My Best Fiend so imeli in še vedno imajo odprta ušesa za raznorazna ameriška, otoška in celinskoevropska zvenenja, ki so jih prilagodili svojemu razmišljanju. Pri tem se ne zapirajo, saj so že v genezi ustroja doživeli spreobrnjenje - v elektronskem miljeju namreč ni bilo dovolj prostora za širši prispevek benda, ki je doživljal številčno ekspanzijo. "Navdušujem se nad različnimi stilskimi kombinacijami, zato smo svojo identiteto poiskali tako, da smo zvoku preprosto pustili, da nas odpelje v svojo smer. V to kohezivno smer sem usmerjal tudi pisanje in pogovore o glasbi," se preobrazbe spominja Frederick. Že v duetu s Krisom Lindbladom se je posvečal odpiranju zatohlega zvoka, vendar je šele v kvintetu našel manevrski prostor, v katerem je lahko sprostil dovolj organskih prvin, ki mu dovoljujejo več improvizacijskih prijemov pri skladanju. "A to se hitro lahko spremeni," dodaja. Trenutno pač - veliko bolj kot v vrtenju gumbov na sintetizatorju - uživa pri ubiranju strun na kitari in igranju klavirja.
Gojijo odprt pogled na svet in odnose v njem
Mogoče se prebere warholovsko cinično ali mladostno zmedeno, vendar je skupini My Best Fiend uspela zanimiva vrnitev na sceno, s katere so se zavestno umaknili v analogni svet. Podpisali so za elektronsko založbo WARP Records, česar Frederick ne obžaluje, saj je redno spremljal njihov bogat program. "Res je, mogoče ravno ne spadamo tja, a tudi pri WARP so v preteklosti že podpisovali pogodbe s kitarskimi bendi. Poznamo se že nekaj časa in ko so prišli s predlogom, da pod njihovim okriljem posnamemo prvenec, se nismo obremenjevali, kako se bodo odzvali njihovi redni odjemalci." Podatkov o tem, kaj so porekli, ko so med novostmi založbe zagledali naslov Ghostlike Fading, nima. Vseeno si šteje v veliko čast, da so s fanti del takšnega zvezdniškega seznama. Večkrat se zaloti tudi pri razmišljanju, da pravzaprav ni pomembno, katere koncepte glasbenik koristi - kar šteje, je zvok, ki ga išče, da bi izrazil svoja trenutna prepričanja.
Sam nikoli ne bi zaprl vrat kateremu koli razmisleku, saj goji odprt pogled na svet in odnose v njem. "Bil bi zelo ozkogled in hitro bi se izpraznil, če bi se namensko prilagodil zgolj eni sami estetiki, še zlasti, če bi v njej trdoglavo vztrajal zavoljo pričakovanj nekoga tretjega," komentira toga namigovanja, da obstajajo velike razlike med elektronskim in rockovskim miljejem. Prepričan je, da te razlike ustvarjajo ljudje s kompleksi, ki iščejo vsakršne razloge za ločevanje. V glasbi My Best Fiend ne delajo razlik, je zbir kompromisov in trenutnih prevladujočih razmišljanj, zato jih lahko že naslednji album odpelje v drugo smer. "Za zdaj še nismo tako daleč, vendar že na turneji opažam nekatere spremembe v sami izvedbi, ki znajo močno vplivati na to, kako bo skupina zvenela v prihodnje."
Usoda ne izbira
My Best Fiend so vsekakor zadovoljni, da jim je v tem urbanem kaosu uspelo izdati prvenec. Navkljub številnim spletnim priložnostim je danes zelo težko dobiti založbo, ki je pripravljena vložiti vsaj minimalna sredstva v promocijo neznane ali manj znane skupine. Ghostlike Fading predstavlja zgoščen spisek, ki pa ne zaobjema vsega pripravljenega materiala: "Marsikatero skladbo smo zaradi doslednosti izpustili, v živi program pa uvrstili nekaj novega materiala, ki je nastal po snemanju ali še nastaja sproti. Zanimivo je opazovati, kako se nove skladbe obnašajo v odnosu z že preverjenim materialom," poskuša Frederick prepričati s pesmimi o (pomanjkanju) ljubezni, propadlih razmerjih, mrtvih točkah, zgradbah, trgovinah na vogalu, nesmiselnih znakih, številkah, ki se ne izidejo… "Pripovedujemo zgodbe o razodetjih in upanju ter neločljivi privlačnosti med kontrasti." Mogoče so te vsebine prepričale vodilne pri časniku The Guardian, da so prvenec My Best Fiend pospremili z označevalcem "new band of the day?" Ali pa promocijski nagovor, od kod fantje črpajo in podobno čemu zvenijo. Etikete Flaming Lips, The Jesus & Mary Chain, Mercury Rev in Neil Young niso šle neopazno mimo, a imajo o njih svoje mnenje: "Po pravici povedano jih raje preslišim, saj delujejo paralizirajoče. Vse to so umetniki, ki jih imam rad, jih poslušam, in vplivi se zagotovo ponekod začutijo. A glasbo pojmujem kot časovno zaporedje, kjer nič ne pride od nikoder."
Že omenjeni Neil Young vseeno ni tako nedolžen med vrsticami Ghostlike Fading (z)godbe. Kontrastov prepoln album On the Beach (1974) odmeva v ozadju, česar Frederick ne zanika: "Prav ti kontrasti so me vodili pri sestavljanju pesmi. Poleg tega me pri Neilu vedno znova privlači, kako odlično zna spojiti prazne prostore med notami. Ne mislim samo na dotični album, temveč tudi na večino preostalih albumov." Ker On the Beach reflektira razočaranje nad Nixonovo Ameriko, se poraja vprašanje, ali je Ghostlike Fading posodobljena različica tega pesimizma in angažiranosti. "Zelo rad bi rekel, da je tako, vendar iskreno povem, da ni. Pri pisanju pesmi se zavestno nisem ukvarjal z razmerami v svetu, se pa moje misli vedno odzivajo na osebne finančne probleme," se brez obžalovanja priduša Frederick.
Vseeno upa, da bo njihova glasba imela več poslušalcev kot Klaus Kinksi iz dokumentarnega filma My Best Fiend (v režiji Wernerja Herzoga), pri katerem si je skupina sposodila ime. Skladba Jesus Christ raziskuje v smeri nečesa, v kar bi bilo vredno verjeti, a z uvodnim Kinskijevim performansom nima prav nič skupnega. Usoda namreč ne izbira in fantje se tega dobro zavedajo. Ghostlike Fading bo odšel svojo pot, sami pa bodo v brooklynskem podzemlju počasi začeli kovati nove skladbe.
Prostora za lokalne špile in uigravanje jim ne bo zmanjkalo, edino, česar se bojijo, je, da jih bodo lastniki z dvigom najemnin izselili iz garaž. "To je trenutno trend v večjih ameriških mestih, a se bomo že znašli, še vedno smo se," zaključuje Frederick Coldwell, ki bo s svojimi pajdaši nocoj v Kinu Šiška povrnil davno tega izgubljeni spomin na postmoderne psihedelične krajine.
