Že sinoči se je v Umetnostni galeriji Maribor odprla njegova razstava Umetnost me je obranila zapora; njeno glavnino, ob delih na papirju, fotografijah in skulpturah, predstavljajo dokumentarni videi treh Fabrovih performansov, in sicer Sanguis/Mantis iz leta 2001, kjer je z lastno krvjo pet ur pisal manifest umetnosti, štiriurni performans Umetnost me je obranila zapora, ki ga je leta 2008 izvedel v okviru pregledne samostojne razstave Angel preobrazbe v pariškem Louvru, ter Virgin/Warrior iz leta 2004, v okviru katerega je bil v pariškem Palais de Tokyo skupaj s srbsko umetnico Marino Abramović preoblečen v žuželko in zaprt v stekleno kletko. V petih urah sta izvedla 26 dejanj, kot je zarezovanje v roke ali nošenje drug drugega.

V ponedeljek bo v Kazinski dvorani SNG Maribor potekal še pogovor z umetnikom, v sredo pa je Stara dvorana tega gledališča rezervirana za svetovno premiero Fabrovega solo performansa Droge so me obdržale pri življenju, v katerem bo nastopil plesalec in koreograf Antony Rizzi. "Performans in razstavo tematsko povezujejo tveganje, pobeg in metamorfoze," pojasni Fabre.

V Mariboru se predstavljate z razstavo Umetnost me je obranila zapora in performansom Droge so me obdržale pri življenju. Kje gre iskati bistveno točko slednjega?

Ta performans, ki sem ga ustvaril pet let nazaj, je posvečen priznanemu performerju in koreografu Antonyju Rizziju, s katerim delam že 20 let. Temelji namreč na njegovi resnični zgodbi: ko je leta 1995 odkril, da je HIV-pozitiven, je začel konzumirati legalne in ilegalne droge, da bi preživel. Tekst torej govori o tem, da je protagonist namerno izbral zasvojenost in išče kemično ravnovesje, da lahko živi.

Nastopajoči je torej zastavil veliko osebnega za ta performans. Kaj pa vi?

Seveda je v vsem, kar ustvarim, nekaj osebnega. Ta tekst je na neki način filozofska izjava o občutku in sprejemanju lastne ranljivosti, sprašuje se o tem, kako s to ranljivostjo preživeti v družbi. Veliko je govora tudi o transformaciji, tako iz živali v človeka in nazaj kot tudi o transformaciji telesa, ki nas doleti med procesom staranja. Te spremembe lahko občutiš kot nekaj negativnega, nekaj psevdoromantičnega ali povsem normalnega, torej kot del življenja. Ne nazadnje je tudi smrt pomemben del življenja, zato jo je treba sprejeti.

Performans pa se sprašuje tudi o tem, ali so droge nekakšna nova vrsta religije…

Živimo v družbi, v kateri so najlepše skulpture tablete. Te so perfektno oblikovane in povečini lepih, živahnih barv. Gre torej za zelo pomemben objekt, ki ga vstavljamo v svoje telo. Moje besedilo posredno govori tudi o tem, da je telo tempelj, medicina pa nam ponuja legalne in nelegalne droge, v katere pogosto verjamemo kot v religijo.

Skozi kariero ste veliko časa posvetili raziskovanju telesa. Kako je telo predstavljeno skozi ta performans?

Telo gre tu skozi različne stopnje in se zaradi drog spreminja, tako mentalno kot fizično. Odvija pa se tudi bitka med instinktivnim, inteligenco in intuicijo. Na koncu performansa je telo kot muzej, kjer lahko vidiš vse, zunanjost in notranjost. Gledalci bodo ugledali tudi čas pred rojstvom, ki je simboliziran s popkom.

Mnogi kritiki menijo, da ste že razvili "tipično fabrovske" uprizoritve. Bodo tudi v tem performansu poznavalci našli značilno vaše poteze?

Seveda, saj dober umetnik vedno kopira samega sebe, ti plagiati pa potem oblikujejo njegov stil. Hkrati skušam pri vsakem novem performansu ali razstavi postaviti nov niz pravil, zaradi česar nastane nekaj drugačnega. Sebe kot umetnika torej poskušam ves čas renovirati, vendar sem obenem sam svoj plagiator. Vsekakor je to bolje, kot da skušaš kopirati koga drugega. Seveda pa včasih iščem inspiracijo pri velikih umetnikih, kot sta Rubens ali Bosch, pri pisanju teksta za performans Droge so me obdržale pri življenju pa sem veliko črpal iz filozofije Michela Foucaulta, predvsem iz knjig Zgodovina seksualnosti ter Nadzorovanje in kaznovanje.

Preskočiva še k razstavi, ki nosi zanimiv naslov, Umetnost me je obranila zapora. Kje ste dobili navdih zanj?

