Tamara Krivec
Zagotovo ste, ko ste bili otrok, starše pred spanjem prosili (ali jim celo grozili, da ne boste zaspali, če vaša želja ne bo uresničena), naj vam preberejo pravljico za lahko noč. In ko ste tudi sami postali starši, ste otrokom izpolnjevali enake zahteve. Pravljice imajo pač takšno čarobno moč, da zazibajo v spanec vsakega, še tako velikega korenjaka. Morda ste v roke celo vzeli katero, ki je prišla izpod peresa Žige X Gombača.
Žiga, ki sicer na enem od slovenskih radiev ustvarja dnevni program, se je s pisanjem srečal že v otroštvu. "Že zelo kmalu se je pisanje zakoreninilo v meni, vedno znova, morda nezavedno, sem se vračal k njemu, potem pa je nekoč to postala moja pot," nam je zaupal. Pisal in ustvarjal je od desetega leta dalje, v osnovni šoli pa je celo vodil ure pravljic. "Sestra nanje ni upala sama, zato sem jo spremljal in otrokom govoril pravljice, ki sem jih včasih spremljal še z violino. Kmalu sem si jih začel izmišljati sam."
Privlačne vohunke
Od nekdaj so ga privlačile mladinske vohunske kriminalke, v mlajših letih pa je svoj talent za pisanje uporabil tudi v bolj romantične namene. "Napisal sem kakšno pesem za dekle, ki mi je bilo všeč, vedel sem namreč za teorijo, da se lahko s poezijo približamo srcu dam. A iz prve roke lahko povem, da v praksi to ne drži," pove v smehu. Tako za branje, kakor tudi za pisanje pa sta potrebni domišljija in opazovanje okolice. "Nihče namreč ne more napisati knjige natanko tako, kot jo ti, saj temelji na osnovi tvojega opazovanja, dojemanja sveta, impulzov, ki si jih deležen vsak dan, prisotna pa mora biti tudi domišljija, saj z njo knjigi dodajamo barve," nam je zaupal. In ko mu rečemo, da je trenutno zelo popularen, se samo nasmeje, iz ust pa se mu razvije en dolg "eeeh".
Branje in pisanje sta bila zanj, kot tudi za mnoge druge, že od malih nog umik iz realnega sveta, zatočišče pred resničnostjo. "Otroci so pod velikimi pritiski v šoli, za krhko otroško dušo je to namreč prvi stik s krutim realnim svetom. Knjiga je lahko zatočišče, z njo lahko za nekaj časa ustavimo čas, v katerem lahko stopimo v vzporedno resničnost oziroma zgodbo," je pojasnil. Stik z otroki ima tako doma kot v šolah, na katerih predstavlja svoje knjige. "Pri televiziji in računalniku dobiš instant občutek izpolnjenosti, odmika od realnega življenja, knjigo in zgodbo - pa si boš zapomnil za vedno," pove in se nostalgično spomni kakšnega naslova, za katerega natančno ve, kdaj in kje ga je prebral. "Neka zgodba se lahko človeka trajno dotakne."
Vendarle pa je treba priznati, da danes računalnik in televizija prevzemata vlogo nečesa, kar je nekoč pomenila knjiga. Imamo prav? Žiga se pri tem vprašanju naslanja na izkušnje, ki jih je prejel med gostovanji na šolah. "Najpomembneje pri tem je, da starši vzpostavimo odnos otrok-knjiga. Sam pravim, da televizija in računalnik zadevo nadgrajujeta, otroci imajo dodatno možnost izobraževanja in načina preživljanja prostega časa, a to mora biti vodeno od odrasle osebe, pri čemer veliko delajo v šolah, doma pa morajo tudi starši. Televizija in računalnik torej nista nujno slaba, če se uporabljata v nekem pravilnem odmerjanju," je razložil.
Zahtevna promocija
Na vprašanje, ali je sam ambasador knjige, odgovoril pritrdilno, a le v smislu, da ima pisatelj odgovoren pristop do ustvarjanja, s čimer se nanaša na način pisanja, izbiro besed, "žuganje" bralcem in še kaj. "Vloga pisatelja je namreč tudi, da gremo na šole in poudarimo vpliv ter vrednost knjige med mladimi."
Sicer pa je danes srednje dober čas za knjige. Ljudje res še vedno berejo, a vsako leto tudi na slovenskem tržišču izide ogromno knjig. "Založniki pravijo, da je promocija včasih še najbolj naporna, sam pa si pomagam z modernimi, alternativnimi pristopi, kot na primer s spletnim družbenim omrežjem Facebook. Prek tega si lahko ustvariš bazo ljudi, ki jih obveščaš o tem, kaj delaš, hkrati pa lahko pomagajo pri soustvarjanju knjige. Poimenujejo lahko kak karakter, odziv pa je tudi hiter," je uporabo spletnih družbenih omrežij v promocijo lastnega dela komentiral Gombač. "Večina avtorjev bo, ko bodo končali besedilo in bo knjiga izšla, rekli, to je to, gremo pisat naprej, zame pa je, ko je knjiga izdana, narejene šele pol poti. Druga polovica je, kako bo ta knjiga prišla do bralcev. V Sloveniji si namreč bolj ali manj odvisen od samega sebe. Če si začetnik in te še nihče ne pozna, ne bo nihče prišel do tebe," je pojasnil in dodal, da ima tudi iznajdljivost avtorja veliko vlogo pri promociji lastnih del, kakor tudi prilagajanje na dane razmere.
Poleg pisanja pa Žigi veliko pomeni tudi glasba, ki ga je spremljala skozi vse življenje, nekaj časa tudi na poklicni poti, saj je delal kot glasbeni novinar in urednik. "Glasba je del mene, zlasti alternativna, ki ima sporočilo, torej kakovostna glasba, ki kaže realno človekovo življenje," pojasni in pove še, da tudi med ustvarjanjem posluša glasbo. Ne pa tudi med tekom, s katerim se ukvarja že skoraj dve desetletji, saj je takrat osredotoča na lastne misli. "Pri teku si sam s seboj, dobiš odgovore na vprašanja, ki bi jih sicer težje, vidiš napredek in dobiš dokaz, da se energija, ki jo vlagaš v nekaj, povrne," pojasni. Tudi za tek pravi, da zanj pomeni umik iz dnevne rutine, saj takrat v njegovi glavi nastanejo ideje, ki sicer verjetno ne bi.
Nikakor pa ne gre pozabiti, da je Žiga pravi družinski človek, s soprogo in otrokoma se trudi preživeti kar največ časa. "To je moj mali svet, mikroklima. Oni so tudi prvi, ki preberejo moje zgodbe in podajo kritiko. So moj pristan, v katerega nima dostop nihče drug," pribije.
