informacij. Tako postane negotovost neposreden vir nezadovoljstva in napačnih odločitev, ki med drugim znižujejo povpraševanje in s tem še dodatno pritiskajo na že tako opešano gospodarstvo. Posledično lahko torej trdimo, da so skoraj vse težave direktna posledica problema nepopolnih informacij. Dejstvo, da tudi takrat, ko ne rečemo ničesar, v bistvu vedno nekaj povemo, pa je morda eno najpomembnejših spoznanj ekonomske znanosti. Tako bodo na nekaterih trgih igralci, investitorji, v primeru, ko ne bodo dobili nobenih informacij o kakovosti in kredibilnosti države ali pa bodo javno dane izjemno slabe, predvideli, da je ta povprečne ali celo najnižje kakovostne ravni. Ob povedanem postane jasno, da je vzbujanje negotovosti in javno širjenje katastrofičnih informacij najvišjih predstavnikov države kontraproduktivno, saj zmanjšuje povpraševanje in tuje investicije ter zvišuje obrestne mere na mednarodnih finančnih trgih.

Naj se na kratko ustavim še pri vladavini prava kot enem izmed treh temeljnih pogojev za doseganje dolgoročne gospodarske rasti. Nesprejemljivo je na primer nenehno, nepremišljeno, populistično in brezglavo spreminjanje zakonodaje, sprejetih pogodbenih zavez in programov, vzpostavljanje novih in novih administrativnih ukrepov, podrejanje tožilstva itd. Takšno nepremišljeno ravnanje po nepotrebnem povečuje transakcijske stroške in vzpostavlja negotovost v delovanju gospodarskega sistema ter s tem tudi zavira gospodarsko aktivnost in neposredne tuje investicije. Posebej problematičen je tudi odnos do slovenskih sodišč in sodnega sistema. V dosedanjih razpravah o delovanju sodnega sistema, o morebitnih omejitvah trajnega sodniškega mandata in ob vsesplošnih političnih napadih na vlogo in delo slovenskega sodnika pa je žal njegova ekonomska vloga v gospodarstvu in celotni družbi, ki pa vendarle zna biti ena njegovih najpomembnejših, popolnoma spregledana in zanemarjena. Čeprav razprava o sodniški vlogi v gospodarstvu in družbi presega prostorske omejitve, naj poudarim, da je neodvisen, visoko usposobljen in kvaliteten sodnik ključnega pomena za delovanje samega ekonomsko-gospodarskega sistema, posledično ključnega pomena za doseganje gospodarske rasti in s tem tudi za povečevanje in ustvarjanje splošne družbene blaginje. Sodnik s svojimi visokostrokovnimi in neodvisnimi odločitvami v morebitnih sporih med igralci na trgu v resnici med njimi obstoječo negotovost pretvarja v gotovost. Ta gotovost omogoča medsebojno zaupanje, to zaupanje potem omogoča sodelovanje, to sodelovanje pa omogoča izmenjave, ki ustvarjajo dodatno gospodarsko rast, povečujejo alokacijsko učinkovitost in družbeno blaginjo.

Tvegana znižanja davkov

Skrb zbujajoči so tudi do sedaj razkriti načrti o nameravanem zniževanju nekaterih davkov, ki naj bi posledično razbremenili gospodarstvo in bogatejše sloje prebivalstva, da bi le-ti potem povečevali potrošnjo ali investirali v odpiranje novih delovnih mest, razvoj in raziskave. Takšen učinek je seveda možen, vendar v času gospodarske krize ali depresije ne prav verjeten. Barro-Ricardova ekvivalenca govori ravno o nasprotnem, saj lahko ljudje v pogojih negotovosti in v pričakovanju nižjih bodočih dohodkov preprosto trošijo manj. Prav tako pa podjetja takrat, ko je bodoče povpraševanje (ob obstoječih zalogah) izjemno negotovo, enostavno nerada investirajo v nova delovna mesta ali širjenje proizvodnje. Takšno zniževanje davkov lahko le še poveča proračunski primanjkljaj, hkrati pa tudi ne daje želenih rezultatov na strani povpraševanja in investiranja.

Usmeritev vseh moči v ukrepe za zagotovitev gospodarske rasti, prepotrebne strukturne reforme, zniževanje transakcijskih stroškov in administrativnih ovir (na primer dolgotrajnih postopkov za pridobitev gradbenega dovoljenja), zagotavljanje spodbud za produktivno vedenje, podjetništvo in ustvarjanje nove vrednosti ter preprečevanje moralnega hazarda in oportunizma, vzpostavitev in okrepitev vladavine prava (avtonomnost, nepristranskost in gotovost v izvrševanju in odločanju), povečevanje vlaganj v visoko šolstvo, znanje in razvoj, vzpostavitev inovacijskih platform, vlaganja v infrastrukturo ter krepitev nadzornih organov delovanja trga (kot sta na primer Urad za varstvo konkurence in Komisija za preprečevanje korupcije) so nekateri ukrepi, ki bi si jih želeli videti v prihodnjih mesecih. Sol iustitiae illustra nos!

Doc. dr. Mitja Kovač, LL.M., Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani