123. obletnica rojstva igralca, ki je požel najdaljše stoječe ovacije v zgodovini oskarjev

Živčni zlomi in alkoholizem

Chaplinu v otroštvu ni bilo postalno z rožicami, saj sta se starša ločila še preden je kot deček štel tri leta, delala pa sta kot zabavljača v varieteju. Po ločitvi je Charlie živel z mamo, oče pa, ki je imel težave z alkoholom, je s fantom imel le malo stikov. Ko je mama nekaj let kasneje doživela živčni zlom, je vse do očetove smrti Charlie z bratom živel pri očetovi ljubici, nato pa se preselil nazaj k materi.

V tem času je začel sanjati o igralski karieri in svoje sanje začel uresničevati. Med nastopi z igralsko družino Freda Karnoa je spoznal tudi Arthurja Stanleyja Jeffersona, ki se je kasneje preimenoval v Stana Laurela – da, v znanega Oliovega partnerja. Chaplinov nastop z družino je takrat opazil tudi filmski producent Marc Sennett, od takrat naprej pa je šla njegova pot le navzgor.

''Komunist''

Chaplin je prvič na platnu nastopil v komediji "Making a Living", ki je luč sveta ugledala leta 1914.

Vsekakor je bil najbolj poznan Chaplinov film ''The Tramp'', v katerem je upodobil lik ''izgubljenca imenitnega videza in gentelmenskih manir''. Njegov ozki, črni suknjič in popolnoma prevelike hlače in čevlji v velikosti čolna, skupaj z bambusovo palico, polcilindrom in prevelikim nasmehom so postali in ostali skozi 65 let njegove kariere njegov zaščitni znak.

Med bolj poznanimi klasikami Chaplina so ''Zlata mrzlica'' in pa ''Cirkus'', po pojavu zvočnega filma pa seveda ''Veliki diktator'', ''Monsieur Verdoux'' in pa ''Limelight''.

Igralec je bil nekoč celo obtožen komunizma in nemoralnega obnašanja, leta 1952 je bil na premieri filma Limelight v Londonu celo seznanjen, da so proti njemu sprožili policijsko preiskavo in da mu je onemogočen ponovni vstop v ZDA. Od takrat dalje je deloval v Švici, vse do leta 1972, ko je bil končno spet povabljen v Ameriko, da bi prejel oskarja za življenjsko delo.

Ta večer, 25. januarja leta 1977, si je verjetno zapomnil do svoje smrti, saj je takrat prejel najdaljše stoječe ovacije v vsej zgodovini podeljevanja nagrad Akademije – občinstvo mu je, roko na srce, več kot zasluženo, ploskalo polnih 12 minut.