Naj vas zato potolažim. Gre za povsem naraven morilski nagon, ki ga prav vsak človek nosi v sebi in ga vsakič znova obudi, ko iz tedna v teden med srkanjem goveje juhe posluša zgodbice o prostih vikendih, trinajstih plačah in drugih socialističnih konstruktih, ki po dvajsetih letih še naprej izpodjedajo našo kapitalistično družbo in ogrožajo naše preživetje.

Pravzaprav bi se v teh neizprosnih časih človek težko spomnil česa bolj logičnega od tega, da bi rad nekdo s topo klinco rezal ljudi s pogodbo za nedoločen čas. Ljudi, ki hodijo na bolniško in na tritedenske dopuste. Ljudi, če jim sploh lahko rečemo ljudje, ki s svojim "delom" z ničimer ne prispevajo k bruto nacionalnemu dohodku, kaj šele, da bi dvigovali gospodarsko rast.

Zato lahko, dragi moji, mirno priznate, da vas ob pogledu na javnega uslužbenca, ki ob petih popoldne ležerno stopiclja proti svojemu domu, vsakič znova prime, da bi temu brezskrbnežu pulili nohte in mu na uho šepetali glose Vinka Vasleta.

S tem ni, naj vas še enkrat pomirim, prav nič narobe. Lahko mi zaupate, da si te občutke z vami delijo prav vsi vaši sodržavljani, ki te dni tako kot vi razmišljajo le še o tem, kako se znebiti teh neznanskih nadlog in spet zaživeti srečno, konjunkturno življenje.

Verjemite, tako kot vi tudi vsi drugi, ki niso javni uslužbenci, noč za nočjo sanjajo o tem, da bi nekoč vse ljudi z redno plačanimi pokojninskimi in zdravstvenimi prispevki za več dni zaprli v Stožice in jim iz zvočnikov v nedogled predvajali uspešnice s festivala Melodije morja in sonca. Na koncu pa, kot zadnji žebljiček v njihovo iz davkoplačevalskega denarja plačano krsto, še nekaj pesmi po izboru Lea Oblaka.

Javni uslužbenci so pač, priznajmo si, Židje 21. stoletja. V tem trenutku namreč vlada skrajno širok družbeni konsenz, da jih je na svetu odločno preveč, da živijo predobro in za povrh še na tuj račun. Ljudje so na splošno prepričani, da so javni uslužbenci edino, kar jih loči od blaginje, in trdno verjamejo, da bi bili brez njih vsi njihovi problemi v trenutku rešeni.

In vse to je povsem razumljivo. Javni uslužbenci so namreč, enako kot nekoč Židje, medtem ko so drugi garali za golo preživetje, neopazno zasedli najbolj udobne položaje v družbi. Nevidno, a tesno so se povezali med seboj in ustvarili močan lobi, ki mu rečejo sindikat in ki s svojim bolj ali manj podtalnim delovanjem v resnici usmerja in določa delovanje naše države.

V parlamentu, na ministrstvih in v raznoraznih uradih so tako prav javni uslužbenci tisti, ki vsakodnevno odločajo o naši trenutni usodi, v bolnišnicah imajo ti ljudje v rokah naše zdravje, v šolah povsem svobodno upravljajo s prihodnostjo naših otrok in za nameček se na sodiščih odločajo še o tem, kaj je prav in kaj ne.

Oni, javni uslužbenci, odločajo o tem, kakšne knjige bomo brali in kakšne filme gledali, oni pišejo tekste naših evrovizijskih popevk, oni odločajo celo o tem, kdo bo gostoval pri Mariu, kdo vodil Na zdravje. Oni so povsod.

Če boste zato v našem glavnem mestu povsem naključno vkorakali v kakšno pisarno, obstaja skoraj stoodstotna verjetnost, da boste v njej naleteli na javnega uslužbenca z nogami na mizi in s kavico z mrzlim mlekom v rokah, ki tako udobno nameščen pri rosnih sedemintridesetih razmišlja o prihajajočih praznikih in potrpežljivo čaka na upokojitev.

In če ne boste vedeli, kaj ta človek v tisti pisarni sploh počne, naj vas to nikar ne spravlja v slabo voljo. Ta človek po vsej verjetnosti tega niti sam prav dobro ne ve.

Zato naj vas nikar ne bo sram, ker si jih po tihem želite iztrebiti do zadnjega in nekoč srečni zaživeti v državi brez javnih uslužbencev, v državi, kjer svojega denarja ne boste več zapravljali za njihove plačane stavke, ampak boste lahko z njim sami razpolagali in si po lastni presoji in zmožnostih plačevali zasebne učitelje in zdravnike, svojim otrokom pa karto do Londona ali Berlina, da si bodo lahko tam v živo ogledali gledališče, opero in muzej.

Naj vas torej ne bo sram, če si želite živeti v državi brez tako nezasluženih privilegijev, kot je kultura, in če si ne želite s svojim delom vzdrževati nevidne množice inšpektorjev, policistov, gasilcev, gozdarjev, znanstvenikov, šoferjev, redarjev in vseh drugih, za katere se vam niti sanja ne, čemu sploh služijo.

Naj vas, dragi moji, ne bo niti malo sram, če si iskreno želite živeti v državi, ki številnim svojim državljanom ne bo omogočala, da živijo človeka dostojno življenje, samo zato, ker hodijo v državno službo in opravljajo zadane jim naloge.

Konec koncev tudi nikogar drugega, ki te dni razjarjeno poziva na linč javnih uslužbencev, zaradi tega sploh ni sram.