V nadaljevanju bomo pokazali, da so takšni argumenti povsem zgrešeni. Učinki zvišanja DDV, četudi zgolj zgornje stopnje, bi bolj prikrajšali prav družine z nižjimi dohodki. Ker študenti ekonomije že v prvem letniku študija izvedo, da je DDV regresiven davek, kar pomeni, da je neprijazen do revnejših, je podpiranje zvišanja tega davka z argumentom socialnosti precej nenavadno. Druga možna razlaga je, da se podporniki zvišanja DDV dobro zavedajo narave davka na potrošnjo, a so zaradi nasprotovanja političnim nasprotnikom pač zamižali na obe očesi.

Velja seveda dodati, da zvišanje DDV predlaga in podpira tudi marsikateri ekonomist, ker gre za davek s široko osnovo - obdavčena je vsa potrošnja - in ker bi hitro zvišal prilive v proračun. Po nekaterih grobih izračunih bi se dohodki ob odstotno točko višjem DDV zvišali za okoli 120 milijonov evrov. Davek na potrošnjo konec koncev zajame tudi del sive in črne ekonomije. Zgolj za ilustracijo: polagalec ploščic, ki je za delo prejel plačilo na roko brez računa, bo denar prej ali slej porabil in takrat plačal DDV. Mafijci pa prav tako, ko z bencinom polnijo svoje avtomobile. A podpirati ukrep z argumentom, da je socialno pravičen, je nič manj kot zavajanje družin z nižjimi dohodki.

DDV že danes bolj obremenjuje revnejše

Da bi ugotovili, kako bi zvišanje DDV vplivalo na slovenske družine, si bomo najprej pogledali, kako gospodinjstva z različnimi ravnmi dohodka sploh porabljajo razpoložljivi denar. Za začetek nas bo zanimalo, s koliko dohodka gospodinjstva sploh razpolagajo, koliko ga potrošijo in ali morda tudi varčujejo. Za tisti del dohodka, ki ga posameznik privarčuje, državi pač ne plača DDV. Tisti, ki lahko varčujejo, so torej z vidika DDV že s tem na boljšem kot tisti, ki jim ne uspe varčevati.

Nato bomo pogledali, kolikšen delež dohodka gospodinjstva porabijo za nakupe različnih dobrin in storitev, od hrane in pijače do obleke in obutve pa zdravil in elektrike, ogrevanja ter stanovanjske opreme. Iz tega podatka bomo izračunali, kolikšen delež dohodka gospodinjstva namenijo za plačilo DDV. Ob vsakem nakupu blaga ali storitve namreč država pobere DDV. Če kupimo kruh, državi plačamo 8,5 odstotka DDV, če kupimo čevlje, pa 20-odstotni DDV, kar bomo tudi upoštevali pri izračunu. Ugotovili bomo, da znižana stopnja davka na nekatere osnovne življenjske potrebščine še zdaleč nima tolikšnega pozitivnega učinka na revnejše družine, kot to skušajo prikazati nekateri.

Iz podatkov državnega statističnega urada Surs o razpoložljivih dohodkih gospodinjstev po petih dohodkovnih razredih je razvidno, da ima najrevnejša petina za potrošnjo na razpolago slabih 6000 evrov na leto, najbogatejša petina pa v povprečju slabih 42.000 evrov. Na drugi strani najrevnejša gospodinjstva v povprečju porabijo približno 8500 evrov na leto, najbogatejša pa dobrih 36.000 evrov. Kot je razvidno iz grafikona, z izjemo petine gospodinjstev z najvišjimi dohodki vsa druga gospodinjstva letno v povprečju potrošijo več, kot imajo razpoložljivega dohodka. Slednje ni nič nenavadnega. Dejstvo, da gospodinjstva potrošijo več, kot zaslužijo, izvira iz potrošnje privarčevanega denarja in najetih posojil.

Na državnem statističnem uradu so nam sicer pojasnili, da so podatki o potrošnji nekoliko nižji, če upoštevamo zgolj izdatke za življenjske potrebščine, ne pa tudi nakupov stanovanj, hiš, zemljišč, prenove stanovanjskih objektov itd. V tem primeru potrošnja razpoložljivi dohodek presega le v spodnjih 40 odstotkih gospodinjstev, kar pomeni, da si morajo izposojati ali črpati prihranke že za osnovne življenjske potrebščine. Ker na uradu te podatke zbirajo na podlagi ankete med gospodinjstvi, opozarjajo, da so dohodki nekoliko bolj podcenjeni kot podatki o porabi, saj so posamezniki nagnjeni k podcenjevanju dohodkov zaradi pozabljivosti, dohodkov iz sive ekonomije itd.

