Koliko mladih se je udeležilo teh srečanj in kakšne ambicije ste zaznali pri njih? So podjetni ali še vedno bolj oprezajo za zaposlitvami?
Teh srečanj se je udeležilo precej mladih, čeprav se trudimo, da zaradi kakovosti dela naše skupine ne presegajo dvajset do petindvajset ljudi. Letos smo naredili nekaj izjem, ker je bil odziv izjemen, na nekatere Podjetne petke smo imeli več kot osemdeset prijav, tako da smo v enem podjetju Podjetni petek izvedli dvakrat. Mladi so seveda različni – nekateri prihajajo predvsem zaradi napotkov kadrovikov, kako napisati življenjepis, motivacijsko pismo, kako se obnašati na razgovoru... Spet drugi pridejo z že pripravljenim življenjepisom, pripravljeni na mreženje, po koncu gredo do kadrovikov, rekruterjev... 

Kako Podjetni petki mlade spodbujajo k sami podjetnosti, razmišljanju o lastnem podjetju in dejavnosti? In kako jih vi pri tem usmerjate, bolj v podjetne vode ali v pisanje prošenj?
Podjetni petki spodbujajo k podjetnosti v smislu, da se mladi zavedo, da so sami krojači svoje usode. Prav s tem namenom smo projekt tudi začeli – da bi mladim pokazali, da si lahko sami spletejo zveze in poznanstva, če jih še nimajo, da je nujno, da so aktivni že med študijem, da je formalna izobrazba nujna, a ne več zadostna podlaga za uspešnost pri pridobivanju zaposlitve. Mladih tako ne usmerjamo v smislu usmerjanja v podjetništvo ali pisanje prošenj – bolj jih navajamo na to, da začnejo že med študijem pridobivati prenosljive kompetence, da so aktivni, da beležijo svoje delovne izkušnje, čeprav so neformalne. O realnih priložnostih je težko govoriti – še najbolj varno je v tem kontekstu reči, da so priložnosti odvisne od vsakega posameznika.

Med mladimi je sicer še vedno zaznati precejšnjo pasivnost, tako v času študija kot po njegovem koncu. Veliko jih še vedno raje čaka doma na zaposlitev, kot da bi razmišljali o samozaposlitvi ali drugi obliki karierne poti. Kakšne trende lahko pričakujemo na tem področju v prihodnje? Jih lahko takšna neformalna srečanja »spreobrnejo«?
Upam, da je to, kar omenjate, najslabše, kar lahko posameznik stori, če si želi zaposlitve. Soočamo se s poplavo akademskih nazivov – pa da ne bom razumljena narobe, prav in nujno je, da imamo izobražene ljudi. Vendar v tem času, s čimer ne mislim samo na gospodarsko krizo, ampak na spremenjene delovne razmere nasploh, diploma nikakor ni več dovolj. Na srečanjih pri delodajalcih pogosto slišimo, da jih ne zanima, kakšne diplome ali izobrazbo imajo, ampak predvsem to, kaj znajo. Delodajalca zanima, kaj bo bodoči zaposleni znal narediti, koliko časa mu bo vzelo, da ga usposobi, in ali ima novozaposleni podobne vrednote kot drugi zaposleni v podjetju, ali se bo ujel z obstoječim timom ipd.
Diploma ni cilj, ampak kvečjemu pot do cilja. Proces pridobivanja teoretičnega znanja je zelo smiselno povezati s procesom pridobivanja praktičnega znanja in izkušenj. Pri tem je pomembno, da pridobivamo relevantne delovne izkušnje – te bodo nam in delodajalcu največ pomenile. O trendih je težko govoriti. Osebno upam, da se bo spremenil predvsem trend, ki smo ga zaznali v naših anketah, in sicer da si večina mladih želi zaposliti v javni upravi. Po eni strani je to razumljivo, ker so bile vsaj do zdaj te zaposlitve najbolj varne, po drugi strani pa je malo strašljivo, da si ne želijo delati v gospodarstvu.

Kako se boste potem tudi vi prilagajali tem trendom? Boste organizirali še več takšnih dogodkov, pripravljate kaj novega?
Seveda si želimo narediti čim več takih dogodkov, vendar se zavedamo, da je to gverila. Povezovanje mladih z delodajalci bi moralo biti urejeno sistemsko, očitno sistem praks ne deluje. Naš načrt je na to opozoriti politične odločevalce. Sicer pa smo izjemno veseli, da smo s Podjetnimi petki na tem področju zaorali ledino. Letos je podobne dogodke začelo delati tudi nekaj drugih organizacij, kar je krasno – več takih dogodkov pomeni več priložnosti za mlade in več ozaveščanja v javnosti, kaže pa tudi, da je most med delodajalci in mladimi resnično nujno graditi, na kar smo opozarjali od vsega začetka. S Podjetnimi petki in Zaposlitvenimi torki seveda nameravamo nadaljevati, prav tako pa že razmišljamo o novih inovativnih pristopih za razvijanje zaposlitvene pismenosti mladih; v prihodnjih mesecih se začenja Nefiks job club, o katerem bomo več povedali, preden se bo začel.

Kako so delodajalci zainteresirani za tovrstne akcije, koliko so pripravljeni sodelovati, morda tudi v smislu mentoriranja najboljših udeležencev Podjetnih petkov?
Odziv delodajalcev je krasen, prišli smo celo do tega, da nas kličejo že sami, česar smo izjemno veseli. Kadroviki so jim na voljo po dogodkih, prav tako pa jim nemalokrat dajo kar svoje kontakte, jih povabijo k mreženju na LinkedIn... Zelo so odprti, zelo radi pomagajo in delijo informacije z mladimi.

Kakšni so rezultati Podjetnih petkov in Zaposlitvenih torkov ter petkov? Imate odzive mladih, koliko jih je morda našlo/dobilo priložnost v podjetjih in organizacijah, kamor ste jih peljali?
Odzivi mladih so pozitivni, kar spremljamo tako po evalvacijskih listih kot tudi v pogovorih z njimi, pogosto mladi po udeležbi pošljejo tudi e-pošto z zahvalo za organizacijo in izraženim navdušenjem. Pri kar nekaj organizacijah so se odločili, da mladim ponudijo možnost, konkretno vem za dve, ki sta izmed udeležencev na Zaposlitvenem torku izbrali sodelavki, praktikantki, ki delata z njimi pri različnih projektih. Tudi Podjetni petek ima podobne rezultate, mladi se omrežijo, dobijo poznanstva... Smo pa stvari letos zapeljali nekoliko drugače, saj so recimo pri Microsoftu ponudili možnost, da prijave na Podjetni petek obravnavajo kar kot prijave na razpisana delovna mesta. Na rezultate postopkov, ki v multinacionalkah trajajo malo dlje, še čakamo in držimo pesti.