A tudi v Sloveniji se lahko po pomoč zatečejo k profesionalcem, ki se ukvarjajo s tovrstnim poslom. David Pogačnik iz podjetja Alfakan, vodnik reševalnega psa, se z vzgojo psov ukvarja že dve desetletji, v zadnjih dveh letih pa skupaj s kolegi tudi poklicno pomaga odpravljati nezaželeno pasje vedenje. Član kranjskega kluba vodnikov reševalnih psov, ki je letos s svojo psico Fino postal tudi državni prvak v iskanju pogrešanih v ruševinah, pred dvema letoma pa jima je enak dosežek uspel tudi v kategoriji iskanja pogrešanih v naravi, je v življenju izšolal že nepregledno množico pasjih prijateljev. Tudi pri prevzgoji se obupani lastniki psov vedno pogosteje obračajo nanj.

Ko slišimo, da se nekdo profesionalno ukvarja z vzgojo in prevzgojo psov, danes najprej pomislimo na najbolj znanega človeka, ki se s tem ukvarja. Na Mehičana Cesarja Millana, ki je zaslovel s svojimi televizijskimi oddajami. Ali bi samega sebe lahko poimenovali slovenski šepetalec psom?

Ne, teh primerjav ne maram. Ti televizijski šovi so v Sloveniji naredili nekaj dobrega, veliko pa tudi slabega. Cesar Millan zelo veliko ve in dobro pozna pse, težava pa je, ker se ljudje z njim enačijo. Poskušajo se obnašati podobno kot on brez ustreznega znanja o vedenju psov. Ker ljudje preizkušajo njegove metode, se je že pogosto zgodilo, da so jih psi ugriznili.

Pa so njegove metode sicer učinkovite?

Gre za televizijsko oddajo, kjer je cilj doseči čim večjo gledanost, ne pa prikazati realnega pogleda pri vzgoji psa.

Verjetno pa ni vse tako, kot je videti na televizijskih ekranih, in prevzgoja psov ni končana v nekaj trenutkih?

Drži. Za prevzgojo psa je potrebnih kup stvari. Jaz in moji kolegi imamo povsem svoj sistem, ki smo ga razvili in deluje. Za prevzgojo psa pa je treba veliko več, kot da ga na primer samo s prstom sunemo v rebra, kar lahko vidimo v televizijskih oddajah.

Kaj je torej najbolj poglavitno pri prevzgoji psov?

Najprej se moramo vprašati, ali smo psa sploh naučili stvari, ki jih zahtevamo od njega. Vedno je treba psa naučiti, šele potem lahko od njega nekaj zahtevamo. Predvsem pa mora imeti pes zaupanje v lastnika. Lastnik mora razviti pravičen odnos in se čim bolje podučiti o nagonih in potrebah psa.

Verjetno je prav to največji problem pri vseh, ki imajo težave s psi…

Tako je. Pes mora biti pes z vsemi pasjimi potrebami in vsemi pasjimi lastnostmi. Problem pri ljudeh je to, da so začeli pse zelo počlovečevati. Psom ponujajo stvari, ki jih potrebujejo ljudje, ne pa psi. Zato potem pride do nezaželenih vedenj.

Zakaj pes prevzame vlogo vodje, če mu ponudimo preveč?

Pes ne potrebuje ovratnice, na kateri piše "I love you," ne potrebuje najboljše hrane, ne potrebuje izvrstnega ležišča. Potrebuje pa to, da se z njim ukvarjamo, da gremo na sprehod, tako da sprosti lastno energijo. Potrebuje torej gibanje pa tudi pripadnost krdelu.

Težave s pasjim vedenjem potemtakem zaradi ravnanja lastnikov izvirajo že od samega začetka, ko pride pes v novo krdelo?

Psi so v leglu navajeni harmonije in reda. Že ko si gredo bodoči lastniki leglo ogledat, nastopijo z nemirno energijo, kar pa psom ni naravno. Nato psa pripeljejo domov, mu dajo na razpolago celo stanovanje in neomejeno količino hrane. Ljudje torej nastopijo zmedeno, tako da se začne odnos med njimi in psom krhati. Pes počasi ugotovi, da je njegov lastnik zmeden. Zato izkoristi dano situacijo na njegov način.

Koliko so ti izvirni problemi prisotni pri slovenskih lastnikih psov?

