Desnica se z njimi poslavlja od načela podpore družini ne glede na njen socialni položaj in z ohranjeno ravnjo pomoči v redko sito socialne mreže lovi le še najbolj revne. Družinska politika tako postaja socialna politika, gasi požar pri socialnem dnu in pozablja na srednji razred, ki ga bo s tem potisnila na rob nižjega.

Otroškega dodatka za vse družine ne glede na prihodke že do zdaj ni uspelo uresničiti nobeni od slovenskih vlad, četudi so ta cilj zapisali v že omenjeni resoluciji in poznejšem zakonu o družinskih prejemkih. Manj zaradi pomanjkanja politične volje kot zaradi pomanjkanja denarja v proračunu. Res pa je, da otroški dodatek trenutno izboljšuje proračun veliko več družinam kot bo v prihodnje. Minister Andrej Vizjak sicer poudarja, da se otroški dodatki ne spreminjajo v prvih štirih razredih dohodkovne lestvice, vendar pa ga znižuje za 10 odstotkov v petem in šestem dohodkovnem razredu ter ga ukinja v sedmem in osmem. V številkah to pomeni, da bi se višina dohodka, ki še omogoča prejemanje otroškega dodatka, znižala s sedanjih 980 evrov povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana na približno 620 evrov. Družine, katerih dohodek po članu presega to mejo, v prihodnje ne bi dobile več darila ob rojstvu otroka in bi tudi ob več otrocih ostale brez dodatka za veliko družino.

Napovedani ukrepi hkrati zmanjšujejo eno od pravic, ki so jo matere uživale dobrih 26 let. Medtem ko prve tri mesece (oziroma 105 dni) porodniškega dopusta vlada pušča nedotaknjene, naj bi se poznejše nadomestilo za nego in varstvo otroka v naslednjih šestih mesecih s 100 odstotkov znižali na 90 in v zadnjih treh mesecih porodniške na 80 odstotkov. Hkrati vlada znižuje omejitev višine nadomestila za nego in varstvo otroka z 2,5- na 1,5-kratnik povprečne plače.

Brezplačna malica in brezplačni vrtec za drugega otroka (v primeru, da sta oba otroka v vrtcu) sta bila darili desne vladne koalicije pred volitvami 2008, zdajšnja vlada, ki jo prav tako vodi premier Janša, pa ti dve darili ukinja. Subvencija po zakonu o šolski prehrani bo po novem namenjena le socialno najbolj šibkim učencem in dijakom, enako bo veljalo tudi za prehrano študentov, subvencije za malico bodo med počitnicami ukinili. Pri subvencioniranju mesečnih vozovnic za študente se bo upošteval premoženjski status gospodinjstva, znižali pa naj bi tudi višine subvencij za bivanje študentov. Za nameček bodo mlade družine še težje prišle do stanovanj, saj se v letu 2012 naj ne bi izvedel razpis nacionalne stanovanjske sheme, od leta 2012 naprej pa bi se ukinila subvencija mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj, je zapisano v predlogih vlade.

Slovenija edina, ki varčuje pri družini

"Potem ko smo se tri leta prepirali o definiciji družine in zaradi v veliki meri simbolne stvari šli celo na referendum, je zdaj vlada predlagala ukrepe, ki bistveno posegajo v gmotni položaj vsake družine," je ocenila Anja Kopač Mrak, znanstvena delavka na fakulteti za družbene vede in nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za delo, družino in socialo.

Zanimivo je, da je prav s spletne strani vlade iz dokumentov o varčevalnih ukrepih, ki so jih sprejele nekatere druge članice EU, mogoče razbrati, da se nobena od njih ni odločila poseči v pravice družin. Iz Avstrije, kjer je parlament paket ukrepov sprejel v sredo, so s tamkajšnjega ministrstva za gospodarstvo, družino in mladino na naše vprašanje, zakaj so se odločili izločiti družino iz varčevalnih ukrepov, odgovorili, da z ukrepi zavestno niso posegali na nobeno od tistih področij, ki zagotavljajo konkurenčnost in razvoj. Vodja urada za stike z javnostjo Harald Foyer je dejal, da ne nameravajo varčevati pri izobraževanju, znanosti in razvoju, zaradi zagotavljanja potrošnje pa se niso dotikali transferjev, ki so namenjeni družini, tudi z namenom, da bi ohranili in zavarovali srednji razred (otroški dodatki in porodniška ter nadomestilo za nego otroka so pri sosedih univerzalni, torej neodvisni od dohodka družine).

