Se spominjate trenutkov, ko se je zgodila nesreča?

Vsega se spominjam. Niti za hip nisem izgubil zavesti, čeprav je peklensko bolelo. Bil sem zaposlen v Elektru Ljubljana. Med opravljanjem vzdrževalnih del na daljnovodu, ki ni bil izključen, me je udarila elektrika. Dobil sem tri udare po 20.000 voltov. Roke so se mi dobesedno skuhale, zato zdravnikom ni preostalo drugega, kot da jih amputirajo. Še vedno imam fantomske bolečine. Ostale naj bi še vsaj dvajset let. V rokah, ki jih nimam več, čutim pekočo bolečino. Predstavljajte si, da položite roke na vročo steklokeramično ploščo. Lahko si predstavljate, kako bi vas žgalo. Takšno bolečino čutim vsak dan, vendar sem se nanjo navadil.

Kako ste se znašli, ko ste po zdravljenju prišli iz bolnišnice?

Bil sem kot petmesečni otrok. Ničesar nisem mogel sam. Niti na stranišče nisem mogel brez pomoči žene, ki je na srečo po poklicu medicinska sestra in mi je lahko pomagala tudi pri povijanju obeh krnov. Skratka, ko sem videl, kako sem nebogljen, sem se odločil, da tako pač ne bom živel in da bom postal čim bolj samostojen. Še vedno se prilagajam življenju brez rok, vendar mi gre že bistveno bolje kot na začetku. S pomočjo tasta sem izumil nekaj naprav, ki so mi olajšale življenje. S posebej prilagojeno zobno ščetko si sam umijem zobe in še marsikaj drugega znam narediti. Doma kosim travo, telefoniram pa tako, da z nosom pritiskam na zaslon. Delam tudi za računalnikom, in sicer tako, da z nogo pritiskam na miško in na tipkovnico. Zdaj sem se celo lotil predelave štiricikla, ki ga nameravam voziti s pomočjo krnov. Res pa je, da imam nekaj težav z zobmi. Vse tisto, kar vi primete z roko, jaz zagrabim z zobmi, zato se mi je sprednji že dvakrat zlomil.

Pravijo, da je ob vaši nesreči družina psihično bolj trpela kot vi in da ste se pravzaprav takoj sprijaznili s posledicami.

Res je. Drugi so se sekirali, jaz pa sem se v trenutku sprijaznil z dejstvom, da rok pač nimam več. Kaj pa naj bi storil? Življenje gre naprej in potrebno ga je čim bolj izkoristiti. Imam čudovito ženo in hčerko ter cel kup načrtov za prihodnost. No, priznati pa vendarle moram, da me boli, ker ne morem objeti žene in hčere in ju močno stisniti k sebi. S tem se pa res nisem sprijaznil.

Morda pa ju boste lahko objeli z novima bionskima protezama, ki si ju tako zelo želite. Koliko denarja ste že zbrali?

Bionski protezi si res zelo želim, ker bi z njima lahko delal marsikaj. Ženi sicer ne bi pomival posode, ker protez ne bi smel namakati v vodi, lahko pa bi umazano posodo zložil v pomivalni stroj. Lahko bi si vzel hrano iz hladilnika, si pristavil kozarec. Proteze so res vrhunske in zato stanejo kar 170.000 evrov. Denar mi pomagajo zbirati ljudje dobrega srca prek dobrodelnih organizacij, z zbiranjem pokrovčkov, prek SMS-sporočil Dejan na 1919. Skratka, dobrotnikov je bilo veliko, tako da smo doslej zbrali že 60.000 evrov.