V Sloveniji ni nič drugače kot pri drugih lastnikih po svetu, prav tako ni pomembna pasma, ampak značaj psa. Gre za to, da ljudje psom ne ponudijo tistega, kar psi potrebujejo.

Se da prevzgojiti vsakega psa?

Vsakemu psu se da pomagati. Odvisno od zakoreninjenosti nezaželenega vedenja in od tega, koliko so ljudje pripravljeni s psom delati za odpravljanje težav.

Koliko časa potrebujemo za prevzgojo oziroma odpravo nekega nezaželenega vedenja pri psu?

To je zelo odvisno od več stvari, koliko časa je prisotno nezaželeno vedenje, od lastnika, koliko je pripravljen delati. Mi v šestih srečanjih naučimo ljudi, kako delovati in kako reagirati, potem pa lastniki vzgojo psa prevzamejo ob naši pomoči v svoje roke. To je največkrat zelo dolgotrajen proces. Instantnih rešitev ni, vse zahteva precej veliko dela.

Se spomnite kakšnega posebnega primera, kjer ste bili zelo uspešni pri prevzgoji?

Ena od stvari, ki jo štejem za velik uspeh, saj sem mislil, da nam nikoli ne bo uspelo, je primer psičke, pasme bradati škotski ovčar, ki se je zaletavala v mimo vozeče avtomobile. Nemogoče je bilo iti z njo po cesti, ni se je dalo tudi peljati v avtomobilu. Če so jo lastniki dali v avto, jim je naredila ogromno škode, potrgala jim je vse tapete, z njo niso mogli storiti nič. Skakala je v kolesarje, tekače, tudi v pse. Njo nam je v 18 srečanjih uspelo toliko spremeniti, da je psica danes čisto normalna. Za nekaj časa smo jo vzeli tudi v svojo oskrbo, kar sicer naredimo zelo redko.

V kakšnih primerih?

Samo v najhujših primerih, na primer agresije do drugih psov ali ljudi. Gre za primere, ko ljudje preprosto ne morejo vsega storiti sami. Ostala, manj problematična nezaželena vedenja se da brez težav odpraviti tudi doma. Je pa dejstvo, da morajo ljudje sodelovati pri prevzgoji.

Najbrž ni tako, da bi ljudje, ko ugotovijo, da imajo problematičnega psa, poklicali vas, vam psa predali in ga čez nekaj časa dobili povsem prerojenega nazaj?

Ne, nikakor ne. S psom je treba delati. To je podobno kot pri tečaju angleščine. Angleško se naučiš toliko, kolikor sodeluješ, nihče pa ne more garantirati, da boš po koncu tečaja govoril ta jezik.

Ali prevzgajate pse ali lastnike?

Učim lastnike, kako naj prevzgojijo pse.

Torej dobro poznate tako pasjo kot človeško psihologijo?

Precej. Z leti in s primeri se naučiš prepoznavanja tudi človeške psihologije oziroma ljudi.

Se je že zgodilo, da bi naleteli na primer, ko se je človek odločil za prevzgojo, pa je bil sam tako nepremakljiv, da je bila prevzgoja obsojena na neuspeh?

Takih primerov je bilo že veliko. Prevzgoja je čustveno precej stresna za ljudi in če se ne držijo tega, kar se dogovorimo, potem prekinemo sodelovanje. Se je pa do zdaj samo enkrat zgodilo, da sem pri nekem psu rekel, do sem smo prišli, naprej pa ne bo več šlo, ne moremo več pomagati. Pes je bil agresiven, ugriznil je šest ljudi in je že tolikokrat dobil potrditev z ugrizom, da ga ni bilo mogoče spremeniti.

Kaj morajo ljudje premisliti, preden se odločijo za nakup pasjega spremljevalca?

Najprej je treba premisliti, koliko imamo časa in koliko smo pripravljeni vložiti v psa. Naslednja stvar za premislek je, koliko smo lahko fizično aktivni. Določenih pasem pač ne moremo kupiti, če z njimi ne nameravamo v naravo ali veliko delati. Vsi psi rabijo delo. Predvsem pa naj se ljudje pri rejcih pozanimajo o značilnostih pasme, naj gredo kakšnega od teh psov pogledati, morda tudi na razstavo, in si dodobra ogledajo pasmo, ki jo nameravajo kupiti. Nakup naj ne temelji na prvem pogledu in občutkih v slogu: ta pes je pa tako lep, tega bom imel.