Državni zbor je v času tedanje Janševe vlade, aprila 2008, soglasno sprejel zakon o subvencioniranju dijaške prehrane, po katerem so bili vsi dijaki ne glede na socialni položaj upravičeni do subvencije za en topel obrok za vsak dan navzočnosti pri pouku. "Družinske politike smo se lotili drugače," se je na tiskovni konferenci sredi avgusta 2008, le nekaj mesecev pred novembrskimi parlamentarnimi volitvami, pohvalila poslanka SDS Alenka Jeraj in naštela ukrepe, s katerimi naj bi tedanja vlada izpolnila svojo zavezo, da "bodo izvajali usmerjeno družinsko politiko, ustvarjali ozračje, ki je naklonjeno družinam, ter poskušali urediti tisto, kar najbolj bremeni družinski proračun". Ob tem je poudarila pomembnost zakona o subvencioniranju dijaške prehrane in spomnila na akcijo podmladka stranke "Dijak naj je!", ki je opozarjala na neurejenost dijaške prehrane.

Dijaška organizacija je zakon navdušeno pozdravila, vlada pa se je že tedaj zavedala, da bo morala v proračunu za dijaško prehrano zagotoviti dodatnih 38 milijonov evrov. "Leta 2008 sem opozarjal, da razmetavamo javni denar, če subvencioniramo šolsko prehrano vsem učencem in dijakom, tako tistim, ki težko zmorejo ta strošek, kot tistim, ki ga zmorejo brez težav. A tedanja šolska oblast tem opozorilom ni bila pripravljena prisluhniti," je za Dnevnik pred kratkim povedal Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sindikata za vzgojo in izobraževanje.

Konec novembra 2008 je SDS kljub vsem tem ukrepom izgubila parlamentarne volitve, njihove finančne posledice pa je prenesla na pleča nove, Pahorjeve vlade. Ta se je naslednje leto soočila s hudim padcem bruto družbenega proizvoda in začela razmišljati o tem, da bo verjetno težko zagotoviti dovolj denarja za univerzalne pravice, ki jih je dijakom in mladim staršem obljubila njena predhodnica.

"Ocena stroškov za prvo leto subvencioniranja dijaške prehrane je tedaj znašala okoli 40 milijonov evrov," je povedala Alenka Kovšca, v tistem času državna sekretarka na ministrstvu za šolstvo in šport. "To je veliko denarja in po nekaj analizah, ki smo jih opravili, smo ugotovili, da s tem ukrepom ne dosegamo želenih ciljev." V anketi, ki so jo razposlali ravnateljem leta 2009, so ti opozorili na kar nekaj slabosti, med drugim na težave pri organiziranju podaljšanih odmorov, na neustrezen odnos dijakov do brezplačne hrane, kot ena večjih pomanjkljivosti pa se je izkazala tudi količina zavržene hrane. Vlada je zato februarja 2010 pripravila nov zakon o šolski prehrani, s katerim naj bi subvencijo za prehrano razširili na področje osnovnih šol, hkrati pa bi subvencioniranje prehrane dijakov vezali na njihov socialni položaj.

Iz podmladka SDS so takrat sporočili, da so "šokirani nad odločitvijo vlade, da si vsi dijaki ne zaslužijo brezplačnega toplega obroka", Dijaška organizacija Slovenije pa je bila "razočarana nad odločitvijo vlade in nad tem, da ta ni upoštevala 20 tisoč zbranih podpisov", ki so ji nasprotovali.

"Na študentskih in dijaških protestih, ki danes potekajo v Ljubljani, je pred državnim zborom prišlo do izgredov. Udeleženci demonstracij v stavbo parlamenta mečejo različne predmete, kot so pločevinke, steklenice, jajca, granitne kocke in leseni predmeti, s katerimi so razbili nekaj šip na stavbi," je 19. maja 2010 poročala STA. Več tisoč študentov je pred hramom demokracije protestiralo proti zakonu o malem delu, spremembam štipendijske politike in dijaške prehrane.

