Šele tretjič v več kot enajstih letih, kolikor je Mednarodna vesoljska postaja stalno naseljena, se je zgodilo, da so morali astronavti uporabiti ta evakuacijski protokol. Razlog: postaji se je približeval ostanek starega satelita Kozmos 2251, ki so ga Rusi izstrelili leta 1993. Možnost trčenja je znašala več kot 1:10.000. Takšna verjetnost zahteva previdnostne ukrepe. Le da običajno v izogib mogočemu trčenju le nekoliko spremenijo pot vesoljske postaje, tokrat pa so kos starega satelita odkrili petnajst ur pred bližnjim srečanjem, kar je prepozno, da bi bil manever izvedljiv. Po podatkih Nase se je izkazalo, da je ostanek satelita postajo zgrešil za petnajst kilometrov, možnost trčenja pa je bila 1:360.
Leta 2009 največji trk s smetjo
Prvič so delno evakuacijo vesoljske postaje izpeljali leta 2009, drugič lani. Razlog je bil venomer isti: vesoljske smeti. Te v Zemljini orbiti predstavljajo naraščajočo težavo. Za vesoljsko smet štejejo človeški izdelki ali njihovi ostanki, ki krožijo okoli Zemlje in ne služijo več nobenemu namenu. Od napotitve prvega človeškega objekta v vesolje leta 1957 se jih je v skupno 4600 vesoljskih poletih doslej nabralo za šest tisoč ton. Po podatkih ameriške vesoljske agencije Nasa kroži okoli Zemlje več kot 21.000 kosov vesoljskih smeti, velikih več kot deset centimetrov. Kosov, velikost od enega do deset centimetrov, je po ocenah 500.000, kosov, manjših od centimetra, pa naj bi bilo več kot sto milijonov. Največji problem pa je njihova hitrost. Ker ta ob trku znaša tudi 36.000 kilometrov na uro, lahko že najmanjši delci povzročijo opazno veliko škodo.
Mednarodna vesoljska postaja je sicer zaščitena tako, da pretrpi trke z do centimeter velikimi kosi, večji pa lahko predstavljajo resno težavo. Verjetnost trka z njimi je manjša, vendar se zgodijo. Leta 2009 sta v vesolju s skupno hitrostjo več kot 42.000 kilometrov na uro trčila ameriški satelit Iridium 33 in že omenjeni ruski Kozmos 2251, kar je bil največji trk z vesoljsko smetjo doslej. Dve leti prej je Kitajska z raketo uničila svoj satelit Fengyun 1C. Po ocenah sta samo ta dva dogodka prispevala k tretjini znanih vesoljskih smeti. Eno tretjino pripisujejo vesoljskim dejavnostim ZDA, eno tretjino pa drugim državam z vesoljsko tehnologijo, predvsem Rusiji oziroma Sovjetski zvezi. Gre predvsem za ostanke večstopenjskih raket, za stare satelite, ostanke trdih goriv in podobno. Ostanki na višini do šeststo kilometrov običajno v nekaj letih padejo na Zemljo (oziroma zgorijo v atmosferi), medtem ko tisti nad tisoč kilometrov za padec na Zemljo potrebujejo tudi več kot sto let.
Delna rešitev: vesoljsko pokopališče
Nasin znanstvenik Donald Kessler je izračunal, da bi ob naraščanju količine vesoljskih smeti lahko postalo pošiljanje plovil in ljudi v vesolje za dolgo časa nemogoče. Po izračunih bi v nekem trenutku količina dosegla točko, ko bi zaradi trkov nove smeti nastajale hitreje, kot bi izginjale zaradi padca proti Zemlji, in to celo, če v vesolje ne bi poslali nobenega novega objekta. Med znanstveniki poteka resna razprava, ali je ta kritična masa na določenih višinah že dosežena. Vesoljske agencije po svetu so zaradi zavedanja o tem problemu sprejele lastne protokole, ki zmanjšujejo smetenje med dejavnostmi v vesolju, na mednarodni ravni pa ni ustreznega sporazuma. Ameriška agencija za komunikacije denimo zahteva, da so vsi sateliti, izstreljeni po letu 2002, narejeni tako, da jih po koncu uporabe lahko pomaknejo v višjo, tako imenovano pokopališko krožnico, kjer ni možnosti trčenja z drugimi sateliti. Leta 2015 naj bi prvič uporabili vesoljsko plovilo, s katerim bodo lahko tudi starejše satelite pomikali v takšno krožnico ali pa proti Zemlji. Ena od idej za čiščenje je vesoljska metla - gre za laser, s katerim bi upočasnili vesoljske smeti in bi tako prej začele padati proti Zemlji, a je njegova uporaba sporna. Potem so tu preigravanja o vesoljskih mrežah, magnetih in velikanskih dežnikih.
Zamisli je še nekaj, njihov bistven problem pa ta, do so silno drage. Tudi zaradi tega prave čistilne akcije vesolja za zdaj ni na obzorju.
