Tako zgroženost starega nomada ob napovedi kitajskih oblasti, da je treba v mongolski stepi pobiti čim več volkov, predstavlja Jiang Rong. V svoji knjigi Volčji totem opisuje neločljivo prepletenost in soodvisnost življenja v mongolski stepi ter popisuje, kako skupaj z volkovi izumira tudi nomadski način življenja nekoč mogočnih mongolskih plemen.
Biotska raznovrstnost ne bogati le sprehodov v naravo, temveč je ključna za zagotavljanje človeške blaginje. Pomen naravnega okolja za človeško vrsto pri tem presega črpanje naravnih virov, saj se z biotsko raznovrstnostjo krepijo tudi prehranska varnost, ohranjanje čistih vodnih virov, zaščita pred ekstremnimi vremenskimi pojavi, ohranjanje zdravja ljudi, pestrost družbenih odnosov ter svoboščine in izbira ljudi. Bolj ko je neko območje biotsko pestro, manj ga prizadenejo posamezni posegi vanj.
V preteklosti so imeli od spreminjanja naravnih ekosistemov v kultivirano krajino mnogi koristi, pa naj je šlo za širjenje kmetijskih površin, pozidavo tal ali izkoriščanje drugih naravnih virov. A čeprav so bile koristi za posameznike oziroma lokalne skupnosti velike, za družbo kot celoto stroški izgube biotske raznovrstnosti in spreminjanja ekosistemov pogosto te koristi presegajo. Program Združenih narodov za okolje (UNEP) je vrednost celote ekosistemskih storitev v letu 2008 ocenil na 21 do 72 bilijonov ameriških dolarjev, medtem ko je svetovni BDP tega leta znašal približno 58 bilijonov dolarjev.
Kljub temu se stanje naravnega okolja na več kot 60 odstotkih planeta poslabšuje. Z degradacijo okolja se povečuje vpliv naravnih katastrof, kot so poplave ali suša, ki letno prizadenejo okoli 270 milijonov ljudi in vzamejo približno 124.000 življenj. Onesnaženi ekosistemi so ključni vzrok, da 783 milijonov ljudi (po zadnjih ocenah Svetovne zdravstvene organizacije) po svetu nima dostopa do čiste pitne vode. Po nekaterih ocenah, ki jih navaja UNEP, pa lahko zaradi izginjanja ekosistemskih storitev do leta 2050 izgube pri proizvodnji hrane narastejo tudi na 25 odstotkov, kar pomeni širjenje lakote in revščine po svetu.
Učinkovito ohranjanje okolja je najcenejša in najboljša možnost za zagotavljanje blaginje človeštva, pri čemer se stroški vzdrževanja okolja po podatkih UNEP gibljejo od 0,01 do tisoč ameriških dolarjev na hektar na leto. Kljub temu je po svetu zaščitenih le 13 odstotkov kopnega, 6 odstotkov obalnih območij in manj kot odstotek oceanskih površin. Skoraj tretjina preostanka planeta je že uporabljena za človeške aktivnosti, kot sta kmetijstvo in urbanizacija, druga tretjina pa je do določene mere okrnjena.
Ta območja bi bilo tudi z ekonomskega vidika pametno sanirati. Stroški obnove se po podatkih UNEP gibljejo od nekaj sto pa tudi do nekaj sto tisoč ameriških dolarjev na obnovljen hektar ozemlja. A ekosistemi skozi desetletja ljudem to obnovo večkratno povrnejo; hektar naravnega okolja namreč lahko prinese tudi za več milijonov dolarjev koristi. Pri tem so največje naravno bogastvo odprti oceani, sledijo jim obalni habitati, močvirja in tropski gozd.
Čeprav se Slovenija ne more primerjati z biotsko mega raznovrstnimi državami, kot je Avstralija (kjer naj bi domovalo od 600.000 do 700.000 živalskih in rastlinskih vrst), sodi med države z najvišjo biotsko raznovrstnostjo v EU. Na razmeroma majhnem prostoru se prepletajo vplivi Alp, Dinaridov, Sredozemlja in Panonske nižine, kar se odraža na razgibanem površju, pestri geološki zgradbi, hitro menjajočem se podnebju in bogatosti rastlinskih in živalskih vrst. V Sloveniji je evidentiranih okoli 22.000 rastlinskih in živalskih vrst, dejansko pa naj bi jih pri nas živelo od 50.000 do 120.000. Prav tako se Slovenija lahko pohvali z relativno dobro ohranjenim okoljem. Njegovemu varstvu so namenjena tudi zaščitena območja Natura 2000, ki obsegajo 36 odstotkov celotnega državnega ozemlja.