Alenka Jeraj, poslanka SDS, je istega dne utemeljevala, zakaj je novi zakon o šolski prehrani slab za dijake. "Ker jim jemlje 100-odstotno subvencijo s strani države in dijake deli na revne, srednje in bogate... V SDS smo proti temu, da se zaradi krize varčuje pri najšibkejših v družbi, pri otrocih, pri dijakih (...) in da za naše največje bogastvo - naše mlade - denarja ni," je dejala.

Po zdaj napovedanih ukrepih naj bi se v prihodnje še zaostril kriterij, po katerem bi določali, kateri dijak je dovolj "reven", da je upravičen do subvencije, brezplačen obrok pa bi sedanja vlada odvzela tudi študentom oziroma ga bo subvencionirala le še socialno najbolj šibkim.

Darilo z omejenim rokom trajanja

"Ocenjujemo, da bo nekaj manj kot 9000 otrok deležnih tega darila," je oktobra 2007 dejal tedanji šolski minister Milan Zver, potem ko so spomladi obljubo šolskega ministrstva o brezplačnih vrtcih za drugega in nadaljnje otroke iz družine prelili v pisni dokument. Novela zakona o vrtcih je jeseni 2008 zagotovila brezplačen vrtec za drugega otroka. Do leta 2014 naj bi se hkrati za polovico zmanjšale cene vrtcev za vse otroke drugega starostnega razreda, je na novinarski konferenci spomnila tedanja generalna direktorica direktorata za vrtce Mojca Škrinjar (danes državna sekretarka na istem ministrstvu).

Zanimivo je, da je Stranka mladih Slovenije 5000 podpisov volilcev s predlogom spremembe zakona o vrtcih v državni zbor prinesla že jeseni 2006 in menila, da bi vlada v proračunu morala najti dodatnih 25 milijard tolarjev za novo pravico, vendar pa tedanji šolski minister Milan Zver takrat nad tem ni bil preveč navdušen. Stranki mladih je očital, da bi, če bi bil njihov predlog sprejet, država financirala tudi vrtce za otroke bogatašev. V SDS so menili, da je zaradi velikih finančnih posledic predlog SMS nerealen in neuresničljiv. Leto pozneje se je plošča obrnila in šolski minister je po sprejetju zakona celo razmišljal o tem, da bi bili morda lahko v nekaj letih vrtci povsem brezplačni. Opozicija pa je že takrat vlado opozarjala, da gre za izjemno drag ukrep, za katerega verjetno ne bo mogoče zagotoviti dovolj denarja za daljši čas.

Da je imel Zverov zakon o vrtcih pozitiven učinek, ocenjuje Anja Mrak Kopač in pravi, da je spodbudil večjo vključenost otrok v vrtce. Po sprejetem zakonu se je število vpisanih otrok močno povečalo, ta pritisk je spodbudil občine, da so začele graditi in odpirati nove oddelke. V začetku leta 2011 je bilo v vrtce vključenih že 75 odstotkov vseh predšolskih otrok.

Mrakova ocenjuje, da je ukinitev brezplačnega vrtca tisti ukrep med predlaganimi, ki bo gmotno najbolj prizadel družine, saj jih bo ob visoki ceni vrtca postavljal pred odločitev, ali se materi več otrok sploh še splača hoditi v službo. Če bi vlada ob tem še kakor koli bolj odkrito spodbujala varstvo na domu, pravi Mrakova, pa bi ji tako odločitev še olajšala. To bi bilo po eni strani slabo za otroke, ki jim v socializacijskem procesu obisk vrtca vsekakor koristi, imelo pa bi več slabih posledic tudi za mater, ki bi za dalj časa izstopila s trga dela, si s tem otežila ponovni vstop vanj in zaradi krajše delovne dobe povečala tveganje slabšega gmotnega položaja v starosti.