Pa poglejmo, koliko gospodinjstva porabijo za posamezne skupine blaga in storitev. Hrana in brezalkoholne pijače v porabi najrevnejših gospodinjstev predstavljajo 22,5 odstotka, v porabi najbogatejših pa 11,7 odstotka. Podobna sta deleža stanovanjskih izdatkov (voda, elektrika, plin itd.) - pri najrevnejših dobrih 20 odstotkov, pri najbogatejših pa 8,3 odstotka. Za najrevnejše torej več kot 40 odstotkov vseh izdatkov predstavljajo hrana, pijača in stanovanjski stroški. Bogatejši znatno več porabijo za transport, kar 17,6 odstotka celotne porabe. Za alkoholne pijače in tobak deleža znašata 3,4 oziroma 1,4 odstotka, pri obleki in obutvi 4,4 oziroma 7,4 odstotka. Skoraj enaki so deleži pri izdatkih za pohištvo in gospodinjsko opremo, in to po vseh kvintilih - gibljejo se od 6,1 pri najnižjem in najvišjem razredu do sedem odstotkov pri drugem in tretjem razredu. Z višanjem dohodkov se sicer povečuje delež izdatkov za rekreacijo, kulturo, izobraževanje, hotele, kavarne in restavracije. Ustvarjanje vtisa, da revnejši ves svoj dohodek namenijo za hrano in še nekatere osnovne življenjske potrebščine, ki so obdavčene z znižano stopnjo DDV, je torej zelo zgrešeno.

Zdaj, ko vemo, koliko gospodinjstva potrošijo za posamezen namen, lahko tudi izračunamo, koliko jih v povprečju obremenjuje DDV. Nižjo, 8,5-odstotno davčno stopnjo smo upoštevali pri hrani in pijači ter izdatkih za zdravje in izobraževanje, pa čeprav ti izdatki niso v celoti obdavčeni z znižanim DDV; smo pa na drugi strani 20-odstotno obdavčitev upoštevali pri vseh izdatkih za stanovanje, čeprav sta na primer oskrba z vodo in odvoz smeti obremenjena z znižanim DDV. Ko izračunamo deleže DDV v porabi gospodinjstev po posameznih skupinah izdatkov, ugotovimo, da najrevnejši plačajo približno 1460 evrov DDV, najbogatejši pa dobrih 6660 evrov DDV letno, kar je razvidno iz drugega grafikona. Najrevnejša gospodinjstva od celotne potrošnje državi v obliki DDV plačajo 17 odstotkov, najbogatejša gospodinjstva pa približno 18,3 odstotka.

Revnejši ne živijo le od kruha

Če bi se z našo analizo ustavili tukaj, bi seveda veselo ugotovili, da je DDV res pametno zvišati, saj bogatejša gospodinjstva državi plačujejo več tega davka. Sploh če bi znižano stopnjo, po kateri je obdavčena hrana, pustili pri miru. Seveda pa so učinki DDV nekoliko bolj kompleksni, kot argumentirajo zagovorniki njegovega dviga. Že zgolj podatek, da DDV v potrošnji vseh gospodinjstev ne glede na višino dohodka dosega več kot 17 odstotkov, pove, da 8,5-odstotna davčna stopnja ni nobena magična paličica. Tudi revnejši imajo stanovanja in s tem stroške ogrevanja in elektrike, se vozijo z avtomobili, kupujejo alkohol in cigarete (po statistiki za ti dve razvadi revnejši porabijo večji delež dohodka), potrebujejo obleko in obutev, imajo mobilne telefone in računalnike.

Tisti, ki zagovarjajo prosti trg in čim manj izkrivljajoče davčne posege države, bi bili zagotovo navdušeni, če bi Slovenija začela počasi ukinjati obdavčitev dela in uvajati višje davke na potrošnjo. Davki na potrošnjo se po ekonomski teoriji uvrščajo med davke z najmanj neželenimi učinki na trg. Poleg tega, da posameznikov ne odvračajo od dela v tolikšni meri kot dohodnina, tudi spodbujajo varčevanje, ki je koristno kot vir kapitala. A prav zaradi regresivne narave davkov na potrošnjo - poleg še množice drugih težav, ki jih prinaša uvajanje zgolj potrošnih davkov v praksi - države teorije ne preizkušajo v celoti.

