Pri tem moramo uvideti, da je današnja aktivnost sindikatov usmerjena bolj v boj za plače in manj za ohranjanje delovnih mest, ki se izgubljajo s slabim gospodarstvom. Smo pred zahtevno nalogo, kako obnoviti neuspešno gospodarstvo in ustvariti nova delovna mesta, praksa pa uči, da je pri reševanju takih nalog koristno ozreti se v preteklost, ugotoviti storjene napake in oblikovati nove, uspešnejše rešitve.
Začetek sedanje slovenske krize sega v začetno obdobje osamosvojitve, ki je bila poglobljena še z evropsko krizo preteklega desetletja. Kot primer takratnega gospodarskega šoka bomo najprej omenili področje strojegradnje, ki ji je ob osamosvojitvi presahnil dotok že zasluženega denarja iz plačil dobavljenih izdelkov, posebno usoden je bil ruski dolg. Pri takratni vladi je vzniknila ideja o prodaji tistega, kar je ostalo iz razpadle Jugoslavije, za prodajo je bil evidentiran tudi Litostroj z okoli 4000 zaposlenimi. Bilo je leto 1997, takrat je vlada pripravila s švedsko-švicarsko firmo ABB pogodbo o prodaji Litostroja za 39 milijonov mark, čisto, brez obvez za plačilo obstoječih dolgov, skupaj z blagovno znamko, tovarno kot celoto z vsem inventarjem in 55 hektarji zemljišč.
Skupina strojnikov je bila nad tako "trgovino" zgrožena, skupaj s Fakulteto za strojništvo so oblikovali predlog za sanacijo podjetja, ki je vseboval predlog o odlogu plačila velikega dolga in zahtevo po razmeroma majhnem posojilu za zagon proizvodnje. Program sanacije so podprli sorodne delovne organizacije ter sindikata kovinarjev in železničarjev. Program je bil predložen takratni vladi, podpredsednik vlade g. Marjan Podobnik ga je predstavil in ga zagovarjal. Vlada predloga ni razumela, zato ga ni sprejela, pa tudi prodaja Litostroja ABB ni uspela.
Posledice so bile za širše področje strojništva in slovenskega gospodarstva daljnosežne, razvojni oddelki tovarn so se razšli in stroka je ostala na izumiranju. Delovna mesta so se zapirala in naraščala je brezposelnost. Kljub temu je območje Litostroja ostalo v slovenski lasti, razveseljivo pa je, da se po strokovni strani počasi "obrašča".
Britanska družba Imperial Tobacco je leta 2002 postala večinski lastnik Tobačne Ljubljana, proizvodnja cigaret je potekala normalno, maja 2004 pa se je lastnik nenadoma odločil, da proizvodnjo v Ljubljani ustavi in zaradi večjega dobička proizvodnjo cigaret in stroje prestavi na Poljsko. Posledica tega ukrepa je bila, da je 267 delavcev od 500 zaposlenih ostalo brez službe. Na podoben način so se odseljevala še druga podjetja, na primer del Preventa iz Slovenj Gradca, Danfoss iz Črnomlja itn.
Leta 2002 je na slovenski vladi dozorela ideja, da je švicarska farmacevtska firma Novartis optimalna rešitev za boljši razvoj sicer uspešne slovenske farmacevtske tovarne Lek, zaradi uresničitve te zamisli je Novartis jeseni tega leta za kupnino 850 milijonov evrov postal 100-odstotni lastnik družbe Lek. Takratni direktor Leka in minister za gospodarstvo je rekel, da so se za prodajo Leka odločili, ker so se hoteli razširiti na ameriški trg in postati del vodilne farmacevtske družbe generičnega profila zdravil, dr. Bajuk pa je dejal, da če je Novartis Lekovi upravi oziroma delničarjem nedvoumno zagotovil partnerstvo v razvoju farmacevtike z enakopravnim sodelovanjem slovenskih farmacevtskih strokovnjakov in ohranjanje delovnih mest ter tudi ohranitev imena Lek Slovenija v okviru Novartisa, potem je pravi strateški partner. Toda MMC RTV SLO je 7. februarja 2011 poročal, da naj bi Sandoz, farmacevtski velikan, začel opuščati blagovno znamko Lek ter spreminjati Lek v proizvodni obrat. Povedano je bilo tudi, da je Lek skoraj že poplačal svoj prevzem (850 milijonov evrov) in da je moral Lek plačati tudi 80 milijonov evrov dolga, ki je bil vštet v kupnini Novartisa.