Istoimenski performans sem že leta 1981 predstavljal v New Yorku, pred nekaj leti pa sem v Louvru izvedel performans o Jacquesu Mesrinu, znanem po svojih številnih pobegih iz zapora. Ker pa mi v Franciji ni bilo dovoljeno uporabljati njegovega imena, saj ga še vedno obravnavajo kot državnega sovražnika, sem se tudi ta performans odločil poimenovati Umetnost me je obranila zapora. Jacques Mesrine je moral transformirati sebe, da je lahko bežal iz zaporov ali ropal banke, prav tako pa tudi ta razstava govori o transformiranju in metamorfozi pa tudi o pobegu umetnika. Sam se namreč počutim kot pobegli umetnik, kajti takoj, ko me označijo za del nekega določenega gibanja, sem ustvarjalno že daleč stran od njega. Razlog, da zlahka pobegnem, pa sta transformacija in metamorfoza. Na razstavi so tudi risani samoportreti, na katerih je razvidno, da se preobražam ter kažem različne karakterje in osebnosti.

Pomemben segment razstave predstavljajo tudi videi treh vaših performansov, trajajočih več ur. Ste dolžino teh v videih kaj skrčili?

Da, performans Sanguis/Mantis je v živo trajal pet ur, video pa je dolg 21 minut. Podobno je Art keep me out of jail trajal šest ur, dolžina videa pa je ena ura. Toda ti videi so nekakšne priče, saj sem vsakega od teh performansov izvedel le enkrat. Tako v teh kot v preostalih daljših performansih sem sebe postavljal v fizične in mentalne situacije, za katere nisem vnaprej vedel, kako bom v njih reagiral, zato je šlo za neponovljive scene. Ker sem v teh situacijah postal zelo ranljiv, utrujen in sem se prebil skozi različne mentalne in fizične faze, sem na neki način predrl samega sebe.

Toda ali je mogoče, da občinstvo ob gledanju teh videov doživi enake občutke kot jih je tisto, ki vas je gledalo v živo?

Ne, nikakor. Toda ti performansi so bili po drugi strani posneti s številnimi, mislim da osmimi kamerami, kar pomeni, da je nekatere stvari na videih videti z različnih zornih kotov in z manjše razdalje, kot če bi performans gledali v živo. Ko sem v Palais de Tokyo delal performans z Marino Abramović, je vsako uro prišlo na ogled okoli tisoč ljudi, vendar so najbrž le redki ostali vseh pet ur. Filmi torej prikazujejo detajle, ki jih je občinstvo v živo po vsej verjetnosti zamudilo.

Torej so vas le redki ob teh trajajočih performansih v živo spremljali ves čas?

V osemdesetih letih so vsi sovražili te dolge performanse. Ko sem enega takšnih delal v Frankfurtu, je bilo na začetku prisotnih okoli tisoč ljudi, do konca pa jih je ostalo le kakšnih petdeset, vendar so bili med njimi sami pomembni nemški umetniki. Razlog, zakaj rad ustvarjam trajajoče performanse, je ravno ta, da niso komercialno uspešni. Osemurni performans je skregan s celotno logiko današnje ekonomije. Producenti namreč zaradi pomanjkanja denarja ne želijo tvegati ter zato zahtevajo preproste in ne preveč dolge predstave. Sam uživam, ker delam ravno nasprotno, saj je to na neki način umetnikova dolžnost. Umetnik mora delovati v taboru sovražnika, uporabiti njegovo orožje in ga uničiti od znotraj. V kratkem bom tako obnovil dva osemurna performansa iz začetka osemdesetih, It is Theatre as to be Expected and Foreseen in The Power of Theatrical Madness, in zelo sem radoveden, kako se bo občinstvo tu obnašalo.

Menite, da če bi posneli vseh osem ur performansa, bi ga ljudje spremljali po televiziji?

Zagotovo. Nekateri trajajoči performansi so bili posneti na devedeje in so se nadvse dobro prodajali. V osemdesetih pa je nizozemska nacionalna televizija predvajala neki pet ur trajajoči performans in gledanost je bila izjemna.

Lani ste v okviru festivala Exodos sami izbrali prostore za svoje tri razstave. Ste tudi v Mariboru ravnali enako?

Da. Za performans sem izbral Staro dvorano, saj so mi tam všeč rdeči žamet, vonj in tradicija. Z enakim razlogom sem izbral Umetnostno galerijo. Rad imam namreč starinske stavbe, ne maram pa sodobnih muzejev, ki so videti kot supermarketi, saj nasprotujejo mojemu delu, v katerem je zaznati precej tradicije.

Omenili ste vonj. Zakaj je ta tako pomemben?

Vonj je v umetnosti zelo pomemben, ker ga je nemogoče kopirati. Zame sta estetska in etična lepota povezani z vonjem in ne s formo. V nekem intervjuju sem rekel, da dober umetnik smrdi, in to še vedno mislim. Danes živimo v družbi, kjer mora vse biti čisto in vsem stvarem odvzemamo vonj. Poglejte supermarkete, kjer je vse ovito v celofan. Žalostno je, da smo vonj že skorajda izgubili, še športniki ne zaudarjajo več. Zame je vonj nekaj pozitivnega, metaforičnega. Ko nekega človeka srečamo prvič, se v veliki meri odločimo, ali nam je všeč ali ne, prav na podlagi vonja.