V filmu Železno nebo (Iron Sky, 2012), ki je pravkar prišel v hrvaške kinematografe, imamo podoben, a še bolj zapleten odnos med resnico in lažjo. Po koncu druge svetovne vojne so se nacisti umaknili na Luno, kjer so se potuhnili in čakali vse do leta 2018, ko se odločijo izvesti invazijo na Zemljo. Ko pred "končno rešitvijo" dva prideta v New York, jima seveda nihče ne verjame, da sta nacista. Vse dokler njunega potenciala ne odkrije vodja predsedniške kampanje, ki si obupano prizadeva osmisliti čudo, da bi političarki po zgledu Sarah Palin ("Yes, she can") pomagala pri ponovni izvolitvi. Dojame, da sta prav frazeologija in nastop, ki ju ponujajo nacisti, tisto, kar lahko v času krize postane izvrstno sredstvo za pridobivanje volilcev. Vse dokler se na koncu ne izkaže, da hočejo nacisti res osvojiti Zemljo. A tudi to ni problem, vojna, sploh takšnih razsežnosti, je spet dobro sredstvo za pridobivanje glasov. Kakorkoli obrnete, resnica deluje kot laž, laž pa kot resnica.

Vzemimo naslednji citat: "Tri milijone ljudi je brez dela in za življenje ustreznih razmer. Naši politiki bi radi to stanje prikrili. Govorijo nam o nekakšnih ukrepih in novih pravilnikih. A zanje so razmere vse boljše, za nas pa vse slabše. Iluzije o svobodi, miru in razvoju, ki so nam jih obljubljali, ko smo vzeli usodo v svoje roke, se razblinjajo. Ta neodgovorna politika bo privedla do popolnega kolapsa našega naroda. Zato zahtevamo pravico do dela in normalne življenjske razmere za vsakega našega delavca. Medtem ko smo sanjarili o nedosegljivih fantazijah, so nam pobrali vse imetje. Nekateri nam danes govorijo, da je tako hotel sam Bog. Ni res. Ves denar je iz žepov siromašnih prešel v žepe bogatih. To je prevara, sramotna, okrutna prevara! Hočemo vlado nacionalnega delavstva, državnike, ki bodo obnovili to državo. Hočemo uničenje tega sistema izkoriščanja! Živela delavska država!" Zveni nenavadno znano? Bi lahko podpisali vsako vrstico?

Počakajte malo. Tekst je bil napisan leta 1927. Avtor pa ni nihče drug kot Joseph Goebbels, ki je v razglasu z naslovom "Zahtevamo", objavljenem v časopisu Napad, zahteval "uničenje sistema izkoriščanja". Če bi vam zdaj kdo rekel, da je nekaj podobnega mogoče tudi danes, bi kot v filmu Železno nebo tezo verjetno sprejeli z nejevero in le zamahnili z roko. Pa vendar, mlada beograjska dramaturga, Milan Marković in Maja Pelević, sta se v zadnjih mesecih včlanila v vse srbske stranke. Svojim novim strankarskim kolegom sta se predstavila s tekstom "Ideja, strategija, gibanje", v katerem sta razgrnila svoja razmišljanja o marketinški strategiji stranke. Tekst so v vseh strankah dobro sprejeli. Potem pa je sledilo presenečenje.

Tekst je pravzaprav nastal tako, da sta prevzela dele Goebbelsovega teksta "Znanje in propaganda" iz leta 1928, pa se je kljub temu znašel na strani ene od strank. Kaj sta prebrisana srbska dramaturga dokazala? Ne samo nekaj, kar smo intuitivno tako in tako že vedeli: da v politične stranke ni tako težko vstopiti in da z malce volje in presežkom ambicioznosti lahko celo daleč prilezete. Prav tako s posodobitvijo Goebbelsa nista dokazala samo to, da je v strankarski diskurz res mogoče podtakniti marsikaj. Tudi to vemo iz vsakodnevne izkušnje. To, kar sta dokazala, ima precej bolj daljnosežno sporočilo: v času krize lahko Goebbelsove besede zvenijo "sodobno", še več, celo sprejemljivo. Pa tokrat ne gre za znanstvenofantastični scenarij, ampak zares preti kot realna nevarnost.

Medtem ko je bilo na Hrvaškem napovedano zborovanje internacionalistične nacionale oziroma nacionalistične internacionale, postaja v Grčiji pred bližnjimi volitvami vse bolj priljubljena - po zadnjih anketah bi lahko dobila celo 4 odstotke glasov - stranka Zlati svit, ki ponuja Atencem nenavadno storitev: da s palicami pretepa priseljence, ki jih menda ogrožajo. Včasih laži - na primer "tujci so krivi za izginjanje delovnih mest" - zvenijo kot resnica, resnica - da je morda res čas za preplah (kriza ponuja plodna tla za vzpon fašizma) - pa pogosto zveni kot laž, preprosto zato, ker se nam zdi tako neverjetna in nepojmljiva.

Toda če laž dovolj dolgo ponavljate, bo zvenela kot resnica, tako kot neprestani dvom v resnico - to je nauk prizora iz Supermana - resnico lahko spremeni v laž. Za konec, na vprašanje, ali nacisti živijo na Luni, velja odgovoriti - zakaj bi bili tam, ko pa jim je čisto dobro tudi tukaj.