V Mladini (22. januarja 2004) beremo v članku "Selitev na tuje", da bo brez služb ostalo nekaj tisoč slovenskih delavcev, namesto njih bodo delali Kitajci, Romuni, Bolgari… S stališča kapitala je selitev dela na tuje razumljiva, z vidika nacionalnega gospodarstva pa je selitev proizvodnje zaskrbljujoča, saj za državo pomeni manj davkov in več brezposelnih. Za podjetja, ki imajo presežek razvojnih zmogljivosti kot orožja v boju s konkurenco, lahko uporaba tuje cenejše delovne sile pomeni napredek, toda le, če domači delavci niso prizadeti, velik problem pa povzroči selitev dela na tuje v času krize, ko domačemu delavcu odtrgaš kruh od ust in ga pokloniš revežu na tujem.
Tak primer se je zgodil leta 2004 pri žirovski Alpini, ko je podjetje na Colu in v Gorenji vasi ukinilo delo, proizvodnjo preselilo v Bosno, Romunijo in na Kitajsko, brez dela pa je ostalo 229 delavk iz revnega predela Slovenije. Ukrep selitve proizvodnje v tujino je uporabilo več slovenskih podjetij, med temi je bila Alpina uspešna, nekatera, kot na primer tovarna čevljev Planika, tovarna perila Lobod, Gorenje TIKI, slovenjegraški Prevent in še bi lahko naštevali, pa so propadla, na cesti je ostalo več tisoč delavcev. To je tematika, ob kateri bi se lahko slovenski sindikati zamislili in pomagali poiskati boljšo rešitev. Samo boj za plače je premalo.
Gospodarske izkušnje in vzori kažejo, da so dobri izdelki vedno rezultat znanja in dobrega razvoja, tedaj so podjetja z dobrimi izdelki tudi konkurenčno uspešna. V zadnjih desetletjih smo imeli v Sloveniji kar nekaj večjih stečajev podjetij, ki so zapustila tisoče brezposelnih, med najodmevnejšimi je bil leta 2009 stečaj Mure, ki je prizadel vse Pomurje. Mura je bila tovarna modnih oblačil s priznano blagovno znamko in je v času konjunkture dajala kruh približno 6000 delavcem, takrat je imela Mura široko razpredeno komercialno mrežo, ustrezno tehnologijo proizvodnje in osem stalnih oblikovalcev. Proizvodnja modnih oblačil ni samo šiviljska spretnost, spada med najdonosnejše industrijske panoge, zahteva specifično znanje, vrhunske oblikovalske sposobnosti in poznavanje moderne tekstilne tehnologije. Vse to sta nazorno razložili mag. Stanka Blatnik z magistrsko nalogo "Kultura oblačenja v slovenskem prostoru" (ALU 2001) in docentka Nataša Peršuh v članku "Ali stroka o Muri ne more ničesar povedati" (Delo, 17. julija 2009). Na modnih revijah so bili predstavljeni številni slovenski oblikovalci, ki so za svoje storitve prejeli visoke, tudi najvišje nagrade, kar kaže, da imamo Slovenci veliko dobrih oblikovalcev. Takrat je minister za gospodarstvo za sanacijo Mure angažiral "izkušenega" sanatorja iz Alpine, čigar moto je bil "Treba si je naliti čistega vina in na delo poklicati toliko ljudi, za kolikor je dela" in več kot dva tisoč delavk je ostalo brez službe. Očitno minister tehnike oblačilne industrije ni poznal, čeprav je bil zgoraj omenjeni članek namenjen prav njemu, še manj sanator, zato so bile odločitve zgrešene.
V časopisu beremo: "Je Velenje pred socialno bombo? Zaradi morebitne selitve proizvodnje je delavce Gorenja strah za delovna mesta." V časopisu tudi beremo, da v Gorenju nastajajo konkretni načrti za selitev določenih obratov iz Slovenije, ni pa še določeno, kateri in v kolikšnem obsegu; beremo tudi, da lahko s plačo enega delavca v švedski tovarni Švedi plačajo tri slovenske delavce, ali drugače povedano, švedski delavci imajo trikrat večje plače. V časopisu beremo tudi, da v Gorenju skladno s strateškim načrtom nadaljujejo z optimiranjem proizvodnih lokacij za povečanje mednarodne konkurenčnosti v panogi gospodinjskih aparatov ter večjo dobičkonosnost poslovanja. Za vse to obstaja samo en odgovor: trg daje prednost tehnično boljšim, kvalitetnejšim in cenejšim izdelkom, to pa so naloge, ki pripadajo razvojni fazi izdelka, ki je domena inženirjev in tehnikov.
