Zmaga je bila dana praktično z neba, v epskih, tudi kaotičnih razmerah, nepričakovano. Brajkovič je bil najhitrejši med dvanajstimi ubežniki na provizoričnem cilju na prelazu Canto (155 km), potem ko so organizatorji zaradi dežja, mraza, sodre in snega skrajšali etapo za 55 kilometrov. Brajkovič bi prevzel tudi belo majico vodilnega, saj je bil v cilju kar sedem minut pred glavnino s Švicarjem Albasinijem, a so komisarji UCI čase razveljavili. Zanimivo, da je Brajkovič svojo tretjo veliko zmago (etapa in skupno na Kriteriju Dauphine) ter enajsto slovensko dosegel v zanj najbolj nepriljubljenih razmerah.
"Zame je bilo sodelovanje v begu edina možnost. V glavnini bi zmrznil in ne bi končal, kot ni veliko ostalih. Na srečo sem bil zraven," je opisal beg v močni zasedbi Tschoppa, Sorensena, Vandeveldeja, Carrara in Rohreggerja. Slednji se je po etapi pritoževal, da ni videl niti ciljne črte, le komisarje UCI ob strani ceste. Brajkovič je dejal, da je bila ciljna črta zarisana. "A se je slabo videla. Sam sem prej vedel le to, da je cilj za levim ovinkom. Začel sem sprintati že pred ovinkom in uspelo je. Komisarji so bili tam," se mu je smejalo. Z zmago, čeprav doseženo v kaotičnih razmerah, se je otresel pritiska vodstva ekipe Astana. To je bila prva zmaga v sezoni. "Upam, da bo šlo zdaj vse navzgor. Na Pariz-Nica ni šlo. Potem sem počival. A v torek se srčni utrip nikakor ni dvignil, imel sem trde noge. Tokrat sem se sijajno počutil, kljub prav nič ljubim razmeram. Zdaj bom pomagal Robertu Kišerlovskemu, da se prebije čim više v skupnem seštevku."
Čeprav so skoraj od začetka etape poročali, da na cilju Port Aine, 1947 metrov visoko, sneži, vmes sta padala sodra in mrzel dež, je vodstvo dirke skrajšalo etapo šele, ko so bili kolesarji že na vzponu na prelaz Canto. Komisarji UCI so odločitev o upoštevanju časov sprejeli šele uro po etapi. Ubežniki z Brajkovičem so imeli že po stotih kilometrih devet minut prednosti.