Negativen učinek DDV na revnejše postane več kot očiten, ko ga primerjamo z razpoložljivimi dohodki gospodinjstev. Kot smo ugotovili zgoraj, najrevnejši sloj v povprečju plača 1460 evrov DDV letno, ob tem pa ima na voljo nekaj manj kot 6000 evrov dohodka. Kot je razvidno iz drugega grafikona, najrevnejša petina gospodinjstev torej od letnega razpoložljivega dohodka državi v obliki DDV nameni kar 24,6 odstotka. Na drugi strani najbogatejša petina plača državi absolutno več kot revnejši, to je 6660 evrov DDV letno, vendar to pomeni "le" 15,6 odstotka dohodkov gospodinjstva. Revnejše tako DDV obremenjuje precej bolj kot bogatejše, ki imajo tudi možnost varčevanja. Leta 2009 je petina najbogatejših gospodinjstev po podatkih Sursa v povprečju privarčevala skoraj 6000 evrov. To je dohodek, ki ga DDV ne prizadene. Nasprotno pa so revnejši potrošili kar 2500 evrov več od svojega dohodka, in ta potrošnja je seveda obremenjena z DDV.

Hudič je znova v podrobnostih

DDV je, kot smo ilustrirali tudi z zgornjim izračunom, regresivni davek, in tega dejstva zvišanje zgolj zgornje stopnje ne bi spremenilo. Poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi uvedli 22-odstotni DDV. Naj opozorimo, da pri izračunu nismo upoštevali vseh možnih odzivov na trgu; na primer, da bodo potrošniki zmanjšali količinsko potrošnjo, kar bi pomenilo tudi nekoliko nižje dodatne prilive v proračun kot ob enakem obsegu potrošnje, ali da bodo proizvajalci in prodajalci v celoti ali le delno zvišali cene, da bo višji DDV še okrepil sivo ekonomijo itd. Predpostavili smo torej, da bodo potrošniki tudi ob zvišanem DDV in višjih cenah ohranili enako strukturo potrošnje.

Zgolj zvišanje DDV bi ob nespremenjenih drugih pogojih zvišalo davčno obremenitev vseh slojev prebivalstva. Najrevnejši bi absolutno gledano po novem državi plačevali 127 evrov več DDV, najbogatejši pa 622 evrov več. Slednji podatek vas je morebiti znova navdušil, češ, bogatejši bodo torej plačevali precej več. Da, absolutno res, vendar je hudič znova v podrobnostih. Najrevnejša gospodinjstva bi državi po novem plačevala že 26,8 odstotka vsega razpoložljivega dohodka, najbogatejša gospodinjstva pa "le" 17,1 odstotka dohodka. Obremenitev najrevnejših bi se tako povečala za več kot dve odstotni točki, medtem ko bi se obremenitev najbogatejših povečala za nekaj več kot 1,4 odstotne točke.

Argument, da bi bilo zvišanje DDV socialno pravično, saj bi s tem krpanje proračunske luknje prevalili na bogatejše, je, kot vidimo, v celoti za lase privlečen. Učinki so celo manj socialno pravični, kot če bi vlada vsem javnim uslužbencem plače znižala za enak odstotek - najrevnejši bi bili namreč zaradi zvišanja DDV ob več kot dve odstotni točki dohodka, medtem ko bi morali bogatejši državi dodatno odvesti zgolj 1,4 odstotka dohodka. Najbrž bi ob predlogu, da se bogatejšim plače zmanjšajo relativno manj kot tistim z nižjimi dohodki, vlada morala naslednji dan odstopiti. Zvišanje DDV, katerega dejanski učinki so verjetno nekoliko manj razumljeni, pa je nekoliko lažje "prodati" kot socialno pravičen ukrep. Češ, tisti, ki nima, tako ne more trošiti, bogataši pa naj kar plačujejo višje davke za svoje razsipništvo.

Če bo država zvišala DDV, kar so za konsolidacijo javnih financ storile že mnoge evropske države, bo morala to storiti brez zavajajočega argumenta nekaterih, da gre za socialno pravičen ukrep. In najverjetneje bo zvišanje potrošnega davka moralo biti povezano z drugimi ukrepi, ki bi izničili relativno bolj negativne učinke na ekonomski položaj družin z najnižjimi dohodki.