Konkurenčno sposobne izdelke je treba nenehno dograjevati, posodabljati, razvijati nove rešitve in nove izdelke, racionalizirati in zniževati stroške v proizvodnji itn., zato morajo biti razvojni oddelki temu ustrezno dimenzionirani. Gorenje ima odlične konstruktorje, vendar po moji oceni ne zmorejo nalog, ki pripadajo 5000-članskemu kolektivu. Vzoren razvojni oddelek imajo v BHS v Nazarjah, za okoli 1000 delavcev imajo v različnih tehničnih službah zaposlenih preko 100 strokovnjakov in inženirjev, od tega je v razvoju 50 vrhunsko usposobljenih inženirjev različnih profilov. Po tem kriteriju bi moralo samo v Gorenjevem razvoju delati vsaj 250 vrhunskih inženirjev. Imamo pa v Sloveniji tudi uspešna podjetja, kjer dela v razvoju kar 20 odstotkov vseh zaposlenih, njihovi izdelki pa se po znanju in tehničnih rešitvah uvrščajo v sam svetovni vrh. Kazalo bi, da bi v Gorenju del investicijskega paketa "IFC Gorenje" namenili povečanju raziskovalno-razvojnih zmogljivosti.
V časopisu dne 6. marca 2012 beremo: "Če banke radeški papirnici ne bodo odobrile posojila, bo uprava predlagala stečaj." Dalje pišejo, da oba stroja stojita že od 20. februarja in da tovarna zaradi zastoja utrpi dnevno 150.000 evrov izpada dohodka, NLB pa je označena kot "grobarka papirnice". Lastnik tovarne Radeče papir Peter Tevž je 24. novembra 2011 povedal, da trenutno preverjajo, v kakšnem stanju je peti papirni stroj, da na tem stroju potekajo nujna vzdrževalna dela, papirni stroj 4 pa bodo pognali naslednji teden. Ta izjava kaže, da lastnik ni najbolj prepričan v zanesljivost obratovanja strojev. Vodstvo tovarne Radeče papir, ki zaposluje 370 delavcev, je 29. marca 2012 vložilo predlog za prekinitev prisilne poravnave in uvedbo stečaja. Po navedbah papirnice so pogoji NLB za posojilo 780.260 evrov nemogoči in v delu, ki zadeva solidarno poroštvo za trimilijonsko posojilo, tudi pravno sporni, povedano pa je tudi, da bi bilo za družbo G-M&M (lastnik papirnice) prevzemanje poroštev v visokih zneskih preveliko tveganje, ki bi lahko ogrozilo njeno poslovanje. Tridesetega aprila je tovarna v stečaju, ogroženih je 370 delavcev, ki so specializirani za izdelavo papirja.
Podobne, toda bolj obsežne so razmere in obratovalni pogoji v gradbenem podjetju Primorje iz Ajdovščine. Minister Žerjav pa pravi: "Država ni Božiček, da bi delila subvencije, pa tudi ne bo reševala Primorja." Vemo, da ni denarja, toda država kljub temu ne sme zapustiti delavcev v stiski, izguba dela pomeni veliko nesrečo za vse prizadete. Vlada mora iskati in oblikovati ustrezne rešitve na področjih obstoječih, tudi usihajočih proizvodnih sistemov, tam, kjer je "znanje" še prisotno, in si namesto za varčevanje na račun plač bolj prizadevati za odpiranje novih delovnih mest. Ustaviti je treba propadanje podjetij, domači in tuji lastniki morajo prevzeti večjo odgovornost za razvoj podjetij ter več jamstva za ohranjanje delovnih mest.
Stališče mlajše generacije ekonomistov je, da je vrednost nekega industrijskega objekta le tolikšna, kolikor se da zanj na trgu finančno iztržiti, to potrjujejo dosedanji iztržki že prodanih domačih podjetij. Živimo v kriznem času, vse pa kaže, da prihajajo še slabši časi, malo je verjetno, da bi nam kdo iz zamejstva kaj poklonil, minister Šuštaršič pa še kar upa, da kupci naših podjetij pridejo. Meja ozemlja, na katerem živimo, je že odmerjena, živeti bo treba od tega, kar zmoremo ustvariti sami na domači zemlji. Slovenski živelj je živel skozi stoletja skromno od svoje zemlje, ki jo je cenil in spoštoval, kdor jo je zapravil, sta mu ostala pot v širni svet in revščina. V mislih imam slovenske gorske kmetije, kjer so rodovi stoletja dolgo vztrajali, preživeli so vojne, kuge, Turke in še marsikaj. Danes imamo Slovenci samostojnost, veliko znanja, smo ustvarjalni, in če bomo solidarni in složni, bomo lahko zapustili to lepo deželo zanamcem, ki jim bo dajala dom in pogoje za samostojno življenje v sklopu evropskih narodov.
Prof. dr. Jože Hlebanja, zaslužni prof. Univerze v Ljubljani
