V zadnjem času vas največ omenjajo kot avtorje glasbe za film Jekleno nebo, ki ste jo izvajali tudi na aktualni turneji. Kako je pravzaprav prišlo do sodelovanja pri tem projektu?
Do interakcije je praktično prišlo po naravni poti, lahko bi govorili tudi o medsebojni oploditvi. Režiser filma Jekleno nebo Timo Vuorensola, ki je naš fan, je pri spočetju ideje o filmu, ki se je zgodila v tradicionalni finski savni, razmišljal o Laibachu kot edini možni opciji za kreacijo glasbene partiture filma. Povabilo k takšnemu projektu je bilo nemogoče zavrniti, še posebno zato, ker je bilo podkrepljeno s prepričljivimi argumenti.
Je bil pristop k ustvarjanju filmske glasbe kaj drugačen od vašega siceršnjega ustvarjalnega postopka?
Seveda. Tu smo se morali dosledno držati wagnerjanskega principa podreditve zvoka sliki, kjer glasba pač ustrezno podpira fabulo, ki se v tej žanrski vesoljski komični drami dogaja na platnu.
Del koncertnega sporeda so tudi skladbe s prihajajočih albumov Laibach Revisited in Reproduction Prohibited. Lahko o obeh poveste kaj več?
Laibach Revisited je dvojni album, ki ponuja novo branje temeljne Laibachove "industrijske" in - če hočete - "avtorske" glasbe iz začetka 80. let. Reproduction Prohibited pa je kompilacija laibachovskih interpretacij tujih del, namenjena zlasti novi publiki, ki skupino slabše pozna.
Kako Laibach razume koncepta ponovitve in predelave, ki zaznamujeta vsebino teh dveh albumov?
Ponovitev, repeticija, in predelava, torej reinterpretacija, sta dva ključna principa ne samo pri Laibachu, temveč tudi v umetnosti in popularni kulturi nasploh. Iskanje "izvorne originalnosti" smo Laibach že zdavnaj poslali na smetišče predsodkov. Že od samega začetka se inspirativno napajamo pri obstoječi zgodovini tako umetnosti kot popularne kulture, med katerima seveda ne delamo vrednostnih razlik.
Laibach je uveljavljena popkulturna znamka, zdi pa se, da je v zadnjih letih kolektiv postal tudi nekakšna "franšiza", ki lahko poljubno vključi dovolj ustrezne "podizvajalce", ti pa v okviru estetsko nadzorovanega procesa produkcije "izdelajo" prepoznavno laibachovski produkt. Iz česa danes sestoji identiteta Laibacha?
Laibach je treba razumeti zlasti kot matrico, ki je uspešno mutirala iz analognega jezika v digitalno kodo in se temu primerno vsake toliko "nadgradi" z novo verzijo programa. Organsko jedro te matrice pa je še vedno četvorni princip Eber+Saliger+Dachauer+Keller, v katerem se skrivajo vsi podobjekti, ki so sposobni nadidentifikacije s projektom. Drugi pridruženi člani in sodelavci pa so res tako rekoč "podizvajalski" delci odprte kode. Identiteta Laibacha je sicer vseobsegajoča; z lahkoto se prilagaja različnim koncepcijam, ki v procesu ustrezne kontekstualizacije brez problemov nosijo Laibachov pečat, ta pa seveda ima svojo ekscesno težo. Nekateri pod njo tudi omagajo.
Bi lahko z omenjenim vtisom franšize ilustrirali tudi spremembo lege kolektiva v času po velikih ideologijah? V času "totalitarnih" sistemov se je Laibach navezoval na fantazmatske in simbolne točke sistema; v katerih protislovjih pa se napaja v domnevno postideološkem času splošne prekarizacije?
Napajamo se iz preteklosti in izključno iz preteklosti - oziroma iz zgodovine. Iz prihodnosti se seveda ne da, kajti ta je samo fantazma preteklih paradigm. Dasiravno gre za nov pojem, prekarizacija ni nov pojav. Tudi kapitalizem je zgolj in samo totalitarni sistem, ki se obnavlja skozi notranja protislovja. Od komunizma ga ločijo samo večja zvitost, brezobzirnost ter doslednost izčrpavanja žive in mrtve sile. V takšnem izostrenem času Laibach živi in obstaja sam po sebi, brez posebnega truda, saj prakticira provokacijo na revoltiranost odtujene zavesti, ki si mora nujno iskati nasprotnika, ter združuje protagoniste in antagoniste v izraz krika statičnega totalitarizma.