Otroški dodatki za vse in porodniška za tri leta

Ko se je leta 1993 pripravljala resolucija o temeljih oblikovanja družinske politike, se je Slovenija pri družinskih prejemkih v veliki meri zgledovala po skandinavskih deželah, kjer ti niso vezani na socialni položaj družine. Zato je predvidela možnost uvedbe otroškega dodatka za vse družine ne glede na njihov prihodek, višina pa bi bila odvisna od starosti otroka. To je uvedel tudi zakon o družinskih prejemkih, ki je bil sprejet istega leta, vendar pa te pravice zaradi pomanjkanja denarja v proračunu za te namene ni mogel uresničiti takoj in je predvidel njeno postopno uresničevanje. Zaradi dviga cenzusa je v tem obdobju otroški dodatek prejelo zelo veliko družin, izključeno je bilo le okoli 13 odstotkov otrok iz najbolj premožnih družin.

Ko je bil leta 2001 sprejet zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, je Slovenija dobila očetovski dopust, se dokončno poslovila od univerzalnega otroškega dodatka ter se odločila, da ga odmerja v skladu s prihodki družine. Desni del političnega spektra se je medtem zavzemal za to, da bi otroški dodatek pripadal vsem družinam. Kriza je ta prepričanja tudi pri SDS potisnila v ozadje, saj naj bi bili do otroškega dodatka v prihodnje upravičeni le še najbolj socialno ogroženi.

Leta 1993 sprejeta resolucija je dopuščala tudi podaljšanje porodniškega dopusta na tri leta. Ta je bil že leta 1975 podaljšan s treh na osem mesecev in leta 1986 na eno leto. Trije poslanci Slovenskih krščanskih demokratov, Nada Skuk, Štefan Kociper in Miroslav Mozetič, so že konec leta 1994 neuspešno predlagali, da se porodniška podaljša na tri leta, in leto pozneje predlog ponovili. Predlog je spodbudil široko razpravo o tem, komu in čemu naj bi to koristilo.

Poslanec Štefan Kociper je poudaril, da bi podaljšanje porodniškega dopusta pomenilo sprostitev delovnih mest, hkrati pa ne bi dodatno obremenilo proračuna, ampak le preusmerilo sredstva za brezposelne. V predlogu so predvideli 100-odstotno nadomestilo za prvo leto starševskega dopusta, 75-odstotno v drugem letu in 50-odstotno v tretjem letu koriščenja.

Vlada predloga ni podprla, proti daljši porodniški pa se je izrekel tudi urad za žensko politiko. Poznejši zakon o starševskem varstvu je zagotovil stabilen način izplačevanja 100-odstotnega nadomestila tako za čas porodniškega dopusta kot tudi dopusta za nego in varstvo otroka.

Predlagani ukrepi vlade to pravico nedopustno znižujejo, ocenjuje Mrakova in kljub razumevanju potrebe po varčevanju meni, da se nadomestilo ne bi smelo znižati na 80 odstotkov v zadnjih treh mesecih dopusta za nego in varstvo otroka. Hkrati se Mrakova sprašuje, zakaj namesto tega nihče ni pomislil na to, da bi v višino omejili tudi nadomestilo za porodniški dopust, saj je to razen bolniškega nadomestila edini transfer, ki ni omejen v višino, kar pomeni, da upravičenke dobijo 100-odstotno nadomestilo plače ne glede na to, kako visoka je. Ker danes ženske rojevajo pozneje in višje izobražene, so namreč višji tudi stroški teh nadomestil.

Družinska politika naj bi načeloma skrbela za to, da država zagotovi družinam prijazne razmere - tudi s ciljem nemotenega obnavljanja prebivalstva. Ali bodo vsi napovedani ukrepi zmanjšali zdaj nekoliko izboljšano sliko rodnosti, smo vprašali demografa Janeza Malačiča. Ta meni, da so dosedanji ukrepi družinske politike verjetno rahlo pozitivno vplivali na rodnost, in predvideva, da bo napovedano zmanjšanje sredstev za družine najverjetneje nanjo vplivalo negativno. Če si želimo, da nas ne bo vedno manj, bi se morala vlada truditi v smeri ustvarjanja takšnih razmer v družbi in gospodarstvu, v katerih bi si mladi želeli rojevati otroke, razmišlja Malačič. Predlagani ukrepi vlade vsekakor ne peljejo v to smer.